Program dela Fotogalerije Lovrenc Sevniška planinska pot Sevniški planinski maraton Zasavska planinska pot Športno plezanje Članstvo Izposoja opreme Planinska karta Uporabni izdelki Društveni prispevki Društvena knjižnica

Ponedeljkova skupina v Semiču, na Smuku in ob izviru Krupe

NOVO 10.05.2021 | Romana Ivačič, 12.05.2021 | Izleti in planinske ture | Poročila

Šest se nas zbere od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), ena članica nas čaka na Bojniku, do koder se pripeljemo z dvema avtomobiloma. Sicer jutro ni mrzlo, pa je kljub temu treba pogreti grlo z žgano pijačo.

Zapeljemo se naprej skozi Šmarjeto, Novo mesto, preko Vahte do Semiča. To je naselje z okoli dva tisoč prebivalci, ki je bilo prvič omenjeno že leta 1279.  Cerkev svetega Štefana je ena najstarejših v Beli krajini in je imela v 16. stoletju okrog sebe tabor, iz katerega se je kasneje razvil trg. 
V Hotelu Smuk v bližini te župnijske cerkve uživamo ob kavici na njihovi veliki terasi, diši po štirih različnih malicah, mi jih pa še nismo zaslužili, zato gremo samo še občudovat lepo urejene toalete.

Po ozkih ulicah vijugamo v smeri Železniške postaje Semič, ki je kar dva kilometra oddaljena od središča kraja. Nad naseljem Gaber najdemo parkirišče, pa tudi markacije proti Smuku. Nekaj časa hodimo po cesti, potem pa se nam na levi strani pokažejo oznake v obliki velike črke S in privlačna predstavitev krožne poti Pešpot po Semiški goriKar takoj se odločimo zanjo in začnemo vzpenjati po stezi do cerkve svetih Primoža in Felicijana. Pri opisu pešpoti najdemo:

CERKEV SV. PRIMOŽA IN FELICIJANA se prvič omenja leta 1354 kot podružnica semiške fare. Omenja pa se celo leto 1334. Je najstarejša v semiški župniji. Mogoče je prvotno služila kot grajska kapela gospodom Semeničem. V barokizirani stavbi z zrcalnimi okni v ladji in v zvonik odprtim pevskim korom je oltar poznobaročne oblike s sliko obeh svetnikov. Dolga je 12 metrov, široka 5 metrov in visoka 6 metrov. V njej sta na glavnem oltarju kipa svetih Primoža in Felicijana in svetih Janeza in Pavla. Kip žalostne Matere božje na stranskem oltarju je bil prenesen iz po drugi svetovni vojni porušene cerkve na Kleču. V letih 2004 - 2009 so jo vaščani temeljito obnovili.

Lepa steza nas vodi naprej po gozdu, zavijamo na levo, se vzpenjamo, potem pa se pot zravna in znajdemo se med pravimi gredami čemaža. Kmalu smo na vrhu Semenič z nadmorsko višino 590 metrov. Tu je včasih stal grad.

GRAD SEMENIČ: Vrh Semeniča nad Gabrom so arheološko izpričani sledovi gradu Semenič, matičnega bivališča vitezov Semeničev, ki naj bi bil zgrajen že v 12. stoletju in je bil eden najstarejših na Slovenskem. Prvič se grad in posest omenjata šele leta 1558 v poravnalni pogodbi med Otonom Semeničem in njegovo nečakinjo Ano. Do delitve je prišlo že leta 1541, ko sta se posest in sam grad razdelila na dvoje. Otonov sin Albreht Semenič je Otonov del prenesel na novozgrajeno graščino Smuk. Grad je veliko trpel v dobi turških upadov, posebno leta 1547. Leta 1585 je Sigmund Semeniški v bližini gradu zgradil leseno protestantsko kapelico, saj so bili grajski vneti protestanti. Grajska stavba, ki jo opisuje zgoraj omenjena listina iz leta 1558, je bila v Valvasorjevem času (ok. leta 1689) že popolna razvalina. Kot pravi Valvasor, je bilo od starega gradu komaj kaj videti, tik pod njim pa je stal novi Semič, majhna stavba, na katero se je preneslo ime prvotnega gradu. V Valvasorjevem času je Semič pripadal gospodu Juriju Sigmundu Semeniču. Razmeroma skromno stanovanjsko poslopje, ki je na pročelju s štirimi okni, potisnjenimi pod streho, zrlo na prišleka. Od tu ali pa z lesenega ganka, obešenega na stransko steno, je morda Valvasor kot gost tedanjega lastnika gledal bližnjo in daljno okolico. Kot gospodarsko poslopje je stal pri Semiču od 16. stoletja dvorec Semeničev, imenovan Pristava, ki je pozneje postal samostojna graščina (na Vrtači). Jurij Sigmund Semenič je bil zadnji svojega rodu, ki je še živel v semeniškem dvorcu in tu (skoraj zagotovo) tudi umrl okrog leta 1702, mali graščak s pičlim premoženjem. Leta 1704 se prvič omenja semeniški grad z imenom Turn pri Semiču in je v času, ko postanejo lastniki Lichtenbergi, od leta 1712 do leta 1744 počasi postajal razvalina.

Zdaj se pot malo spušča, pa spet zravna, levo in desno od nje so zanimive vrtače, nekatera drevesa so prave skulpture. Ko imamo možnost izbrati daljšo ali krajšo pot, se odločimo za krajšo, na mestu, kjer so sekali in poti razširili, pa nekaj časa iščemo oznake za naprej. Smo že na cesti, kjer najdemo tudi planinske markacije, potem pa se vzpnemo po travniku do Smuka. Zelo lepo urejena okolica, obnovljena lovski dom in cerkev svetega Lovrenca - vse to nas takoj prevzame. Na travniku nas pozdravljajo šopi narcis, ki imajo dvojne cvetove in lepo dišijo. Vabijo nas dolge mize pod mogočnim hrastom, ki je z obsegom 350 centimetrov eden najdebelejših hrastov v Beli krajini in so ga razglasili za naravno znamenitost. Malicamo, prijazni oskrbnik iz Lovskega doma pa nam skuha kavo in postreže z belokranjskim belim vinom. Za nami stoji ponosna cerkev, na informativni tabli lahko preberemo:

CERKEV SVETEGA LOVRENCA je bila nekdanja grajska kapela. Iz napisa na kamniti plošči, zidani nad glavnim vhodom v cerkev, je moč ugotoviti natančno letnico zidave cerkve 1687. Postavila sta jo smuški grof Franc Bernard Lichtenberg in njegova žena Ana Felicita. V tlaku prezbiterija je nagrobna plošča nekdanjih grajskih lastnikov. Ko so v njej pričeli častiti Mater božjo, je postala priljubljena božja pot. V ta namen so ji verjetno prizidali lopo. Slog je preprost barok. Cerkev je dolga 18,17 metrov, široka 6,80 metrov in visoka 7 metrov. V njej so trije renesančni oltarji. Glavni oltar sta leta 1911 postavila Vinko in Jernej Jereb. Prižnica je iz 17. stoletja, prav tako tudi leseni grb smuških grofov. V sredini cerkve je na tronu znameniti kip smuške Marije.

Mimo čebelnjaka se sprehodimo še do Polharske koče, kjer najdemo zanimive skulpture iz lesa. V bližini  so na enem hektarju velikem nasadu posajena drevesa, katerih plodovi služijo polhom za prehranjevanje: oreh, hruška, kostanj, oskorž, divja češnja, hrast, bukev in javor.

Zdaj pa v dolino! Na desni je še nekaj zidovja.

GRAD SMUK (SMOKH, SMUCKH) ALI SMOČKI GRAD z obzidjem so sezidali posestniki gradu Semenič v prvi polovici 16. stoletja. Utemeljitelj Smuka je bil očitno Oton Semenič, izpričan v listini ob delitvi semeniške posesti iz leta 1541. Grad in okolica sta veliko trpela od napadov Uskokov. Urbar nemškega viteškega reda leta 1490 v vasi SMOCKAW navaja 3 hube, na njih pa podložnike: Janža, Petra in Mihela. Zaselek se omenja še leta 1500, 1541 in 1558 po delitveni pogodbi Semeniškega gradu med Otonom Semeničem in Jurijem pl. Sigersdorfom. V terezijanskem katastru ok. leta 1755 se vas ne omenja več. Grad je od plemenitih Semeničev konec 16. stoletja kupil grof Henrik Paradeiser, leta 1662 pa ga je pridobil baron Franc Bernard plemeniti Lichtenberg, ki ga je restavriral in olepšal. Gradu je pripadel leta 1703 še drugi del posesti pristava Turn (Pungrt ali Strnišev dvorec). Po tradiciji so bili graščaki gradu Smuk znani po svoji krutosti. Tlačani so jim morali tlakovati s kamnitimi ploščami zelo strmo pot do graščine in po tej poti so tudi nosili grajsko gospodo v dolino. Leta 1846 je prešel v posest deželnega svetnika Martina Kuralta, proti kateremu je bil uperjen eden zadnjih kmečkih uporov na Slovenskem. Leta 1888 pa sta ga od njegovih dedičev kupila Karl in Franc Kavšek in ga leta 1899 prodala Dunajčanu Tomažu Radlu. Grad je takrat že dodobra načenjal zob časa. Pred drugo svetovno vojno so bili lastniki posestva Hutarji iz Sadinje vasi. Dvorec, mogočno morda dvonadstropno poslopje pravokotnega tlorisa, so deloma podrli leta 1902. Stavba je v dolžino merila 38 metrov, široka pa je bila 15 metrov. Daljše pročelje sta zamejevala rizalita (po vsej višini naprej pomaknjeni del zunanje stene stavbe), stavba je bila podkletena. Sodeč po ohranjenih razvalinah in arhitekturnih členih (oboki, kamnita bifora okenska odprtina, razdeljena s stebričkom na dva dela in okenske odprtine) je bil grad pozidan v renesančni dobi, morda kmalu po letu 1550. 

Nekaj časa hodimo po gozdu, potem pa se začne panoramska cesta s krasnimi razgledi na Semič z okolico. 

Avtomobila nas potrpežljivo čakata in varno pripeljeta ša do ene zanimive točke v okolici Semiča - do izvira Krupe v istoimenski vasi. To je najlepši izvir v Beli krajini le dva kilometra in pol dolge rečice, ki se izliva v reko Lahinjo. Voda prihaja na dan v več močnih kraških izvirih pod 30 metrov visoko steno in se pri nekdanji žagi preliva preko jeza. Področje je bilo poseljeno že v prazgodovini, našli pa so v izviru redko jamsko školjko, endemske vrste jamskih polžev in človeško ribico. Na žalost je Krupa znana tudi po onesnaženju. S parkirišča se spustimo k izviru in sprehodimo mimo žage, ki jo urejajo v bivalni objekt. Veselimo se srečanja s kolesarsko skupino iz Brežic, s katero imamo veliko skupnih prijateljev in znancev.

Tudi na povratku se je treba ustaviti na Bojniku in posedeti ob dobrem vinu in prigrizkih. Nam se nikamor ne mudi .....

Fotogalerija Vinka Šeška.

 


Planinske poti - digitalni kataster PZS

19.02.2021 | Ljubo Motore, 19.02.2021 | Planinske poti | Obvestila

V februarski številki Planinskega vestnika predstavlja Andrej Stritar, urednik digitalnega katastra planinskih poti pri PZS, spletno aplikacijo "maPZ". To je najnovejši in vedno aktualen uradni zemljevid planinskih poti pri PZS. Aplikacija je namenjena vsem, ki jih zanima naša narava, naše gore. Uporabna je tako na namiznih računalnikih, kot na tablicah in mobilnih telefonih.

Toplo jo priporočam vsem, ki ste vešči uporabe tovrstnih sodobnih naprav. Predlagam, da se z njo dobro seznanite najprej na namiznih računalnikih, potem pa si jo na mobilnih nastavite za čas, ko boste v naravi.

Več o njej pa v priloženem članku Andreja Stritarja.

Ljubo Motore


Nova planinska pot v naši bližini

10.02.2021 | Ljubo Motore, 10.02.2021 | Planinske poti | Obvestila

Planinsko društvo Bohor senovo je v letošnjem letu uredilo in markiralo novo planinsko pot. Poteka iz Šentvida pri Planini do gozdarske koče Netopir (Fledermaus) v Bohorju, kjer se priključi na markirano pot, ki pride iz smeri Stare žage in poteka mimo Škofovega križa do koče na Bohorju (ali pa na Veliki Javornik). Ko sem bil v začetku februarja 2021 na Šentvidu, pot še ni bila opremljena s smernimi in informacijskimi tablami. Očitno pa se bo tudi to kmalu zgodilo.

Nova pot je že objavljena na digitalnem katastru markiranih planinskih poti na naslednji spletni povezavi:

https://mapzs.projekti.si/home/trails

Srečno vsem na tej prelepi novi gozdni poti.

Ljubo Motore, 10. 2. 2021

Napovednik dogodkov

 

Fotografija tedna  

 

Zadnje fotogalerije  

Vodniško izpopolnjevanje na Lisci.

Dobje - Handil - Trobni Dol

Krvavica ( 909 m )

ponedeljkovci na Smuku

Obnova kapelice na Lisci

Kuželjska stena in Kuželjsko okno

Marija Gradec - Bujkovje

Iz Šmarjete na Vinji vrh

Blagajev volčin pod V. Kozjem

Svinjski rt ( 490 m )
PLANINSKO DRUŠTVO »LISCA« SEVNICA
Taborniška ulica 14
8290 SEVNICA

Matična številka: 5134196
Davčna številka: 80499414

TRR: SI56 6100 0002 1045 467
E-pošta: info@pd-lisca.si

Telefon: 041 481 697

Spletna stran: https://pd-lisca.si
Facebook: https://www.facebook.com/pdlisca

URADNE URE (v Planinskem zavetišču pod Sv. Rokom):

od 1.10. do 30.5. vsak torek od 17. do 18. ure
od. 1.6. do 30.9. vsak torek od 19. do 20. ure
×

Obvestilo o piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke (angl. cookies) za vodenje statistike obiska in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.

Več informacij o piškotkih...