V Zavetišču pod svetim Rokom se ob enih zbiramo vandrovci in vandrovke na zaključku tabora v Slatni. Enajst se nas odloči, da gremo najprej po Ovnovi poti. Plohica je malo prej osvežila ozračje in je tudi popoldne prav prijetno hoditi.

Najprej pa se s tremi avtomobili zapeljemo po dolini Sevnične in pri Vrtnariji Šturbej zavijemo na levo proti Podgorici. Nekaj ovinkov v hrib in že smo pri domačiji Zalezina, ki spada uradno pod Orešje nad Sevnico, neuradno pa je tu Orehovec. Pozdravi nas gospodar Vinko, ki je dobro pripravljen za Ovnovo pot: poleg obilice znanja ima s sabo tudi mačeto za bolj fizična opravila - čiščenje poti. Poleg razlage o prastarih kulturah, katerih ostanki so na tej poti, izvemo še veliko o ljudeh tega področja in o naravnih značilnostih. 

Kar hitro v hrib na Točko Oven z močnimi pozitivnimi in negativnimi energijami, ki jih tudi izmerimo. Dokaz za negativne energije so suhi hrasti brez vrhov in skrivenčena bukev. Vinko Zalezina nam razloži svoje sodelovanje s patrom Gržanom in Semirjem Osmanagićem (Bosanske piramide), oba sta potrdila njegova odkritja.

Pot proti naselju Jelovec so lepo razširili, domačija na začetku poti še vedno žalostno propada in se zarašča, novi lastnik domačije Senica pa je na mestu njihove zidanice zgradil prijetno hišico in lepo ureja okolico. Sama hiša, kjer je zraslo enajst sinov družine Senica, je le ruševina, hiša, v kateri je mladost preživljala Darinka Avguštin, bo mogoče dočakala boljše čase, ker je ozemlje kupil sosed. Od tu potekajo ostanki pradavnega zida z neverjetnim oddajanjem energije vse do doline Sevnične. Zeleno okno opozarja na posebnost tega področja. Vzpenjamo se ob njem in ne čutimo kakšne utrujenosti, tudi nihalo kaže pozitivno energijo. 

Pogledujemo proti cerkvi svete Marije Rožnovenske v Velikem Podgorju, potem pa postojimo med praprotjo na koti 495, kjer je moralo biti nekdaj zelo pomembno mesto, strmi bregovi kažejo celo na možno piramido. 

Zdaj pa naprej proti zaselku Orehovec, kjer je včasih živelo preko 40 ljudi, zdaj pa le še nekaj stalnih in občasnih. Zaenkrat tu ni videti veliko možnosti za razvoj, že na naslednjem hribu v Velikem Podgorju pa je drugače: mladi so ostali, nekateri se vračajo in gradijo nove hiše. Na križišču Vinko Zalezina obudi spomin na svojo družino, ki izhaja od tod in na 22. december 1944, ko je v vas vdrla velika divizija Nemcev, ustašev in domobrancev. Domačini so na različne načine skušali obvarovati domove, da jih ne bi požgali: kazali so slike sinov v nemški vojski, se sklicevali na nemške sorodnike. Uspeli so, žrtev pa je postal Vinkov še ne 16 let stari bratranec, ki ga je ubil roparski ustaš. Še dolgo je na tistem kraju trava posebno lepo zelenela.

Večina se odpravi še naprej na plato Revanšce, kjer postavitev kamnov kaže na pomembno mesto. Mogoče je bilo tu svetišče, gotovo pa je bilo mnogo kasneje (v 5. ali 6. stoletju) gradišče. Tu naj bi bilo pozno antično, zgodnje krščansko svetišče - ajdovska naselbina, večje kot Ajdovski gradec, s katerim so bili povezani s svetlobnimi signali. Pod tem platojem je še več platojev z zidovi in obrambnimi jarki. Svetišče je bilo tu še veliko veliko pred ajdovskim. Štiri pohodnice se odločimo za počitek pod orehom in pogovor o možnosti preživetja v teh krajih.

Po travnikih in gozdu se spustimo navzdol ob velikih megalitnih kamnih. Nemogoče je, da bi take pravilne oblike izoblikovala narava, davne civilizacije pa so morale biti na zelo visoki ravni razvitosti za tako delo. 

Na pašniku zmotimo kozice, Vinko pa nam razlaga o okrog 40 metrov visoki piramidalni strukturi pod nami. Ob potoku se v grmovju skrivata zapuščena hiša in mlin Zimškovih. Tu poteka tektonska prelomnica z močnim negativnim sevanjem. Pri ljudeh in živalih so se pojavljale različne mutacije in bolezni. 

Še skozi gozd po skoraj ravni poti in mimo priseljenca iz Turčije in navzdol proti domačiji Zalezina. Tu nas prijazno pogostijo s pijačo in pecivom, razprave o pradavnih civilizacijah in dokazih zanje pa še kar tečejo.

V Zavetišču pod svetim Rokom se nam pridruži še nekaj vandrovcev in vandrovk, z žara zadiši po mesnih dobrotah, ki jim dodajamo še zelenjavo, kruh, pečen kostanj in sadje, zalivamo pa vse skupaj z dobro kapljico. 

Za projekcijo spominov Vinka Šeška na tabor v Slatni se preselimo v notranje prostore, kjer se še malo posladkamo in delamo načrte za drugo leto. 

Napovedani dež nam je popoldne prizanesel, zato pa nas zvečer pošteno zmoči.

Fotogalerija Vinka Šeška.
Podrobnosti v spletnem dnevniku.

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica, pet nas je, danes namerava z vlakom ob 8.20 do Libne. Vlak ima 14 minut zamude, zato si privoščimo še kavo, z nakupom vozovnic pa ni problema, ker imamo vsi zastonjske karte. Sprevodnika prosimo, naj malo popazi, da se bomo na Libni vsi izkrcali, ker nam gre malo počasneje po tistih nerodnih stopnicah starih vagonov.

Železniška postaja Libna, ki sicer stoji v naselju Spodnji Stari Grad z mnogimi novimi hišami, že dolgo ni "naseljena". Gremo malo naprej in smo v naselju Stari Grad, ki ima tudi cerkev svetega Miklavža, katere začetki segajo v leto 1627. Tu je bil včasih stari tok Save in leta 1828 ali 1829 so se ljudje, ki so bili pri maši, komaj rešili pred naraslo vodo, kljub temu, da je sveti Miklavž med drugim tudi zaščitnik pred nevarnostjo vode. V bližini opazimo tudi Kraljevsko dvorano Jehovovih prič, na desni strani pa na rahli vzpetini približno sto metrov stran cerkev Matere Božje v Dolenji vasi pri Krškem. Prvotno stavbo so zgradili leta 1627 in kot cerkev svetega Miklavža spominja na kugo. V naselje je tudi trgovina Kmečke zadruge Sevnica.

Prečkamo cesto in se napotimo med hišami, potem pa v hrib na zgornji plato, kjer je baje v nekem gospodarskem poslopju še del zidov nekdanjega starega gradu. To nam potrdijo tudi domačini, ki nam prijazno ponudijo prijetno hladne in sladke fige z drevesa. Pri drugih, lepo urejenih hišah, ni videti nikogar: odrasli so v službah, otroci pa v šoli, pozdravljajo nas le psi. 

Asfaltirana cesta preide v gozdno pot, ki nas vodi skoraj po ravnem in dolgo časa lahko uživamo med skrivenčenimi hrasti, bukvami, praprotjo ... gozda Črna Mlaka. Levo in desno se cepijo mnoge poti, veliko je kolesarskih, tudi z umetno napravljenimi ovirami, mi pa se držimo glavne. Ko zavijemo na levo, nas premoti zgornja pot pod daljnovodom, a kmalu ugotovimo, da moramo po spodnji. Tu se znajdemo med pravo mrežo jarkov, ki se vijejo po nekem sistemu, na določenih mestih so nekdanja skopana utrjena mesta. To so strelski jarki iz druge svetovne vojne, ki so jih ujetniki in domačini morali kopati za Nemce, da so se ti vkopali in nadzirali področje daleč naokoli. Seveda takrat to območje ni bilo tako poraslo z gozdom.

Ko pridemo iz gozda med vinograde, se nam odpre pogled na Vrbino, Savo - "Brežiško morje", pa tudi velike pokrite površine - nasade jagod in zelenjave, nuklearne elektrarne iz leta 1981 pa tudi ni mogoče zgrešiti, že zaradi dima ne. Pod nami so med vinogradi in travniki posamezne hiše, prijazno pa nas vabijo tudi na klopco, da si odpočijemo in uživamo v  razgledu. Malo se okrepimo, klepetamo in sončimo.

Ko nadaljujemo pot, se nam na severni strani pokažeta dve cerkvi in po dolgem ugotavljanju ugotovimo, da je leva na Kremenu (Bučerca), desna pa na Zdolah. Pred končnim vzponom se še malo spustimo, potem pa zakorakamo mimo lovskega doma do cerkve svete Marjete. To je najstarejša cerkev v župniji Videm (1580), sicer pa je bil ta kraj obljuden že v prazgodovini (700 - 400 pred našim štetjem), o čemer pričajo najdene gomile. Gledamo proti tovarni Krka, trgovskemu središču Qlandija, gradu in vinski kleti v Leskovcu, cerkvi svete Jožefe na Trški gori, kamnolomu v Guntah, Sremiču (Grmadi) in Kremenu (Bučerci). Ugotavljamo, da je Krško z okoli sedem tisoć prebivalci res nekaj posebnega: Župnija Videm spada v Škofijo Celje, Župnija Krško pa pod škofijo Novo mesto. Sicer pa je skrajni čas za počitek in malico pri prijaznih omizjih.

Spustimo se v gozd, za nekaj časa stopimo iz gozda med vinograde, potem pa se spet spuščamo po gozdu vse do cerkve svetega Mihaela v Krškem (Videm). Tam vidimo zanimiv znak za Pešbus - zbirno mesto za šolarje, da peš v spremstvu odraslega odidejo v šolo. 

V lokalu Lokal imamo dovolj časa za pivo in klepet. Prehodili smo nekaj več kot devet kilometrov, na poti pa smo bili s postanki vred tri ure in dvajset minut. Na Železniški postajo Krško iščemo senco in se ob stojiščih koles za izposojo sprašujemo, kdaj bo kaj takega tudi v Sevnici. 

Preživeli smo nekaj lepih uric v naravi in prijetni družbi!

Fotogalerija Vinka Šeška.

Zemljevid.

Podrobnosti v spletnem dnevniku.

Spoštovani planinke in planinci!

Objavljamo 52. številko društvenega glasila Mladi planinec, v katerem smo ponovno zbrali prispevke in poročila o pestrem društvenem dogajanju v preteklem letu, v njem dobite tudi vse osnovne informacije o ponudbi društva.

Mladega planinca lahko prelistate na tej povezavi: Mladi planinec

Želimo vam prijetno branje in upoštevajte navodila in priporočila za ustavitev širjenja koronavirusa, da bomo lahko v novo planinsko sezono vstopili skupaj in zdravi!

Vse aktivnosti in pohodi društva so do nadaljnjega odpovedani.

Rok Petančič
predsednik PD Lisca Sevnica