Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se zbira ob običajni osmi uri na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Najprej kavica in klepet, potem pa se nas sedem v dveh avtomobilih zapelje ob Sevnični. Megla se je dvignila, Lisca se pred nami dviga s soncem obsijana v modro nebo. Že smo mimo odcepa za Zabukovje in kmalu nas kažipot usmeri v levo in navzgor proti naselju Prapretno. 

Foto: Vinko Šeško.

Foto: Ljubo Motore.

Ko se dovolj dvignemo, smo na položni ravnini velikih pašnikov, na levi se med drugimi hribi najviše dviga Rudenik, desno od njega pa Gradec nad Prapretnim. 

Ko se začenjamo peš vzpenjati po cesti, na desno zagledamo v vsej lepoti Planino pri Sevnici in romarsko Cerkev svetega Križa s kapelicami križevega pota. Ne zamika nas smerokaz proti Rudeniku, še naprej hodimo v breg, 

potem pa zavijemo po poljski poti v levo. 

Foto: Ljubo Motore.

Lepo utrjena pot nas vodi po gozdu, komentiramo, da bi tu celo vozovi lahko vozili, čeprav je proti koncu strmina le prevelika. 

Ob poti najdemo gobe nenavadne barve, kasneje pa še obžrtega jurčka. 

Ob koncu strmine se razširi prostor, kjer si lahko predstavljamo naselbino, katere ostanke pokriva zemlja in korenine dreves. 

Pravega razgleda ni, le proti severu se nam kaže Pohorje.

Maja Bausovac je v svoji diplomski nalogi predstavila kovinske predmete, ki so jih našli pri arheoloških raziskavah te prazgodovinske in poznoantične naselbine. Sicer pa je to najdišče slabo poznano.

Nekaj časa se vračamo po isti poti, 

Foto: Vinko Šeško.

na križišču najdemo mizo s klopjo, kjer si privoščimo počitek in malico, potem pa se spustimo po travnikih navzdol. 

Na poti nazaj v naselje Prapretno se nam odpirajo razgledi proti jugu, oko pa razveseljujejo tudi prve jesenske barve.

Dobri dve uri smo bili na poti: nadihali smo se svežega zraka, se razgibali in uživali v lepem sončnem jesenskem dopoldnevu.

Fotogalerija: Ljubo Motore
Več posnetkov
Video:

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica gre tokrat zgodaj na pot: ob 5.54 z regionalnim vlakom do Ljubljane (prihod po voznem redu 7.09), tam imamo dovolj časa za kavo in kakšen priboljšek, ker vlak za Sežano odpelje ob 7.59. Med vožnjo klepetamo in komentiramo železniške povezave, spomnimo se nekdanjega viadukta v Borovnici in občudujemo varovalne zidove ob progi. Imamo nekaj minut zamude, zato nam ni treba dolgo čakati na odhod vlaka na Jesenice preko Nove Gorice ob 10.10. Trije postanki in pol ure vožnje 

in že izstopimo na Železniški postaji Štanjel, ki je pravzaprav v kraju Kobdilj. 

Skozi novejši del - Dolnjo vas se sprehodimo mimo Podružnične šole Štanjel, ki ima v šestih razredih 72 učencev (od 4 do 19), zraven je vrtec s tremi oddelki, zaradi dozidave je trenutno eden v Komnu, kjer je tudi matična šola. Štanjel z okoli 360 prebivalci (v starem delu samo 36) spada v Občino Komen.

Vzpenjamo se in nad sabo vidimo mogočni grad, ki se nadaljuje v obzidje s hišami: težko je ločiti, kje je obzidje in, kaj je stena hiše. 

Na desni se dviga zvonik Cerkve svetega Danijela z značilnim zaključkom. 

Vstopimo skozi mogočna vrata in zavijemo na Grajsko dvorišče, kjer si privoščimo kavico in malico iz nahrbtnika. Muzej in galerijo pustimo za kasneje in se nad cerkvijo napotimo do Kraške hiše, 

potem pa po ozki ulici naprej na Turn - na vrh griča (Arheološki park Gledanica), od koder imamo lep razgled na bližnje hribe (Čaven in Svete gore), doline z vasicami ...

Potem se spet spustimo in poklepetamo z domačinko o tem, kako postaja življenje ostarelih v obzidju vse težje. 

Pri Kobdiljskem vhodu izkoristimo lepo urejene javne sanitarije, 

potem pa gremo uživat na Ferrarijev vrt pod Ferrarijevo vilo. 

Ves čas ob poti opazujemo skupine rumenega cvetja in kasneje izvemo, da so to lažni jesenski krokusi s pravim imenom rumenocvetna šternbergia. Srečamo tudi oskrbovalca, ki je sicer napravil ekonomsko šolo, zdaj pa si je tu našel delovno mesto. Od njega dobimo tudi nekaj čebulic te lepe rastline.

Vrnemo se do Kraške hiše, nasproti katere je Grajžarjeva marenda (pršut, sir, teran), kjer je ključ in vodič. Ta nam za vstopnino tri evre pove marsikaj o zgodovini Štanjela, o življenju nekoč in danes, ter nam pokaže zgornji stanovanjski del zgradbe in spodnjega - gospodarskega z eksponati, ki so značilni za ta območje.

Lokal Panorama Štanjel je odprta samo za konec tedna in tudi samopostrežna fontana ne obratuje. 

Najdemo pa informativno tablo o značilnih venčkih svetega Ivana. 

Pot na Železniško postajo Štanjel preko Kobdilja se nekaterim zdi predolga, zato se vrnemo po že znani poti in imamo med skoraj enournim čakanjem na vlak dovolj možnosti za malico in klepet.

Vlak ob 16.12 za Sežano je skoraj točen, v Sežani čakamo samo nekaj minut in se ob 16.48 odpeljemo proti Ljubljani. Vmes naberemo nekaj zamude, ampak vlak ob 18.55 proti Dobovi nas počaka in pred pol deveto smo v Sevnici.

Dolg in bogat dan!

Več posnetkov

Video: