V četrtkovem dopoldnevu (22. maja) se je na biseru posavskega hribovja, kot radi poimenujemo 948 m. n.v. visoko Lisco, zbrala vrsta planincev, ki z ozirom na svoja leta že stopajo v obdobje žlahtnosti - Meddruštven odbor (MDO) planinskih društev Zasavje je namreč organiziral vsakoletno srečanje starejših planincev vse od Brežic, Krškega in Radeč pa po Zagorja in Laškega. Ta skupnost, ki povezuje ljubitelje narave in pohodnih korakov, se razteza kar čez tri regije: posavsko, zasavsko in del savinjske.

Po uvodnem zboru ob 10. uri pri Tončkovem domu na Lisci je uvodne besede zbranim namenil predsednik MDO Zasavje Jože Prah, ki je še vedno čile in solidno gibljive planince pozdravil ter orisal potek srečanja, nato pa se je velika večina udeležencev podala na pohajkovanje po vrhu Lisce, z vmesnimi postanki. 

KAPELICA, ODPADKI, HRIBOVSKE KMETIJE, PIKNIK-TOČKE, REKORD: 12.000 LJUDI NA LISCI

Prvi tak je bil pri kapelici, vkopani v skalo, tik pod Tončkovim domom, bila je zgrajena med letoma 1939 in 1940 na pobudo Blaža Jurka (1859 – 1941), najbolj znanega učitelja z Razborja pod Lisco, ki je bil tudi velik ljubitelj gora in pohodništva. Kapelica je zgrajena deloma iz apnenčastega kamenja, deloma iz lehnjaka, nabranega v dolini Gračnice, v notranjosti le-te pa je velik kip Matere Božje, ki ga je podaril prav pobudnik zgraditve Blaž Jurko. Zanimanje so pritegnile tudi ploščice z imeni, Prahovo pripovedovanje o sami kapelici pa je dopolnil tudi Ljubo Motore, aktiven član sevniškega planinskega društva, kronist in fotograf. Med drugim je razkril tudi od kod ime Lisca: gričevnati deli, ki obdajajo samo Lisco, so bili nekdaj v še večji meri kot danes posejani z drevesnimi vrstami po obronkih, med njimi pa so bile lise travnikov. Lise so pripeljale do imena Lisca.

Naslednji postanek je bil na območju vzletišča, kjer je bil zbranim približan podatek, da je bil na Lisci eden prvih vzletalnih centerov za jadralne padalce v Jugoslaviji, že vrsto pa za ta del športno-razgledne dejavnosti zgledno skrbi Društvo Kondor iz Radeč. Ko je bila gospodarska moč domačih podjetij na vrhuncu, so tudi ta precej vlagala in se finančno izkazovala, na ta način je prišlo do postavitev hišk na Lisc prav ob vzletnem pobočju (lastnikov družb Tanin, Mercator in Kopitarna Sevnica). V preteklosti se je v povezavi s tem delom odvijalo zanimivo načrtovanje s strani Vlasta Kopača, ta je načrtoval tudi gondolo na Kredarico in na Triglav, a do vzpostavitve “žičniške poti” na Lisco (k sreči) načrti niso nikdar pripeljali.

Nedaleč stran smo se ustavili pri rastlinski čistilni napravi, pri kateri je Prah poudaril sobivanje z naravo in skrb zanjo ter spomnil na čase, ko so na razna odlagališča k odpadkom dodajali posebne vrste kvasovk, ki so pospešile proces razkrajanja. »Tudi planinci moramo biti zgled, kako porabljati čim manj energije in kako je mogoče uporabljati čim manj stvari za lagodno življenje,« je navrgel v razmislek, kako gospodarska rast, pohlep in potrošništvo (izven meja nujno potrebnega) obremenjujejo okolje, v katerem živimo. In da narava zna sama zase najbolj poskrbeti, s samoregulacijo in samoočiščevalnimi procesi. 

Preden smo se lotili prvega rahlega vzpenjanja do razglednega dela, kjer se nahaja “klopca ljubezni”(ime izhaja iz v naslonjalo vrezanega srca), so nam naproti prišli člani Planinskega društva Videm Krško - 18 njih se je podalo od Železniške postaje Breg (do koder so se seveda pripeljali z vlakom) in po dveh urah in pol hoda prispelo na posavski biser.  

Na tem delu je Prah izpostavil pomen kmetij in podeželskega načina življenja, brez katerih ni tiste prave planinske kulturne krajine. Kritično je opomnil, da se odnos do neokrnjene narave nazorno kaže tudi skozi menjavo lastnikov zemljišč, ko denimo nastajajo terasasti deli ali se v prostor umeščajo objekti, ki že na izgled ne sodijo na to območje. Spomnil je na Blaža Jurka, ki je postavil zavestišče, svoj “jagrski” kotiček, ki je pozneje postal prva planinska koča v Posavju in peta koča na slovenskih tleh. »Ne gre drugače, je pač potrebno odkupit, da lahko nato primerno gospodariš, je v navezavi na ustrezen odnos do narave dejal Prah in dodal, da biti lastnik v Evropi pomeni največ.«

Ustavili smo se na “piknik-točki Pod nebesi”, kjer nas je prevevalo razmišljanje, da znamo ceniti prostor, v/na katerem smo, in kljub temu, da je vso pot bilo slišati nežno kramljanje, ni manjkalo spoštljivega odnosa do narave. Obrazi, ki so vse to razkrivali, so bili nekdanjemu predsedniku sevniških planincev in znanemu gozdarju povod, da je opomnil, kako posebna narava je tudi v širšem smislu (megalitske strukture nedaleč od tu z astronomskimi posebnosmi; pozorno se jim posvečajo pater Karel Gržan, Ljubo Motore, Vinko Šeško). »Po ‘koroni’ hodi šestkrat več ljudi v naravo kot prej in statistike so pokazale, da 38 odstotkov obiskovalcev prihaja k  nam zaradi čudovite, neokrnjene narave; planinci smo tisti, ki v zares veliki meri skrbimo zanjo, z zgledom, delom in ozaveščanjem.«

Zaključna točka s postankom je bila pri razglednem krogu nedaleč od vremenske postaje z radarjem, zaradi ‘velike bele bunke’ na vrhu Lisce, je le-ta vidna že od daleč z doline. Tu smo prisluhnili pripovedovanju, kako je bila kmalu zatem, ko se je “rodila Slovenija” prav našemu MDO-ju zaupana naloga organizacije srečanja “Dan slovenski planincev” - in v ta namen je bil postavljen štor iz slavonskega hrasta, kot simbol povezovanja. »Okrog tega štora so se zbrali pevski zbori in prepevali planinske in domoljubne pesmi,« je obujal spomin na leto 2002 Prah in dodal, da so to tiste posebnosti, ki nas delajo drugačne in velike. Slišali smo tudi, da je bila rekordna zasedenost z ljudmi na Lisci leta 1988, ko je potekala zadnja proslava Centralnega komiteja Zveze komunistov (v obdobju, ko je bil Ivica Račan jugoslovanski partijski sekretar) - tedaj se je zbralo med 10.000 in 12.000 ljudi.

URADNI IN DRUŽABNI DEL SREČANJA

Po zaključenem pohodnem delu je uvod v kulturni del dogodka z igranjem na kitaro in pesmijo pripravil Iztok Grahek, nakar je zbrane pozdravila dolgoletna planinska vodnica in več kot dvajset let tudi tajnica v sevniškem društvu Darinka Avguštin, ki je prenesla pozdrave še s strani službeno zadržanega predsednika Petra Požuna. Ponosno je dejala, da PD Lisca Sevnica letos obeležuje 120 let obstoja in delovanja, da so se korenine sevniškega planinstva začele prav na Lisci s postavitvijo Jurkove koče in nato nadaljevale leta 1905, ko je junija potekal v Sevnici najprej shod za ustanovitev Posavske podružnice SPD, ki je bila 5. oktobra istega leta tudi ustanovljena. Spomnila je, da se je Jurkovi koči leta 1932 pridružila še ena, večja koča; obe pa sta bili med 2. svetovno vojno požgani - a zavzetost ljubiteljev hribov in gora je pripeljala do tega, da je bila na pogorišču prvotne leta 1948 namenu predana obnovljena Jurkova koča, leta 1952 pa je bila otvoritev Tončkovega doma na Lisci.

Zatem je zbrane, tiste, ki so pohajkovali po obronkih Lisce in tiste, ki so počakali na prve na terasi Tončkovega doma, nagovoril Jože Prah, ki je najprej izrazil zahvalo, da so zlasti v mlajših letih vlagali ogromno svojega prostega časa, znanja in energije v to, da je planinstvo na zavidljivi ravni tudi na območju Posavja, Zasavja in savinjske regije. »V naš MDO, ki šteje 18 planinskih društev, je povezanih okrog 4.000 članov in članic, imamo 1.000 kilometrov poti, imamo domove, koče in bivake - in vse to je odraz, da dobro delamo, to je velika stvar, ki daje našemu prostoru posebno vrednost.« Poudaril je številčnost slovenskem planinske organizacije s 70 tisoči člani in članicami, omenil Zasavsko planinsko pot in povabil k naslednjemu, še večjemu dogodku, ki ga prav tako gostil naš MDO - to je dan slovenskih planincev, ki bo potekal 14. junija na Jančah. 

Doroteja Jazbec sem ob koncu odrecitirala pesem Leta avtorja Karla Kropuška, ‘gorskega Prešerna’ s Koroške, ki prikladno glede na starost navzočih govori o starojčih se kolenih, kakšni oteklini tu in tam, pa kako tudi srček malo že nagaja in da težko staro oko še poišče visokoležeče planinske rože.

Po zaključenem kratkem uradnem delu je sledila okusna malica v notranjosti Tončkovega doma na Lisci, kjer sta nam brata Jernej in Tomaž Rantah postregla s kosilom, katerega pika na i je bila še sladica.  Druženje je bilo sklenjeno v duhu klepeta, pesmi in obujanja spominov. Za blizu 100 starejših planincev in planink je bil to pravi prijateljsko obarvan dan, nekaterim tudi za telo, vsem pa za dušo.

Doroteja Jazbec
Foto: Vinko Šeško, Ljubo Motore, D.J.

Fotogalerija Vinka Šeška: https://www.facebook.com/media/set?vanity=vinko.sesko&set=a.24099645769633174

Lepo pozdravljeni v novi številki revije Mladi planinec! Leto 2024 je bilo za Planinsko društvo Lisca Sevnica polno izzivov, priložnosti in novih zgodb, ki jih želimo deliti z vami. Vsako leto združimo in predstavimo naše aktivnosti, dejavnosti v preteklem letu. Planinsko društvo Lisca Sevnica je že vrsto let aktivno vključeno v ohranjanje naravne dediščine, vzdrževanje planinskih poti, organizacijo planinskih izletov ter številne druge dejavnosti, ki spodbujajo zdrav življenjski slog. V letu 2024 smo se osredotočili na še večjo vključenost mladih, saj verjamemo, da so prav oni ključ do prihodnosti planinstva.

https://horukcms.com/_uploads/pd-lisca/prispevki/datoteke/0231_001_Mladi%20planinec%202025%20-%20polna%20resolucija.pdf

POROČILO  PONEDELJKOVE SKUPINE PLANINSKEGA DRUŠTVA LISCA SEVNICA ZA LETO 2024

V letu 2024 je bilo 36 ponedeljkov, ko smo že zjutraj začutili, da bo ta dan srečen dan in ne glede na vreme se nas je 9 – 11 pohodnikov in pohodnic odpravilo na pohod.

V slabih vremenskih razmerah smo se podali proti Tržišču (Malkovec, Jurjev hrib, Škovec), Radečam (Čimerno), Drožanju, ob Savi do Vranja in preko Pečja v Sevnico. Zavetišče smo iskali tudi na Primožu, v Drožanju pri Marjani in Ladotu ter na Bojniku. Povsod je bilo lepo in veselo.

Ko se je zima poslavljala in se narava začela prebujati, nas je v goste povabila velikonočnica v Polani, nekaj tednov kasneje pa Velika planina in njeni z žafrani pobarvani travniki. Pozabili tudi nismo jarice na Bohorju in našega bisera – modrega encijana na Lovrencu, kateremu smo posvetili celodnevno varovanje. V jeseni so nas razveselili belokranjski steljniki in živo pisane barve vinorodnih goric. V meglenih dneh smo pobegnili soncu nasproti in ga našli na Rogli. Za zaključek pohodov smo si na povabilo Roka Petančiča ogledali nov kulturni center v Škocjanu in opravili pohod  od Velikega do Malega Vinjega vrha.

Za prevoze smo uporabljali lastna vozila in v ta namen prevozili 1519 kilometrov. V enem primeru smo najeli kombi in izkoristili gostoljubnost Zmaga, ki nas je zapeljal na Primorsko do Cerja. V nekaj primerih smo se odpeljali tudi z vlakom in tako doživeli enega čudovitih pohodov skozi slikovit Štanjel. Še veliko je bilo prekrasnih pohodov in zahvaljujemo se Vinku, Ljubotu in Romani za ideje in organizacijo le-teh. Najlepša hvala tudi voznikom in voznicam, ki nas varno pripeljejo na cilj in nazaj domov.

Vodja Ponedeljkove skupine
Slavica Kralj

Foto: Vinko Šeško.

V letu 2022 smo opravili 36 pohodov in hodili približno 45 ur. Do izhodiščnih točk smo uporabljali osebna vozila, s katerimi smo prevozili 554 kilometrov. Ob vsakem pohodu smo prispevali določen znesek in tako pokrili stroške. V osmih primerih smo se posluževali železniških uslug: Ljutomer, Poljčane (Studenice), Koper (Zatok), Libna (Zdole), Maribor, Jevnica (Janče, Miklavž), Tržišče (Škovec).  To prakso bomo uporabljali tudi v bodoče, predvsem v oddaljene kraje, od koder bo mogoč pohod do našega končnega cilja. Upam, da nam bo na pomoč priskočil še kdaj tudi Vinko Govekar in nas s kombijem popeljal kam proti Gorenjski ali štajerskim goricam. Letos nam je predstavil ruj in slovensko obalo.

Foto: Vinko Šeško.

Ne zmoremo več večjih podvigov, vendar nas osem (občasno se jih pridruži še pet) uživa v krajših pohodih po domači in sosednjih občinah, spoznavamo pa tudi širšo Slovenijo od Kranjske Gore do Metlike, od Ljutomera do Kopra. Predvsem pa nam veliko pomeni druženje, klepet, izmenjava izkušenj … LEPO SE IMAMO!

Slavica Kralj