Program dela Fotogalerije Lisca Lovrenc Osnovnošolski planinski krožek Mladinski odsek Društveni prispevki Članstvo Izposoja opreme Planinska karta Uporabni izdelki Društvena knjižnica

Ponedeljkova skupina na Vetrniku

06.05.2024 | Romana Ivačič, 07.05.2024 | Izleti in planinske ture | Poročila

Danes nas je od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca samo pet - ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). En avto je dovolj za današnji cilj: Vetrnik nad Kozjim. Blanca, Brestanica, na Senovem pa je že čas za kavo in klepet. Potem pa naprej: Koprivnica, Gorjane in raztreseno naselje Vetrnik z okoli 130 prebivalci. 

Parkiramo pri velikem gospodarskem poslopju in leseni hiši številka 20, zraven pa stoji novejša hiša. Čuva jo pes, ki pa nas niti ne pozdravi. Sosed v brunarici na vzpetini pa ne bi bil tako gostoljuben, saj z ograjami in napisi kaže, da obiskovalci niso zaželeni.

Za dobrodošlico nam služijo informativne table Kozjanskega parka, potem nas poučujejo še na več mestih. Občina Kozje pa ima na svoji spletni strani še zanimiv zapis:

Hrib Vetrnik (708 m) najdemo na vzhodu Bohorja. Na svoji severni strani se nekoliko bolj strmo spušča proti Kozjemu in dolini Bistrice, na svoji južni strani pa je položen, prijazno poseljen z zaselki in samotnimi hišami, travniki in vinogradi, razpreden s cestami in kolovozi. Njegovo turistično privlačnost predstavlja prav več kot 20 ha ekstenzivnih hribovskih travnikov. Kozjanski park ima zaslugo, da se obiskovalci Vetrnika poleg užitka v naravnih lepotah lahko tudi kaj naučite skozi UČNO POT VETRNIK. Informacijske table med drugim obiskovalca poučijo o posebni življenjski združbi, tako imenovanem suhem travniku. Nekaj, kar naj bi bilo suho, je na poševni vršni planoti, na velikanski zemeljski dlani, nastavljeni soncu, spomladi čudovito obarvano od neštetih travniških rastlin. Za suhe travnike je značilno izjemno veliko število rastlinskih in živalskih vrst, med njimi nekaterih zelo redkih. V višku sezone lahko naštejemo več kot 50 rastlinskih vrst na kvadratni meter. Na Vetrniku cveti na primer kar 25 vrst redkih in ogroženih orhidej. Tu je še  izredno veliko metuljev, mrežekrilcev, hroščev in ostalih živali. Z vrha Vetrnika je lep razgled na Boč in Donačko goro, trg Pilštanj, dolino reke Bistrice in vzhodne obronke Bohorja. Ob lepem vremenu pa pogled sega tudi do Gorjancev z brežiško-krškim poljem, v smeri SZ pa še do dela celjske kotline, obronkov Kamniško-Savinjskih Alp in na severu do Pohorja.

Učna pot nas pelje v hrib, počasi stopamo in si ogledujemo drobno cvetje med nizko travo.

Veliko je glavinca neverjetno žive barve, zraven se košati ranjak, tu in tam kukavice, salamonov pečatnik in šmarnice so tudi že začele cveteti, kranjska lilija je pa še v popku. 

Kar nekaj je tudi baldrijana

Foto: Vinko Šeško.

Piha sicer hladen veter, vendar se harfa na vrhu hriba ne oglaša, novi sta pa očitno dve razgledni ploščadi. 

Odpira se nam širen razgled od Donačke gore in Boča do Gorjancev, vmes pa nešteto slikovitih gričkov. 

Opazimo tudi Grad Rajhenburg in "Brežiško morje".

Spustimo se navzdol po drugi strani hriba, potem pa ga obkrožimo in sklenemo pentljo. 

Foto: Ljubo Motore.

Foto: Vinko Šeško.

Pri leseni  zapornici nas Mimi pogosti z "dezinfekcijo", pri avtu pa še s slastnim zavitkom.

Vračamo se po drugi poti: Mrčna sela, Veliki Kamen, Lokve, Brestanica, na Blanci pa si še potešimo žejo. Ob dvanajstih smo doma.

Kratko - a sladko!

Več posnetkov
Fotogalerija: Ljubo Motore
Video:

 


Ponedeljkova skupina na Krškem polju in Šentvidu

29.04.2024 | Romana Ivačič, 29.04.2024 | Izleti in planinske ture | Poročila

Lepo sončno jutro je, ko se Ponedeljkova skupina Planinskega društva Sevnica zbira na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Najprej na kavico, potem pa z dvema avtomobiloma (osem nas je) skozi Krško, Brege, Vihre. 

V bližini Letališča Cerklje naš pogled pritegnejo velike njive inkarnatke (Trifolium incarnatum), človek bi rekel rdeče detelje, pa ni čisto tako. V bližnjih Skopicah ji konkurenco delajo maki

Za obrobo, pa tudi po gozdovih, je v polnem cvetju še ena rastlina, ki je baje ne poimenujemo prav: to je navadna robinija ali neprava akacija (Robinia pseudacacia). 

Foto: Ljubo Motore.

Peljemo se potem naprej do Čateža ob Savi (približno 300 prebivalcev) in parkiramo v senci blizu Župnijske cerkve svetega Jurija. Kraj je imel cerkev že v 12. stoletju: najprej leseno, potem zidano, vendar na poplavnem področju in župnik je moral med mašo pogosto stati na pručki, da si ni zmočil  nog. V 19. stoletju so zgradili novo cerkev više, stran od vode. 

Zakoračimo po označeni poti, ki pa le ni tako dobro označena: oznake manjkajo predvsem na odcepih poti. 

Res pa je, da so poleg planinskih znakov tudi table ČATEŽEVE ENERGIJSKE PEŠPOTI (Čatež naj bi bil škrat - pol človek, pol kozel), 

na novo so še postaje lesenega križevega pota, ljudje so shodili še svoje poti in bližnjice ... 14 postaj križevega pota od Župnijske cerkve svetega Jurija do Cerkve svetega Vida na vrhu Šentvida so odprli na cvetno nedeljo - prvo nedeljo v aprilu leta 2023. Postaje je izdelal po rodu Čatežan Vlado Cencel, ki lesene skulpture ustvarja z motorno žago. 

Foto: Ljubo Motore.

Foto: Vinko Šeško.

Gremo mimo druge postaje, potem pa strmo v hrib po travniku ob gozdu. Naprej se odločimo za bolj senčno pot po gozdu in dvakrat ravnamo v stilu: "po srcu mladi imamo bližnjice radi". K sreči niso dolge, so pa strme. 

V okrog 45 minutah smo pri Cerkvi svetega Vida

ob vratih najdemo opisano zgodovino kraja in stavbe. 

Foto: Ljubo Motore.

Na novo pa je tu razgledna ploščad, ki so jo odprli 18. aprila 2024. 

Z nje se odpira razgled od Kamniško-Savinjskih Alp do Medvednice; Brežice, Brežiško morje, elektrarna, Čatež, brzice na Savi - vse to pa vidimo kot iz letala.

Slavica nam na klop pripravi izvrstno malico: kruh in dve vrsti suhih salam, žgano pijačo in dobro vinsko kapljico. Sveže jagode in sladkarije drugih udeležencev še dopolnijo izbiro. 

Posnetek z aparatom Vinka Šeška.

Seveda je obvezen skupinski posnetek, 

potem pa v dolino in domov v Sevnico.

KRASNO DOPOLDNE!

Več posnetkov
Fotogalerija: Ljubo Motore
Video:

 


Ponedeljkova skupina na Rudarski tematski poti TK PAV (Dan Zemlje)

22.04.2024 | Romana Ivačič, 23.04.2024 | Izleti in planinske ture | Poročila

Zbiranje ob osmih zjutraj na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), kot je to običajno za Ponedeljkovo skupino Planinskega društva Lisca Sevnica. Mrzlo jutro je, zato nam najprej zadiši kavica

Pet se nas z dvema avtomobiloma pelje na Železniško postajo Tržišče, kjer se nam pridružita še dva. Zdaj pa naprej do Koludrja pri Šentjanžu, kjer je eden od začetkov Rudarske tematske poti TK PAV

Za nekaj minut zamudimo organiziran odhod, pa nič zato, saj Vinko dobro pozna pot.

Najprej hodimo med hišami, občudujemo lepo urejene vrtove, potem med travniki in že smo v gozdu. 

Po njem nas vodijo smerokazi, na določenih točka so postavljene zanimive informativne table. Pot je prijetna, nekaj rahlih vzponov in spustov je na njej, tu in tam je blatna. Ves čas pa nas spremlja ptičji spev. 

Pri duglaziji dohitimo skupino in prisluhnemo Cveti Jazbec, ki predstavlja kraj Krmelj, pomen nekdanjega premogovnika in razvoj v zvezi z njim. Opisuje tudi življenje po zaključku kopanja premoga (Metalna, Lisca), pa tudi napredek Krmelja na področju kulture in športa. 

Pot nadaljujemo po lesenih poteh, ker prihajamo na področje močvirja

Foto: Vinko Šeško.

Ob mlaki izvemo, kakšen je bil dnevni kop premoga (Tagbau - TK PAV), na katerem je delalo tudi veliko žensk. Prostor je zdaj namenjen uživanju v naravi, 

pri čemer pomaga tudi Knapčeva bukvarnaMarija Imperl nam prebere nekaj utrinkov iz knjig, ki so spravljene v njej. 

Mimo cvetočega čemaža se povzpnemo na široko pot, po kateri so včasih spravljali premog. Desno se strmi breg spušča do rečice Hinje in informativna tabla nas poduči o vodi. 

Naš zadnji postanek je namenjen vzpenjači za spuščanje premoga. Res praktična tehnična rešitev! Od tu bi se lahko spustili v Krmelj, 

mi se pa vračamo k svojima jeklenima konjičkoma. 

Foto: Vinko Šeško.

Vmes pa se še malo odpočijemo in posladkamo pri mlaki.

V Gostišču Barbara se okrepčamo z malico, dovolj izdatna je, da si povrnemo energijo. 

Foto: Vinko Šeško.

Zbrana družba mi s krasno orhidejo in pesmijo vošči ob obletnici rojstnega dneva. Tudi planinski prijatelji in prijateljice so zaslužni za to, da je moje življenje bogato. ISKRENA HVALA!

Več posnetkov
Fotogalerija Vinka Šeška
Potek poti
Video:

 


Ponedeljkova skupina na Veliki planini

08.04.2024 | Romana Ivačič, 10.04.2024 | Izleti in planinske ture | Poročila

Kako hitro tečejo minute, ko se ti zdi, da imaš še veliko časa. Kar hiteti moram, da sem pred šesto uro zjutraj na zbirališču - parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Zbere se nas sedem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica in z dvema avtomobiloma krenemo skozi Zidani Most in Celje do Mozirja, kjer nam zadiši kava. 

V novo opremljenem lokalu nam spretna natakarica servira vseh sedem kav in kozarcev vode na enem pladnju: dve skodelici kave sta v nadstropju.

Zdaj pa naprej skozi Gornji Grad, preko Črnivca do Kranjskega Raka, potem pa še naprej. Kmalu plačamo parkirnino, parkiramo pa ne na prvih parkirnih prostorih, 

ampak šele v Mačkinem kotu, potem, ko dodobra obvozimo Veliko planino "po trebuhu". 

Naprej pa peš v smeri Zelenega roba in Velikega stana. Dva se odločita za bližnjico po dolini, 

ostale pa počasi po cesti s krasnimi razgledi na to dolino in strmine ob njej. Vremenska napoved sicer ni bila zelo obetavna, razveseli pa nas sonce in le malo oblačnosti. Veter nam hladi od hoje razgreto čelo. 

Gore kar žarijo v svoji belini. 

Že ob poti nas spremljajo žafrani, vmes pa košati telohi, blazine rese, tudi volčin že cveti. 

Pri rumenem cvetju se sprašujemo, kaj to je. Aplikacija PlantNet predlaga "vedno zelena gladnica", prepričani pa nismo. 

Okrog pastirskih koč pa se je kar razlila modro vijolična barva cvetov žafrana.

Po približno uri hoje se ustavimo pri Kapeli Marije Snežne, ki je prvotno stala na tem mestu že pred 2. svetovno vojno. Ob koncu vojne so jo nemški vojaki požgali, ponovno pa je bila postavljena leta 1988 na pobudo takratnih pastirjev. Posvečena je Mariji Snežni in tako 5. avgust predstavlja poseben praznik za kapelo ter celotno pastirsko naselje. 

Fotografija z aparatom Vinka Šeška.

Spustimo se po pobočju pod Kapelo, kjer na razgledni točki pod drevesom počiva naš planinski prijatelj Tone, ki je želel, da prah po njegovi smrti raztrosijo po njegovi ljubljeni planini. V mislih se ga spomnimo in zaželimo, da v miru počiva na tem čudovitem kraju.

Čeprav je ponedeljek, se po Veliki planini sprehaja veliko pohodnikov in pohodnic, tudi mladih. Mi si najdemo zavetje pri mizi pastirske koče in malicamo v družbi cele jate kavk.

Do parkirišča se vsi vračamo čez travnike in nam je žal časov, ko je bilo tu še dovolj snega za smučišča. Vlečnice zdaj žalostno propadajo.

Vračamo se po poti prihoda, postanek napravimo samo v Zmajevi votlini ob cesti, da se odžejamo, ob treh pa smo že v Sevnici. Kdor zgodaj vstane ...

Posnetki Vinka Šeška.
Več posnetkov

Video: 

 


Napovednik dogodkov PD Lisca

24.03.2024 | Luka Žveglič, 24.03.2024 | Društvene zadeve | Novice

Nekaj prihajajočih dogodkov PD LISCA.

Celoten program v zavihku Program dela.

 

  • Osnovnošolski tabor SLATNA 

          Termin: 6. – 13. 7. 2024

          Vsi osnovnošolci vabljeni na teden doživetij!

Razpis je v prilogi!

 

  • Sobotni izlet:  PO POBOČJU  KRVAVCA

          V soboto 20. aprila 2024, ob 6.00 uri, z avtobusne postaje Sevnica.

          INFORMACIJE in PRIJAVE: Darinka Avguštin tel.:041 481 697

          najkasneje do 17. aprila 2024, oziroma zasedbe mest,           

          za lažjo organizacijo prevoza.

            Razpis v prilogi!    

 

  • osnovnošolski izlet - BOČ

Sobota, 20. 4. 2024

Prijave pri mentorjih na OŠ.

 

  • Planinski izlet: Murnce – Telče

Sobota, 27. 4. 2024

 

  • Vabljeni 1. maja na našo Lisco in na ogled Clusijevega svišča na Lovrencu, ko zacveti!

MLADI PLANINEC 2023

15.03.2024 | Peter Požun, 09.04.2024 | Društvene zadeve | Novice

Spoštovane planinke in spoštovani planinci!

Na spodnji povetavi je 55. številka Mladega planinca, v katerem vsako leto združimo in predstavimo naše aktivnosti v preteklem letu. 

https://horukcms.com/_uploads/pd-lisca/prispevki/datoteke/0160_002_MLADI%20PLANINEC%202024_splet%202.cleaned%20(1).pdf


Zbor članov Planinskega društva Lisca Sevnica

13.03.2024 | Peter Požun, 28.02.2024 | Tradicionalne prireditve | Vabila

V A B I L O

 

Spoštovane članice in spoštovani člani PD Lisca Sevnica, dragi prijatelji in podporniki,

v skladu s 23. členom Pravil PD Lisca Sevnica sklicujem redni letni

 

 Zbor članov

Planinskega društva Lisca Sevnica

 

 

 ki bo v sredo, 13. marca 2024, ob 17. uri

v Kulturni dvorani Sevnica.

 

 

 

 

Predstavili bomo delovanje društva v letu 2023

in načrte za leto 2024.

 

Prijava: svojo udeležbo sporočite Darinki Avguštin na telefon 041 481 697 ali elektronski naslov pdlisca@siol.net.

  

Veselimo se srečanja z vami!

 

 

Vljudno vabljeni!

                          

                                                         Upravni odbor PD Lisca Sevnica

 Peter Požun  predsednik 

 

Dnevni red na povezavi https://horukcms.com/_uploads/pd-lisca/prispevki/datoteke/0193_002_Dnevni%20red%20za%20Obcni%20zbor%20PD%20Lisca%20Sevnica.pdf

Vabilo na povezavi https://horukcms.com/_uploads/pd-lisca/prispevki/datoteke/0193_001_Vabilo%20na%20Obcni%20zbor%20PD%20Lisca%20Sevnica.pdf


Ponedeljkova skupina na Pečju

11.03.2024 | Romana Ivačič, 12.03.2024 | Izleti in planinske ture | Poročila

Ob osmih nas je sedem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Oblačno je, ne kaže, da bi bilo kmalu kaj bolje, torej ne gremo kam daleč. Zapeljemo se v stari del Sevnice, spijemo okusno kavico in preizkusimo novo parkirišče nasproti blokov Pod Vrtačo.

Zvabi nas pot mimo cvetočega črnega trna proti Pečju, ki je že kar prava cesta, potem pa krenemo še malo naokrog po kolovozu 

in nazaj do Cerkve svete Marjete, ki jo je Zoran Zelič takole opisal:

Podružnična cerkev Sv. Marjete stoji sredi vasi Pečje severovzhodno od starega mestnega jedra Sevnice. Cerkev je najmanjša izmed vseh podružnic v župniji. Najstarejši pisni vir za cerkev Sv. Marjete je iz leta 1375, ko se omenja vikar Georio (Jurij) pri Sv. Marjeti. Konec 16. stoletja domnevno cerkev ni več stala. Župnijska kronika poroča, da je na tem mestu nekdaj stal zidan križ. Leta 1688 je sevniški župnik Martin Golina s pomočjo trškega pisarja postavil na tem mestu cerkvico. Cerkev je imela prvotno lesen stolp, ki je bil leta 1828 zamenjan z zidanim. Zvonik je bil nekdaj krit s skodlami. Leta 1885 je bil v cerkvi blagoslovljen sedanji oltar Sv. Marjete. Veliki oltar, ki je hkrati tudi edini v cerkvi, je v sedanji podobi klasicističen iz leta 1885. Iz tega časa je kip cerkvene zavetnice Sv. Marjete, stoječe v niši. Poleg nje sta kipa Sv. Apolonije levo in Sv. Lucije desno, ki sta temeljito prebarvana, utegneta pa izvirati še iz 17. stoletja, ko je bil postavljen prvotni oltar.

Ne vemo pa, kaj pomeni na fasadi letnica 1848.

Foto: Vinko Šeško.

Spodnja dva posnetka: Ljubo Motore.

Sosed nas prijazno pozdravi s "ta kratkim", potem pa se začnemo spuščati, delno tudi po poti prihoda.

Pogled nam uhaja proti Logu, potem smo pa že v Sevnici.

Zapeljemo se do gostoljubne hiše Lojza in Jožice, kjer se okrepimo s salamami, ki smo jih dobili v dar pretekli ponedeljek. Gostitelja dodata še kruh, kavo, pecivo, vino; Marjana in Lado pa tudi točita žlahtno kapljico. Kar ni konca različnih debat, potem pa se le odpravimo naprej v deževen dan, ki smo si ga prijetno olepšali.

Več posnetkov


Ponedeljkova skupina na Lukovcu

04.03.2024 | Romana Ivačič, 04.03.2024 | Izleti in planinske ture | Poročila

Ob osmih, ko se Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica zbira na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), rahlo dežuje. Kar takoj gremo na kavo, osem nas je, na pot pa nas krene šest. 

Z dvema avtomobiloma se zapeljemo do Radne, od tam pa pešačimo po cesti proti Lukovcu.

S ceste občudujemo razgled proti Boštanju in Sevnici, 

na vrhu pa nas pozdravi zanimiv napis; tudi sicer nam v pozdrav zalaja pes skoraj pri vsaki hiši. Dvigamo se proti Dvorcu Jevša

pod katerim z zanimanjem opazujemo kamerunske ovce, one pa nas. Celo nekaj nam želijo povedati, pa jih na žalost ne razumemo. 

Razumemo pa prijazno povabilo Habinčevih, ki nam nudijo viljamovko in jeger od dveh hiš. Opremijo pa nas tudi s ključem za Cerkev svete Marije Magdalene. 

Spustimo se in mimo Kulturnega doma Lukovec odidemo v vas, ki nas vedno znova razveseljuje s svojo urejenostjo. Po mokri in blatni poti, 

potem pa strmo v breg pod jamami v skalah prisopihamo do Cerkve. 

Občudujemo poslikave in posnamemo posnetka za spomin. 

Pot nadaljujemo skozi gozd, pogledujemo proti vasi, potem proti Konjskemu

za ozadje pa so nam hribi od Kuma, preko Lisce in Skalice do Bohorja ter pred njimi kar tri cerkve. 

Spet smo pri Habinčevih, kjer oddamo ključ, za "nagrado" pa se odžejamo z dobro kapljico.

Z novo pridobljeno energijo se spustimo do Radne, potem pa se še pred dvanajsto vrnem v Sevnico. Z dobro voljo smo pregnali dež!

Več posnetkov

Video:

 


Ponedeljkova skupina v Boletini pri Ponikvi

26.02.2024 | Romana Ivačič, 27.02.2024 | Izleti in planinske ture | Poročila

Ob 7.33 nas osem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica stopi na vlak proti Ljubljani, v Zidanem Mostu prestopimo in se zapeljemo do Železniške postaje Ponikva, ki je v bistvu v naselju Hotunje. Skoraj devet je že in prijala bi kakšna kavica. Od lani poznamo v bližini  okrepčevalnico, 

tudi natakarica se nas spomni in hitro postreže s prijazno besedo in dobro kavo.

Preko železnice in potoka Slomščica se napotimo, potem pa navkreber po urejeni pešpoti proti naselju Ponikva (okrog 500 prebivalcev). 

Če se obrneš, opaziš okrog sebe prijazne hribe z vijugastimi cestami do posameznih hiš, vmes njive in veliko sadovnjakov, čisto zadaj pa se malo kaže belina  Kamniško-Savinjskih Alp. Ponikva je sicer eden najstarejših poseljenih krajev na slovenskem Štajerskem, prvič omenjen leta 1203 (več o zgodovini pod videom), mi pa pridemo najprej k novim hišam. 

Na desni strani nas zamika Cerkev svetega Ožbolta in krenemo k njej. V Wikipediji lahko preberemo:

Cerkev stoji na zemljišču, ki je bil del velike posesti, ki jo je v začetku 18. stoletja kupil Štefan Novak, praded Antona Martina Slomška. Na njegovi zemlji je že stala kapela svetega Ožbalta iz 15. stoletja. Dal jo je povečati in opremiti v baročnem slogu. Okrog cerkve je njegov pravnuk blaženi Anton Martin Slomšek (slovenski škof, pesnik in pisatelj,1800 - 1862), ki se je rodil v zaselku Slom, pasel očetovo čredo. Stopnice, ki vodijo v zvonik, so mu bile prva prižnica, da je z nje drugim pastirjem obnavljal nagovor, ki ga je slišal pri nedeljski sveti maši. Kasneje se je kot študent in duhovnik tu rad ustavil in molil. Stavba datira v leta 1735 oziroma 1736 in je bila leta 1856 predelana. Na jug orientirano cerkev sestavljajo ladja s kapelo, zvonik in enako širok prezbiterij. Oprema je večinoma baročna iz 19. stoletja. 

Cerkev je na lepem razgledišču, ob njej je posajena lipa, na informativni tabli je poleg opisa tudi besedilo Slomškove pesmi: Glejte, že sonce zahaja, skoraj za goro bo šlo ... Takoj zapojemo prvo kitico, 

ko se oziramo na Ponikvo in naokrog. Slavica pa poskrbi za dezinfekcijo, da se ne bi prehladili.

V dolino se spustimo kar po travniku, potem pa se malo ustavimo ob potoku z oznakami Kraške vodne učne poti Stanka Busarja. Še mali naprej po cesti in smo na rastišču velikonočnice na Boletini, ki spada v območje Nature 2000 in je zavarovano z ograjo. Cvetja ni toliko kot lani, 

se nam pa kljub temu nasmiha veliko lepih primerkov.

Posnetek s fotoaparatom Vinka Šeška.

Fotografiramo, malicamo, poplaknemo malico s Cizlovim vinom, potem pa krenemo proti Ponikvi. 

Najprej obiščemo Cerkev svetega Martina, ki so jo zgradili v 18. stoletju na mestu starejše v renesančnem slogu s sledovi rokokoja. Na žalost je zaklenjena, župnika pa tudi ni doma in ne moremo občudovati njene bogate notranjosti. Na fasadi so tudi ostanki oreha, pod katerim je bil odlikovan dvanajstletni Anton Martin Slomšek pri prvi šolski skušnji leta 1812. 

V bližini je spomenik Antonu Martinu Slomšku in Blažu Kocenu (geograf in kartograf, 1821 - 1871), ki je nekaj posebnega: na zaviti zgradbi je zasajeno grmičevje in zelenje. To je paviljon in družabna oaza po zamisli arhitekta Marka Mušiča, ki polepša to vaško jedro.

V lokalu pri trgovini se odžejamo, 

Foto: Vinko Šeško.

potem pa se s Slomškovo mislijo spustimo spet v dolino. Med klepetom hitro mine čakanje na vlak ob 13.10, ki je direktni in že pred pol tretjo smo doma.

Lep in dobro izkoriščen dan!

Več posnetkov

Fotogalerija Vinka Šeška

Video:

 


Ponedeljkova skupina na Malkovcu in Trščini

19.02.2024 | Romana Ivačič, 24.02.2024 | Izleti in planinske ture | Poročila

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica ob običajni osmi uri na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Najprej kavica in klepet, potem pa z avtom do Tržišča, kjer se nam pridruži Mimi. Skupaj nas je šest.

Peljemo se naprej na Malkovec, kjer parkiramo pri Vinskem dvoru Deu in občudujemo razglede daleč naokrog. 

Potem se peš začnemo spuščati in na levi puščamo Pavlo vas, potem pa nas spremlja gozd, 

ob cesti pa strmine z ogromno teloha. 

Trščina je razpotegnjeno naselje s hišami ob cesti, naši pogledi pa uhajajo nazaj proti Malkovcu in Pavli vasi. 

Pri eni hiši so uredili čudovit skalnjak, ki je poln pomladnega cvetja. Malo se povzpnemo in spet skozi gozd, za katerim se nam odpre veliko posestvo Vodlanovih. Upokojena zakonca iz Ljubljane sta si tu postavila hišo, staro hišo pa urejata s starinami. Tudi okolica je polna starih kmetijskih strojev in pripomočkov. 

V ogradi nas pozdravijo štirje oslički, ki so res simpatični.

Posnetki Vinka Šeška.

Prijazna gostitelja nas pozdravita z žgano pijačo, čajem in bogatim narezkom, ki ga pridno zalivamo z vinom, potem pa se posladkamo še s kavo. Kar težko se je posloviti.

Nekaj časa se vračamo po poti prihoda, 

Foto: Vinko Šeško.

potem pa zavijemo v zeleno dolino in po gozdu ter cesti naravnost proti Malkovcu

Pavlo vas imamo zdaj na levi. Ko prisopihamo na vrh, 

samo še mimo spomenika do avtomobilov in naše zanimivo dopoldne je končano.

Potek poti

Več posnetkov

Fotogalerija Vinka Šeška

Video:

 


Ponedeljkova skupina ob Savi v Sevnici

12.02.2024 | Romana Ivačič, 14.02.2024 | Izleti in planinske ture | Poročila

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se zbira ob običajni osmi uri na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Šest nas je in najprej gremo na kavo, ob kateri kar ne zmanjka tem za razgovore.

Samo štiri se odločimo za pohod po nasipu ob Savi, čeprav tu in tam pade kakšna kapljica dežja. V naravi se vidi, kako se prebuja pomlad: mačice na grmovju, 

zvončki - kot bi se razlila bela barva pod drevesom. Hodimo do konca poti, 

kukamo proti Logu, potem pa se vračamo.

Kratko - a sladko: nadihale smo se svežega zraka, se razgibale in naklepetale.


Napovednik dogodkov PD Lisca

11.02.2024 | Luka Žveglič, 25.01.2024 | Splošno | Novice

Objavljamo nekaj novih terminov naših akcij.

Opisi in Razpisi so na voljo v zavihku Program dela.

 

  • Otvoritev razstave Vinka Šeška v Ljubljani, 15. 2. 2024

               Prevoz iz Sevnice z avtobusom ob 11.00

  • Sobotni izlet po ZASAVSKI PLANINSKI POTI

              Sobota, 17. 2. 2024

              Info in prijave: Darinka Avguštin / 041 481 697 / pdlisca@siol.net

  • Znan je termin tradicionalnega izleta na hrvaške otoke:

Tridnevni izlet na Korčulo, 31. 5. 2024 do 2. 6. 2024.


Ponedeljkova skupina na Primožu

29.01.2024 | Romana Ivačič, 31.01.2024 | Izleti in planinske ture | Poročila

Sonce počasi ogreva ozračje, ko se ob osmih zbira Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), mi pa se najprej gremo ogret s kavo.

Z dvema avtomobiloma se odpeljemo na Laze, od koder se nas pet napoti proti Primožu

Lepi razgledi se nam odpirajo proti Dedni gori, potem Rogačicam, dlje naprej so Gorjanci ...

Foto: Vinko Šeško.

Vinko in Elčka nam prideta naproti, da napravimo posnetek v sončnem dopoldnevu.

Pri njiju (Češnjice) v kaminu plapola ogenj, 

miza pa vabi z aperitivom in poprtnikom, ki ga je spekla Mimi. 

Foto: Vinko Šeško.

Vinkov rojstni dan slavimo in zaželimo mu vse dobro z besedami in pesmijo. Potem pa malica: še topel popečen toast z maslom in na njem tatarski biftek - to pa res tekne!

Da vsaj malo porabimo kalorije, se napotimo mimo vinograda, ki ga Vinko že pridno obrezuje, 

skozi gozd s šopki telohov, potem pa na urejeno igrišče kraja Češnjice. Popki na češnjah so že napeti, 

na travniku pa najdemo tudi spomladanske žafrane.

Posnetek z aparatom Vinka Šeška.

Ko se vrnemo, nas čaka spet obložena miza: okusna kisla juha, pecivo, tri vrste vina, kava ... Res nismo bili lačni in žejni.

Posnetek z aparatom Vinka Šeška.

Zgodnje dopoldanske ure so nas zvabila spet domov na počitek po kulinarično "napornem" dopoldnevu.

HVALA LEPA GOSTITELJEM!

Več posnetkov

Fotogalerija Vinka Šeška
Video:

 


Ponedeljkova skupina na Lisci

22.01.2024 | Romana Ivačič, 22.01.2024 | Izleti in planinske ture | Poročila

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica: v sončnem, a hladnem jutru, se nas na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) zbere šest, vendar sta dva odločena, da po poledenelih poteh ni varno hoditi. Tako gremo skupaj na kavo in klepet, štirje pa se odločimo za Lisco.

Z avtomobilom se zapeljemo ob Sevnični, preko Krakovega, skozi naselje Lisce na Malo Lisco. Cesta je kopna, po dolini je drevje in grmovje obloženo s snegom, više pa ne. Toplotna inverzija je kriva za to: v Sevnici je bilo ob našem odhodu minus osem stopinj, na Lisci pa le minus dve.

Spodnji posnetek: Vinko Šeško.

Parkiramo in se napotimo po snegu v hrib. Vidi se, da je bilo za konec tedna veliko obiska in je po snegu mnogo poti in gazi. 

Ko stopimo iz gozda, se nam najprej odpira pogled proti severu, 

Spodnji posnetek z aparatom Vinka Šeška.

na vrhu pa daleč naokrog: Julijske in Kamniško-Savinjske Alpe so prav fotogenične, doline zastirajo redke meglice. 

Oba posnetka: Vinko Šeško.

Na vrhu pošteno piha, zato se spustimo po stezi k Jurkovi koči, pravo zavetje na soncu pa najdemo na klopeh pred Tončkovim domom, ki je sicer ob ponedeljkih zaprt. Iz lastnih zalog se malo okrepčamo, potem pa se po cesti vrnemo k vozilu.

Ob enajstih smo spet v Sevnici, ki jo je sonce malo ogrelo, še vedno pa kaže zimski videz.

Več posnetkov
Fotogalerija Vinka Šeška
Video:

 


Ponedeljkova skupina: Čimerno - Nebeška gora

15.01.2024 | Romana Ivačič, 20.01.2024 | Izleti in planinske ture | Poročila

Po zboru na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in okrepčilu s kavico se Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica odloči za današnji cilj: Čimerno. Vesela sem, ker tam še nisem bila, le videla sem naselje z Nebeške gore. Osem nas je in z dvema avtomobiloma se odpeljemo skozi Radeče, zavijemo navkreber do Jelovega, potem pa naprej po grebenu in raznoliki pokrajini do Čimernega. 

Parkiramo v bližini Cerkve svete Trojice, ki je najvišje ležeča podružnica župnije Svibno. V osnovi je cerkev romanska, predelana je bila v 16. in 17. stoletju, leta 1862 pa je bila v celoti tudi povišana in na novo obokana.

Foto: Vinko Šeško.

Odpravimo se proti Nebeški gori, ki je z višino 958 metrov najvišji vrh Občine Radeče. 

Spodnji posnetek: Vinko Šeško.

Le 25 minut nam obeta kažipot: ob travniku, potem pa skozi gozd in pot je vse bolj strma. Nekaj je snežnih zaplat in blata, zato je treba paziti na korak, da nam ne zdrsne. 

Na vrhu je vpisna knjiga in žig ter zvonček za srečo in nekaj klopi. Večino so uredili leta 2004 ob občinskem prazniku, zvon pa so postavili leta 2009. 

Spodnja dva posnetka: Vinko Šeško.

Srknemo malo žgane pijače, da se ne prehladimo, potem pa nadaljujemo pot po grebenu, ki se kmalu spremeni v utrjeno gozdno cesto do doline Sitni kal (naselje Ključevica). 

Tu in tam nas pozdravijo telohi, ki so radovedno pokukali na plan. Opazimo odcep do domačije (Ključevica 16), kjer se je leta 2016 zgodil umor Branimirja Brajdeta. Osumljencu so sodili leta 2017: izgovarjal se je, da se je zgodila nesreča. 

Pot nadaljujemo po dolgi dolini, se vmes še malo okrepčamo, potem pa se v bližini domačije Pr' Kovačk spomnimo zdaj že pokojne ženice, ki nas je vedno prijazno pozdravila in pogostila s pijačo. Ne zavijemo na levo v Škratovo dolino, 

ampak hodimo naprej po cesti nazaj do Čimernega.

Foto: Vinko Šeško.

Ob povratku še kratek postanek v naselju Jelovo pri palčkih, potem pa domov. 

Potek poti
Več posnetkov
Fotogalerija Vinka Šeška

Video:

 

 


Zimska Komna, 14. 1. 0224

14.01.2024 | Luka Žveglič, 16.01.2024 | Izleti in planinske ture | Poročila

Zimska Komna

Za prvo letošnjo zimsko turo smo izbrali Komno.  Zbralo se nas je 20.

Pri Savici smo startali v kopnem. Do snega smo prilezli na približno 1000 mnm. Na koči smo se okrepčali in krenili proti Bogatinskemu sedlu. Sneg je bil še vedno svež, gaz proti sedlu pa se je izgubila. Polovica udeležencev je pod sedlom vadila osnove zimskega gibanja z derezami in cepinom. Ostali pa smo gazli do sedla.Nadaljevali smo do rame pod Bogatinom. Zaradi kratkega dne in svežega snega smo se tu obrnili. Skupaj smo se vrnili do Koče na Komni, pomalicali in se vrnili v dolino.

Kljub veliki skupini smo imeli lep tempo. Med meglicami smo lovili obrise Bohinjskih gora. Utrinke si oglejte v galeriji.

Vodja ture: Luka Žveglič

 

 


Ponedeljkova skupina okoli Sevnice

08.01.2024 | Romana Ivačič, 08.01.2024 | Izleti in planinske ture | Poročila

Od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica se nas danes zbere samo pet. Sedemo h kavici in klepetu, potem pa se odpravimo v stari del Sevnici, kjer v preddverju Trškega dvorca razstavlja svoje fotografije Judith Zgonec

Navdušijo nas njeni posnetki iz Južne Afrike, Bocvane in Zimbabveja: ne samo zanimivi motivi, ampak tudi šegavi naslovi. Razstavo si je mogoče ogledati v januarju in februarju.

Rahlo naletava sneg, veter včasih pa zoprno popiha, mi pa se ne damo: 

med hišami pod gradom napredujemo proti Drožanjski cesti in po njej, potem pa naprej proti Svetemu Roku. Večina se nas odloči za lepo gozdno pot, potem pa malo po travniku.

Začele: tu nas pozdravi škotsko govedo, ki verjetno kar uživa v malo nižjih temperaturah, 

nasproti pa priteče še psica Žuža, ki nas že dobro pozna. Zelo prijazna je, sicer pa pri Marjani in Ladu vedno najdemo toplo zavetje. Ne samo to: takoj je na mizi dezinfekcija, kuhano vino in pecivo. Komu bi se mudilo od obložene mize in zabavne družbe?

Vračamo se po cesti pod Cerkvijo svetega Roka in se na križišču poslovimo. S skoraj štirimi urami prijetnega dopoldneva smo uspešno začeli nov teden.

Več posnetkov


Ponedeljkova skupina v Tržišču

03.01.2024 | Romana Ivačič, 06.01.2024 | Izleti in planinske ture | Poročila

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se zbira ob običajni osmi uri na običajnem mestu - parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Le dan je nenavaden: sreda, da nadomestimo praznični ponedeljek. Pet se nas z avtomobilom odpelje do Tržišča, kjer nas v lokalu Caffe Mlin že čaka tudi Mimi, ki nas ob kavi pogosti s pecivom.

Naprej gremo pa po pešpoti v hrib do Cerkve svete Trojice, ki je omenjena že 1526. Zaradi večkratnih prezidav ni enotnega sloga: ladja deloma romanska, prezbiterij gotski. Cerkev in župnišče požgana 31. maja 1944. Obnova cerkve v letih 1952 do 1953. Najprej se oglasimo na Radetovem grobu, potem pa nas zanima gradnja zidu za žare.

Pridne roke Aktiva kmečkih žena Tržišče oblikujejo ptičke iz testa, vzhaja pa tudi že testo za poprtnik - obredni božični kruh. Malo jih zmotimo pri delu in izrazimo dobre želje.

Pot nas vodi mimo izložbe Aktiva in Društva upokojencev Tržišče v dolino, potem mimo Šole, preko polja, kjer so nekoč gojili lan, 

oziramo pa se že tudi proti Šentjurjevemu hribu, kamor smo namenjeni. Pri ključarju dobimo ključ, za nameček pa še dezinfekcijo in piškote. 

Začenjamo se vzpenjati po gozdu in na levo kukamo v dolino Mirne, ki pod nami dela okljuk. 

Pri Cerkvi svetega Jurija je posajena lipa, samo stavbo pa so lepo obnovili. Njen začetek sega v 13. stoletje, večkrat so jo prezidali, zvonovi so iz leta 1586; bronasti pa iz leta 1545.  Med drugo svetovno vojno je bila požgana in delno porušena. 

Ogledamo si tudi notranjost z ostanki fresk in novo oltarno mizo, ki jo podpira kovinski zmajev rep. Svetega Jurija pogosto upodabljajo na konju, kako s sulico ulico prebada zmaja. Zmaj v legendi predstavlja zlo in prekletstvo, ki ga vera premaga.

Izpred cerkve občudujemo razgled, potem pa se napotimo v dolino. Ne, ne gremo še domov: v Gostišču Majcen - Ulčnik se nam pridruži še šest iz naše skupine 

Spodnji posnetek: Vinko Šeško.

in okrepčamo se z okusnim kosilom, ki ga zalivamo z žlahtno kapljico iz Kraljeve zidanice. Tudi kava ne sme manjkati.

Foto: Vinko Šeško.

Skrbna vodja Ponedeljkove skupine Slavica kot običajno pripravi temeljito poročilo, kam vse smo šli, koliko smo hodili, kdo je vozil, koliko kilometrov, koliko stroškov ... HVALA, SLAVICA! SE PRIPOROČAMO ŠE ZA NASLEDNJE LETO.

Po lepo preživetem dopoldnevu se s prijetnimi vtisi odpravimo spet v Sevnico.

 

Več posnetkov
Video:

 


Ponedeljkova skupina in okolica Sevnice

18.12.2023 | Romana Ivačič, 20.12.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Sevnica se nas sedem zbere ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in najprej smo potrebni kavice. 

Z avtomobili se odpeljemo na Drožanjsko cesto

potem pa zakoračimo v hrib po poti skozi nekdanje sadovnjake in po cesti proti Svetemu Roku

Foto: Vinko Šeško.

Pri Vintarjevi zidanici nas zamika lepa gozdna pot in po njej uživamo do travnika za cerkvijo, potem pa spet po cesti do gostoljubne Cizlove hiše (Začele). 

Foto: Vinko Šeško.

Seveda je potrebna dezinfekcija in piškoti, da ne bi omagali na poti.

Po cesti se spustimo v dolino, potem pa spet navkreber na greben, kjer je na naši desni Drožanjska cesta, na levi pa Florjanska ulica. Prijazna domačinka nas počasti z medico. 

Predvsem na desni se odpirajo lepi pogledi na Lamperče in Sveti Rok. Mimogrede smo spet v dolini - v Drožanjski ulici.

Foto: Vinko Šeško.

Pri Jožici in Lojzu nas čaka prava pojedina: slasten ričet, odličen tiramisu, da vina in kave niti ne omenim. PRISRČNA HVALA OBEMA! Tako prijetno je družiti se in klepetati, da skoraj pozabimo iti domov.

Več posnetkov
Fotogalerija Vinka Šeška.
Video:

 


Ponedeljkova skupina do Dolnjega Brezovega in nazaj

11.12.2023 | Romana Ivačič, 15.12.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Pet od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica se nas zbere ob običajni osmi uri na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in najprej je na vrsti kavica. Z enim avtomobilom se odpeljemo do Gostilne Kregl, tam parkiramo in se odpravimo peš v meglo ob Savi nizvodno.

Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.

Ponekod je še nekaj blata, sicer pa je peščena pot lepa in nas vodi mimo kozolcev vse do Dolnjega Brezovega, kjer ob čistilni napravi zavijemo proti naselju. 

Prečkamo železniško progo in že pri prvih hišah nas pričakajo praznične okrasitve

Spodnji posnetek: Vinko Šeško.

Potem pa povabilo v Božično pravljico

pri kateri so se krajani in krajanke res potrudili pričarati pravljični svet za mlade in mlade po srcu. V posebno veselje nam je bilo poklepetati z gospo Guličevo, ki je pri krasitvah v kraju zelo aktivna.

Vrnemo se na nasip in prikličemo sonce. 

Foto: Vinko Šeško (spodnji posnetek).

Pod kozolcem si privoščimo okrepčilo, potem pa se vrnemo do avtomobila. Ta kratek pohod zaključimo s čajem in kuhanim vinom v Gostilni Kregl.

Poldne zvoni, ko se vračam v blok: zadovoljna zaradi koristno in prijetno preživetega dopoldneva.

Več posnetkov
Fotogalerija: Vinko Šeško.

 


Ponedeljkova skupina v Loki pri Zidanem Mostu

04.12.2023 | Romana Ivačič, 10.12.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Šest od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica nas je ob osmih zbranih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in kar takoj rabimo kavico. 

Foto: Vinko Šeško.

Foto: Ljubo Motore.

Potem se odpeljemo do Vrhovega, preko mosta čez Savo in blizu njega parkiramo.

Prijazno povabilo Turističnega društva Loka pri Zidanem mostu nas usmeri k razstavi adventnih venčkov, ki jo prirejajo že desetič. Menda je venčkov iz različnih materialov 99, mi jih nismo šteli. 

 

Najbolj so nam všeč taki iz naravnih materialov, veseli pa smo tudi podatka, da sodelujejo tudi cele družine, otroci iz Vrtca Ciciban, enota Bibarija; pa tudi starejši iz Trubarjevega doma upokojencev.

Nadaljujemo pot ob Savi 

in pogledujemo proti naselju, pa tudi v zanimive vzorce ledu na mlakah. 

Kar nekaj časa se posvetimo skupini labodov, ki priplavajo k nam. 

Prečkamo progo, občudujemo zanimiv mozaik, potem pa se zamislimo nad gorečo svečo pred Trubarjevim hramom. Kasneje izvemo, da je umrla lastnica. 

Foto: Ljubo Motore.

Foto: Vinko Šeško.

Toplo zavetje in dober čaj najdemo v lokalu Orhideja, vzamemo pa si tudi dovolj časa za klepet.

K avtomobiloma se vračamo po cesti preko polja in kritično ocenjujemo kozolce - nekateri med njimi žalostno propadajo. 

Spet eno lepo preživeto dopoldne.

Več posnetkov
Fotogalerija: Ljubo Motore

 


Nastop Pevske skupine Encijan

03.12.2023 | Romana Ivačič, 03.12.2023 | Tradicionalne prireditve | Poročila

V nedeljo, 3. 12. 2023, je Pevska skupina Encijan Planinskega društva Lisca Sevnica nastopila v Kulturni dvorani Sevnica na prireditvi Večer moškega petja v okviru Tega veselega dneva kulture. Zapeli so pesmi: Samo en cvet, Zelenica, Domovini in sodelovali pri skupni pesmi Pozimi pa rožice ne cveto.

 


Ponedeljkova skupina na Vrhku

27.11.2023 | Romana Ivačič, 29.11.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Sedem nas od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica se zbere ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), Mimi pa nas čaka v Tržišču. 

Z dvema avtomobiloma se odpeljemo mimo skulpture kostanjevega lista na novem krožišču, o katerem so zelo deljena mnenja.

Mimi nas v lokalu Caffe Mlin pogosti s kavo, 

potem pa se napotimo mimo pletenke, preko Mirne, mimo Železniške postaje Tržišče in naprej proti naselju Polje pri Tržišču

Foto: Ljubo Motore.

Lepo se nam odpre ravnina s polji in naselji, pri Umekovih pa se okrepimo z medico in domačimi piškoti. Tem za pogovor v prijazni kuhinji kar ne zmanjka.

Malo naprej mimo hiš, potem pa se spustimo po travniku navzdol v gozd, pri tem pa malo telovadimo preko napeljav električnega pastirja. V gozdu takoj opazimo globoke grape, usede zemlje od nekdanjega premogovnika. 

Že smo pri ribniku, potem pa hitimo preko Hinje med hiše v Krmelju. 

Cesto samo prečkamo in spet smo v gozdu: tokrat se vzpenjamo. 

Ko pokukamo iz njega, smo že pred Govejim Dolom

Odpirajo se nam razgledi do Kuma in bliže proti vinorodnemu hribu Kamenško. Zdaj koračimo po cesti proti Vrhku in spet smo deležni lepih razgledov, 

tokrat proti Tržišču, malo niže pa proti Skalici in Lisci. 

Po gozdni cesti se spuščamo h gostoljubni Mimini hiši. 

Foto: Ljubo Motore.

Foto: Vinko Šeško.

V topli kuhinji najprej nazdravimo z žganimi pijačami, potem pa uživamo ob odličnem bograču s srninim mesom. Pridno zalivamo s pivom, dopolnimo pa pojedino s slastnim zavitkom, ki je tako bogat, kot bi bil gibanica. Tudi kava ne sme manjkati in zraven prijeten klepet.

Foto: Ljubo Motore.

Pred odhodom še obvezno fotografiranje, potem pa navzdol po cesti proti Tržišču. Premami nas bližnjica, ki je precej strma, pa še robide nas hočejo zadržati zase,

Cesta se vije po dolini ob Mirni, v kateri gospodarijo tudi bobri. Po skoraj devetih kilometrih hoje in dveh izdatnih postankih se veseli vračamo v Sevnico.

Več posnetkov
Fotoreportaža: Ljubo Motore.

Posnetek poti
Video:

 


Ponedeljkova skupina na Lazah in Primožu

20.11.2023 | Romana Ivačič, 21.11.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Zbudim se ob prelepem sončnem vzhodu, na poti na zbirno mesto pa me razveselijo še pisane jesenske barve pred Vrtcem Ciciban.

Ob običajni osmi uri se nas osem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica zbere na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Kar takoj se odločimo za uživanje ob kavici in načrtih za pohod.

Z dvema avtomobiloma se odpeljemo na Laze

Foto: Ljubo Motore.

parkiramo, 

poškilimo proti Gradu Sevnica in se podamo proti oddajniku: malo po cesti, malo po travniku in skozi gozd. 

V obori ni videti kakšne živali, odpirajo pa se nam lepi razgledi proti Bohorju, Skalici, Topolovcu ... Na izhodišče se vračamo po cesti.

Zdaj pa proti Primožu: spet malo po cesti in kratek čas po gozdu. 

Na desni nas pozdravljajo Rogačice, Gorjanci pa so v rahlih meglicah.

Pri Vinku in Elčki na Primožu (Češnjice) se že kadi iz dimnika, 

mene pa najprej privabijo barve v vinogradu.

Foto: Ljubo Motore.

Prijetno toplo je pri kaminu, zadiši po dezinfekciji, potem po treh vrstah vina, segedinu in piškotih. Jožica in Mimi priložita še svoje dobrote in odvija se prava pojedina. 

Foto: Vinko Šeško.

Skoraj bi pozabili, zakaj nas Elčka gosti: rojstni dan je imela. VELIKO DOBREGA IN LEPEGA, TUDI KAJ SKUPNEGA TI ŽELIMO! 

Posnetka z aparatom Vinka Šeška.

Po prijetnem klepetu in kavi se je treba odpraviti domov.

KRASNO JESENSKO DOPOLDNE JE BILO TO!

Več posnetkov

Fotoreportaža: Ljubo Motore.

Video:

 


PD Lisca in občinski praznik

07.11.2023 | Romana Ivačič, 08.11.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se danes sicer zbira na običajnem mestu (parkirišče pri krožišču v Šmarju - Sevnica), vendar ob neobičajni uri - ob dveh popoldne. V počastitev občinskega praznika hodijo danes poleg nas še Torkova, Sredina in Četrtkova skupina. Nas je pet in napotimo se v Ribnike, 

Spodnjo sliko je posnel Vinko Šeško.

kjer se nam pridružita še Elčka in Vinko Šeško, vendar šele potem, ko nas izdatno pogostita.

Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.

Pot na Zajčjo goro (Goro - Ledino) se strmo dviga preko travnika, nazaj se nam odpira pogled na Sevnico n Boštanj. Potem pa skozi gozd in mimo hiš do vrha. 

Sprehodimo se proti zahodu, da vidimo do Kuma, potem pa se napotimo po grebenu. 

Od zidanice Marije Hohkraut je res lep razgled, sploh, ko pri njej popiješ kozarček dobrega vina. Ob hišah se spominjamo nekdanjih in sedanjih prebivalcev, 

od Mastnakove zidanice pa se še zadnjič zazremo v dolino Save.

Bližnjica navzdol je precej zarasla, vendar jo srečno premagamo, 

potem pa še pokukamo v dolino Sevničine

S ceste občudujemo krasen sončni zahod, malo pred ciljem pa nas blagoslovi dež.

Foto: Vinko Šeško.

Pri Zavetišču pod Svetim Rokom je veselo: gori ogenj, pečejo kostanj, v kotlu brbota enolončnica - vse ob poskočnih zvokih harmonike. 

Kar takoj se moraš dezinficirati s katero od žganih pijač in prigrizniti k temu še toplo ocvirkovko. 

Foto: Vinko Šeško.

Res veliko nas je zbranih, do zadnjega kotička napolnimo predavalnico v nadstropju. Pozdravi nas predsednik Planinskega društva Lisca Sevnica Peter Požun, nagovori pa nas tudi župan Srečko Ocvirk, ki poudari pomen delovanja našega društva v občini. Matjaž Šerkezi nam na šegav način predstavi varno gibanje v gorah in primerno opremo.

Na mizi se znajde enolončnica, pecivo, vino, sokovi ... Županu s pesmijo voščimo za rojstni dan (počasti nas z medico), pesem in glas harmonike pa še dolgo v večer spremljata to prijetno druženje.

Več posnetkov

Fotoreportaža Vinka Šeška.

Video: 

 


Ponedeljkova skupina pri Slapu Pekel

30.10.2023 | Romana Ivačič, 31.10.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Danes naj bi se Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica na pohod odpeljala z vlakom. Zbor ob 7.20 na Železniški postaji Sevnica. Ker vem, da vlak odpelje šele ob 7.39 (če nima zamude), se počasi odpravim na pot in med bloki Naselja heroja Maroka srečam majhno četico, ki koraka v nasprotni smeri. Odločili so se, da se ne bi pridružili skupini, ki hodi ob polni luni in je namenjena v Celje. Grem kar z njimi, pet nas je ravno dovolj za en avto.

Najprej se zapeljemo na Blanco in tam okrepimo s kavico, potem pa naprej skozi Brestanico, Senovo na Dobravo - v zaselek Puste Lož(i)ce

Vedno me preseneti, kako se svet tu odpre: njive, pašniki v okviru gozda, ki že dobiva jesenske barve, lepi razgledi ... 

Kljub slabši cesti pridemo z avtom do zapuščene domačije Požun (Vrtec). 

Velikih trt ni več, so še samo ostanki in nekaj manjših, brajda pa žari v rdeči barvi. 

Pred gospodarskim poslopjem rasteta dve veliki figi, ena je še polna plodov, ki so res slastni. 

Peš se odpravimo proti Slapu Pekel po lepo utrjeni poti, na začetku katere nas na tleh preseneti preproga iz debelega želoda. Kmalu smo pri potoku Blanščica z odcepom poti za Slap Bojanca, naša pot pa nas vodi ob vodi. 

Neurejena je, blatna, s podrtimi grmi in drevesi, nekajkrat je treba prečkati vodo po spolzkih kamnih ali stopiti kar v vodo. 

Ampak na koncu je človek poplačan za trud s pogledom na 17 metrov visok slap, ki pada preko skal. Na povratku je treba še bolj paziti, da ne pride do zdrsa, potem pa spet nazaj v breg po utrjeni poti. 

Foto: Ljubo Motore.

Foto: Vinko Šeško.

Pri domačiji se pod streho malo okrepčamo, potem pa odločimo za povratek, ker začne rositi. 

Najprej peš do boljše ceste, potem pa z avtom: Zalog, Mrzla Planina, Zabukovje in ob Sevničini nazaj v Sevnico. Prezgodaj je še za domov, zato še malo poklepetamo ob kavi. Ko stopim v stanovanje, ura kaže točno 11.11.

Kratka osvežitev na bohorskem zraku!

Več posnetkov
Fotoreportaža: Ljubo Motore

Video:


Ponedeljkova skupina v Trnovcu in na Pokleku

23.10.2023 | Romana Ivačič, 23.10.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Ob običajni osmi uri se nas šest od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica zbere na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in sploh nam ni vroče. Z dvema avtomobiloma se odpeljemo skozi Sevnico, Lončarjev Dol do Tineta in Darinke v Trnovcu. Prijazna hiška nad vinogradom nas pričaka v soncu, 

po dolinah pa vztraja morje megle. 

Foto: Ljubo Motore.

Zadiši po hruškovem žganju in kavi, potem pa na pot.

Lepo se spuščamo ob vinogradu, 

potem pa skozi gozd po res lepi poti. 

Občudujemo lepo urejeno hišo in okolico na samotni jasi, zdaj se spuščamo po cesti do Pokleka nad Blanco pri Gasilskem domu. V bistvu smo bili že na začetku poti na robu tega raztresenega naselja.

Čaka nas strm vzpon na Tomažev hrib

Spodnji posnetek: Ljubo Motore.

ki nas pričaka s križem, zastavo in razgledom. 

Za nami iz gozda kuka vrh zvonika cerkve na Grački gori, 

na drugo stran se naprej od Okroga (Krajna Brda) odpirajo Selce in Trate, preko hriba pa predvidevam, da je moja rojstna hiša še v megli.

Sicer vztrajno trdim, da skozi Priklance, zaselek Pokleka nad Blanco, še nisem hodila, pa se izkaže, da ni tako: v nasprotni smeri smo že šli. 

Ogrlica hiš na grebenu je to: 

na vzhodu gledamo Handijo in Cerkev svetega Antona (Gorenji Leskovec), na zahodu TrnovecPodvrhSveti Rok in celo Topolovec. Na koncu zaselka bi lahko zavili desno: Cirje, Klanc (pod Cerkvijo Vsi Sveti) in končno središče Gorenjega Leskovca s Cerkvijo svetega Antona, mi pa se odločimo za levo stran in spust v dolino. Ves čas hodimo po asfaltirani cesti, brežina nad njo je močno utrjena, predvidevamo, da so asfalt potegnili tudi do Osredka, za katerega se cesta odcepi desno. Ta zaselek je tako odmaknjen, da ga baje tudi Nemci med drugo svetovno vojno niso našli, mene pa spominja na drago sošolko Silvo, s katero sva štiri leta skupaj gulili klopi v šoli pri Svetem Antonu.

Spet križišče: desno v Trnovec, levo na Blanco, mi pa preko potoka in naravnost v hrib po travniku in gozdu čez drn in strn. Vseeno boljše od asfalta.

Tine in Darinka gostoljubno poskrbita, da ne bi omagali od lakote in žeje: odlični gobova in bučna juha, domač kruh, slastna sadna torta, zraven pa cviček in modra frankinja. PRISRČNA HVALA!

Spodnji posnetek: Ljubo Motore.

Sprehodimo se do ogromnega hrasta, ki ga trije ne morejo objeti, potem pa se odpravimo proti domu, saj je že odzvonilo poldne. Okrog enih smo v Sevnici po tem čudovitem sončnem dopoldnevu.

6,2 kilometra.

Fotogalerija: Ljubo Motore.
Več posnetkov
Posnetek poti
Video:


Ponedeljkova skupina: Dobje pri Planini in Ravno

09.10.2023 | Romana Ivačič, 10.10.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Nas osem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Z dvema avtomobiloma se odpeljemo ob Sevničini, preko Planine pri Sevnici, 

Foto: Ljubo Motore.

Foto: Vinko Šeško.

potem pa se spustimo do Gostilne pri Olgi v Dobju pri Planini. Seveda zaradi kave, ki nam res prija. Avtomobila pustimo na parkirišču, 

mi pa krenemo po cesti v hrib do središča kraja

Desno pogledujemo v dolino s poslopjem novejše osnovne šole, zgradba stare pa nas pozdravlja v zelo slabem stanju. V kraju je bila šola že leta 1854, ta zgradba je iz leta 1896. Naselje, ki je središče majhne občine (v bistvu je kot otok v občini Šentjur), ima manj kot 130 prebivalcev. Hodimo mimo Marijine cerkve: ta je prvič omenjena leta 1545, kasneje so jo dozidavali in prezidavali. 

Kraj ima gostilno, trgovino, sobe, gasilski dom. Pokopališče leži više v strmini. 

Foto: Ljubo Motore.

Nad njim se napotimo k Turški lipi, ki je res mogočna.

Ko se spet vrnemo na pot h Kozjanski domačiji, se oglasimo pri zanimivi sogovornici Mariji Plemenitaš, ki z družino skrbi za kmetijo, ob tem pa najde čas za pisanje. Izdala je dve knjigi: Legenda o nastanku Dobja, v kateri v verzih opisuje preteklost tega kraj in izvor imena iz hrasta doba; druga pa je Z očetom sva šla coprnice gledat. Ponudi nam tudi žgano pijačo in se pohvali, da je vseh pet hčera šolanih. 

 

Foto: Vinko Šeško.

Kar ne moremo se posloviti s tega, z rožami bogato okrašenega dvorišča.

Zdaj pa proti Repušu s pogledi nazaj na Dobje, lepo zelenimi travniki in gozdom, ki se že začenja barvati. 

Hiša Repuš 13 je bila z odlokom o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov občine Šentjur pri Celju razglašena za etnološki spomenik. Malo niže stoji Kozjanska domačija, ki ima številko Ravno 13. O njej lahko preberemo v Wikipediji:

Kozjanska domačija je skupek stavb ohranjene oziroma obnovljene stavbne dediščine, ki stoji v bližini Dobjega. Sestavljajo jo lesena stavba s kamnito, delno vkopano kletjo, krita s slamo, originalno nastala okoli leta 1830, in je tipična za Kozjansko. Pritličje je zgrajeno iz bukovih in hrastovih brun, zunanjost je delno ometana in pobeljena. V bližini stojita še kozolec v katerem je nekaj starega kmečkega orodja in čebelnjak. Celovito obnovo sta financirali Evropska unija in Republika Slovenija. 

Posnetek s fotoaparatom Vinka Šeška.

Ker se nismo najavili, si lahko sami ogledamo samo zunanjost in pri mizah na terasi pomalicamo. Stranišče pa je res nekaj posebnega!

Vračamo se po raztresenem naselju Ravno, kjer pa je le malo ravnega, vse se spušča ali dviga. Lepo urejene kmetije, tudi nove hiše, 

le nekatere stare žal propadajo. Pod poslopjem stare šole "zašpilimo klobaso" in se po cesti vrnemo do avtomobilov.

V našem avtomobilu smo žejni in odžejamo se v lokalu na Planini pri Sevnici, pred eno pa smo doma.

Koliko zelenih površin, lepi razgledov, prijaznih ljudi ...

Več posnetkov
Fotogalerija: Ljubo Motore
Posnetek poti
Video:

 

 


Ponedeljkova skupina v Čanju

02.10.2023 | Romana Ivačič, 02.10.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica ob običajni osmi uri na običajnem zbirališču na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Osem nas je in najprej se podpremo s kavico. Potem z dvema avtomobiloma skoraj do Blance, pred njo pa zavijemo proti Čanju

Parkiramo pri kapelici in krenemo v megleno jutro. Cesta se vzpenja, 

ob njej ocenjujemo vinograde, nekatere trte so lepo obložene. 

Pri eni izmed hiš nas preseneti veliko drevo fige, zraven pa še kakija. Počasi pridemo na Gračko goro, kjer nas najprej pozdravi pes z glasnim laježem. Potem pa se prikaže še gospodar, ki ima pri roki ključ od Cerkve svete Marije vnebovzete. Zoran Zelič je o njej napisal:

Ne daleč od podružnice Sv. Neže v Zagradcu stoji na visokem griču podružnična cerkev Marije Vnebovzete na Grački gori. Izročilo med ljudmi pravi, da so jo pozidali iz ostankov razvalin gradu, ki je nekoč tam stal. Tudi samo ime Gračka gora naj bi izviralo iz gradu – Gradska gora, Graška gora. Cerkev se v pisnih virih prvič omenja leta 1581. Gračka gora je bila nekdaj sloveča božja pot. Čeprav danes ni posebej znana v širšem slovenskem prostoru, jo pa zato zelo dobro poznajo sevniški župljani in prebivalci okoliških župnij, še posebej brestaniške. Cerkev je privabljala romarje zaradi posebne bratovščine Sv. Apolonije, kateri je posvečen levi stranski oltar. Ko so bile v jožefinski dobi zatrte vse bratovščine, razpuščeni samostani in prepovedana Božja pota, je bila zatrta tudi bratovščina Sv. Apolonije in usahnila je tudi božja pot na Grački gori. Leta 1898 je cerkev znotraj poslikal Franc Sikošek iz Brežic. Ko so cerkev v začetku 20. stoletja popravljali, so v njej odkrili slovenske napise, pisane v cirilici. Leta 1931 je cerkev dobila dva nova bronasta zvonova, katera je blagoslovil dekan Janez Medvešek, sevniški rojak. Dne 7. decembra 1967 je med nenavadno hudo nevihto udarila strela v stolp cerkve. Stolp je povsem zgorel, cerkev pa so domačini obvarovali požara. Naslednje leto je bil postavljen nov zvonik, ki je malce nižji od prvotnega. V novejšem času je cerkev poškodoval še potres. Cerkvena oprema je preprosta. Veliki oltar, posvečen Mariji Vnebovzeti, je iz 19. stoletja. Na hrbtni strani oltarja so številni podpisi romarjev, ki potrjujejo nekdanjo slovito božjo pot. Stranska oltarja sta narejena v neoromanskem slogu in sta veliko skromnejša od velikega oltarja. Levi oltar je posvečen Sv. Apoloniji, desni pa Sv. Jerneju. Posebnost na Grački gori, ki sicer izginja po Sloveniji, so številne svete podobe, ki so jih prinesli romarji v zahvalo.

Foto: Vinko Šeško.

Foto: Ljubo Motore.

Foto: Vinko Šeško.

Cerkev stoji na meji župnij Brestanica (oltar) in Sevnica (ostali del), največ vernikov in vernic jo obišče na praznik velike maše.

Spustimo se navzdol in potem na levo proti Cerkvi svete Neže. Kaj piše o njej Zoran Zelič?

Južno nad vasjo Zagradec pri Blanci stoji na strnjenem in skalnatem griču podružnična cerkev Sv. Neže. Kdaj je bila cerkev zidana, ni znano, pravokotna cerkvena ladja pa utegne biti še romanska, saj je na južni steni, približno 3 m od tal, poleg velikega okna zazidana polkrožno sklenjena lina. Cerkev se v pisnih virih prvič omenja leta 1581. V 17. stoletju je bil k ladji prizidan prezbiterij, kasneje pa še zvonik in zakristija. Leta 1728 je bil postavljen sedanji veliki oltar. Cerkev je bila leta 1838 renovirana. Leta 1926 je bil zvonik, do takrat krit s skrilom, prekrit s pločevino. Leta 1988 je bilo narejeno novo ostrešje in cerkev, do takrat krita z bobrovcem, prekrita z rdečim cementnim zareznikom ter prepleskan zvonik. Novembra 2001 je bila cerkev znotraj prebeljena. Veliki oltar Sv. Neže, ki je hkrati tudi edini v cerkvi, je preprost, a kvaliteten izdelek iz prve polovice 18. stoletja, domnevno iz leta 1728. Tabernakelj je mlajši iz leta 1881, preprost, izdelan v baročni tradiciji. Ob desni slavoločni steni je po sledovih v tlaku, kjer so drugačne, manjše lomljene kamnitne plošče, tam nekdaj stal stranski oltar. V zvonici, na hrbtni strani pevskega kora visi slika Sv. Neže iz leta 1728.

V notranjost ne moremo, stopnice pa izrabimo za počitek in malico. 

Foto: Vinko Šeško.

Foto: Ljubo Motore.

Slavica nam natoči v kozarce svojega belega, da Elčki lahko nazdravimo in zapojemo Kolkor kapljic, tolko let ... 

Sonce prežene meglo in pod sabo vidimo sadovnjake, o katerih nam veliko zanimivih podatkov pove Lojze, pri hišah pa se pogovorimo še z domačinko. 

Gračka Gora se nam šele zdaj pokaže v svoji lepoti.

K avtomobiloma se vračamo po bližnjici preko travnikov in ob njivah, 

ves čas pa imamo pred sabo zanimivo sliko Čanja in Žigrskega Vrha, v ozadju pa še Lisce.

Gostilni Kregl se osvežimo s pijačo, potem pa zadovoljni končamo lepo dopoldne.

Več posnetkov

Fotogalerija: Ljubo Motore.

Video:


Ponedeljkova skupina nad Trnovcem

25.09.2023 | Romana Ivačič, 26.09.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Sedem nas je od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Sevnica ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in najprej nam zadiši kavica. 

Ob povratku k avtomobiloma pa občudujemo cvetje Pizzerije Rondo.

Zapeljemo se skozi Sevnico, pri Gostilni Kregl zavijemo proti Lončarjevemu Dolu, 

potem pa naprej do Podvrha in v Trnovec

Foto: Vinko Šeško.

kjer v bližini kamnoloma parkiramo. 

Foto: Ljubo Motore.

Nekaj časa se vzpenjamo po cesti, 

potem pa po gozdni potki, 

Foto: Ljubo Motore.

Foto: Vinko Šeško.

ki nas pripelje prav do Cerkve svetega Jurija. Nad vrati preberemo letnico 1736, streha je obnovljena, fasada pa na to še čaka. Viri navajajo:

Cerkev sv. Jurija je v svoji pravokotni ladji bržčas še romanska. Zvonik je baročen. Na severni strani v ladji je delno odkrita freska sv. Jurija v boju z zmajem iz začetka 14.stoletja. Iz tega časa je tudi freska sv. Krištofa na južni strani zunanjščini ladje. Pretežni del opreme, zlasti vsi trije oltarji so iz 17.stoletja.V bližini cerkve sv. Jurija stoji križ, ki je neponovljiv pojav med nabožnimi znamenji tega področja. zanimiva je velikost le-tega, saj je kristusova figura v naravni velikosti. Po ustnem izročilu naj bi ga dal postaviti nek domačin, ki naj bi se na tem mestu prevrnil z vozom in v zahvalo bogu, da je nesrečo preživel brez posledic je dal na tem mestu postaviti križ. (Vir: Krajevni leksikon Slovenije) 

Tudi mi se čudimo temu križu, 

Drugi posnetek je delo Vinka Šeška.

potem pa se vzpenjamo naprej po cesti do drugega križa. Če bi šli tu desno, bi prišli do domačije, kjer so pred leti snemali oddajo Kmetija. 

Odpirajo se nam razgledi do Gorjancev in Sremiča. Mi pa preko travnika in v gozdu najdemo pot naprej. Vztrajno se vzpenja, dobro je shojena, tudi od konjev, ki so jo malo tudi pognojili. Od čela nam kaplja in curlja, Lojze se briše po glavi in izjavi, da bo brisačo potem ožel in tako dobil "bučno olje". 

Foto: Ljubo Motore.

Ko pridemo spet na cesto, pa nam raje postreže z odličnim domačim jegrom. Spet smo na križišču: proti vzhodu vodi cesta v Osredek, zaselek, ki je tako skrit, da ga med vojno Nemci niso našli. Navzgor bi šli proti Pokojnemu Vrhu, pa nas skrbi dež, ki že pridno zaliva doline. 

Foto: Vinko Šeško.

Tako stopimo samo še do lepo obnovljene stare hiše in zraven stoječe nove v krasno urejenem okolju.

Potem pa na levo proti Lašam, pred njimi pa še zadnji pogled proti prizorišču nekdanje oddaje Kmetija v zaselku Pusti Vrh. 

Ko se spuščamo po vijugasti cesti, nas dohitijo prve kapljice, k sreči ne vztrajajo dolgo. 

Na nasprotnem grebenu se razteza Zabukovje, mi pa koračimo po cesti nad zajedo potoka, počasi se spustimo k vodi 

in pridemo do kamnoloma. Tu presenečeni ugotovimo, da smo na Mrzli Planini: to naselje sega tako daleč na jug. Samo še nekaj poti je do avtomobilov, kjer se okrepčamo s Slavičinim belim.

Da ne bi bili prehitro doma, se ustavimo v Gostilni Kregl, kjer posedimo ob kavi in klepetu. Program je izpolnjen: šest kilometrov in pol v dveh urah in pol (hoja in postanki).

Več posnetkov

Fotogalerija: Motore Ljubo.

Video: 

Pregled poti.

 


Ponedeljkova skupina okrog Mokronoga

18.09.2023 | Romana Ivačič, 21.09.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Na parkiriscu Rondo se nas zbere pet pohodnikov. Ker smo namenjeni proti Mokronogu, nas Mimi počaka pri bifeju Mlinček, kjer se ustavimo na jutranji kavici. Vinko, skrben kot vedno, je že doma pripravil načrt pohoda in, ker je bilo že v začetku določeno, da gremo proti Žalostni gori, smo se odločili, da opravimo pohod mimo treh cerkva v okolici Mokronoga. Ob prihodu na Žalostno goro smo pričakovali lep razgled na naselje Mokronog z okolico, vendar nam je dopoldanska megla to preprečila. To nas ni zmotilo in,  ker se nam je v oddaljenosti ponujala s soncem obsijana cerkvica Sv. Nikolaja, smo se napotili do nje,  še prej pa prišli do lepo urejenega lovskega doma LD Mokronog, kjer smo naredili krajši postanek,  se posladkali z okusnim skutno-bučnim zavitkom, ki ga je pripravila naša Mimi, grla pa smo razkužili z Marjanino kapljico žganega. Sonce se nam je že prijazno nasmihalo, tudi cerkev na Žalostni gori se je v ozadju bohotila v soncu,  mi pa smo preko sveže pokošenih travnikov pot nadaljevali do cerkvice Sv. Florijana. Ura se je pomaknila proti deseti in želodčki so nas opozarjali, da je čas za malico in kozarček cvička. Meglice so se že davno poslovile,  sonce je pokazalo svojo moč, mi pa smo se, napolnjeni s svežo energijo, vrnili v Mokronog in se po težko pričakovani kavici odpravili proti domu. Danes smo ponovno preživeli lepo jesensko dopoldne, s hojo, ki je trajala poltretjo uro, pa smo si okrepili telo in duha.     

Besedilo: Slavica Kralj

Fotogalerija: Ljubo Motore.


Ponedeljkova skupina - Črna mlaka (iz Dolenje vasi na Zdole in nazaj)

11.09.2023 | Romana Ivačič, 12.09.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica tokrat ob neobičajni sedmi uri na neobičajnem zbirališču: Železniški postaji Sevnica. Ker vlak za Libno odpelje šele ob 7.20, si pred odhodom privoščimo kavico. 

 

 

Čez 18 minut smo na Železniški postaji Libna in neverjetno: imamo samo dve minuti zamude. Hrib in naselje Libna sta malo naprej proti zahodu, mi pa smo v naselju Stari Grad, preko železniške proge leži Spodnji Stari Grad. Kje pa je grad? Včasih je stal na ravnini nad naseljem, baje so v enem hlevu še ostanki zidov.

Na levi pustimo Cerkev svetega Miklavža, na desni že vidimo Cerkev svete Matere božje v Dolenji vasi pri Krškem. Obe so zgradili leta 1627 v zahvalo po epidemiji kuge. Nekoč je struga reke Save potekalo tukaj in leta 1828 ali 1829 so se ljudje komaj rešili iz Cerkve svetega Miklavža pred naraščajočo vodo; Marijina cerkev pa ni bila v nevarnosti, ker stoji više.

Hodimo mimo poslovalnice Kmečke zadruge Sevnica Gregor, 

pri spomeniku v središču naselja pa opazimo novost: k pitju vode vabi zanimivo oblikovan pitnik s Slomškovimi verzi:

Od tega vinca glava bolela te ne bo, telo bo tvoje zdravo in spanje prav sladko.

Je čista voda zdrava za deco majheno, tak' mislim, da starejšim tud' škod'vala ne bo.

Pod drevesi sta postavljeni še dve zanimivi klopi.

Mi pa koračimo pod cerkvijo in navkreber do križišča dveh poti. Krenemo na desno po Čebelarsko vinogradniški poti. Najprej je malo vlažna, potok Čelčan rabi tudi "klavže" (hudourniške zapore), naprej pa je pot lepo suha in utrjena. 

Od čebelarstva je ostal čebelnjak brez čebel, kjer se osvežimo z Marjaninimi prijetno hladnimi figami. Lepo je hoditi po senci zanimivo oblikovanih dreves, 

Drugi posnetek je delo Vinka Šeška.

na sonce se odpravimo samo med vinograde področja Rajck. Grozdje lepo kaže, gospodarjev pa ne najdemo. 

Ko končno stopimo iz gozda Črna mlaka, se nam na levi pokažejo Zdole

Spodnji posnetek: Vinko Šeško.

desno pod nami pa se razprostirajo pokriti sadovnjaki Zgornje Pohance. Zdaj hodimo po asfaltirani cesti, čela pa nam hladi prijeten vetrič. Zdole so naselje z okrog 300 prebivalci, lepo razloženo po grebenu, omenjeno pa je bilo že leta 1249 kot "Vas na hribčku pri svetem Juriju". Torej je točno 700 let starejše od mene. Cerkev svetega Jurija so zgradili okrog leta 1700, prvotno baročno cerkev so prezidali leta 1875 v neoromanskem slogu. Krasijo jo medaljoni s prizori iz Kristusovega življenja. Oltarji so iz druge polovice 19. stoletja. Krajani vsako leto priredijo jurjevanje s petjem pri hišah in cvrtjem nabranih jajc. Kraj se lahko pohvali z Domom krajanov (dvorana, dva oddelka vrtca), Kulturnim domom Bena Zupančiča (včasih šola, pisatelj in politik pa je s temi kraji povezan s starši: oče je bil iz Pleterij pri Zdolah, mati pa iz Pišec), športnim in otroškim igriščem, v večnamenski stavbi pa imajo tudi manjšo trgovino s pošto in gostinski lokal. 

Foto: Vinko Šeško in Ljubo Motore.

V prijetnem lokalu najdemo prostor za malico, pijačo in klepet. Spomnimo se tudi na to, da je bil na Zdolah 28. 3. 1921 rojen kuharski mojster Ivan Ivačič (umrl leta 1984), na katerega so v kraju zelo ponosni. Kljub enakemu priimku si nisva bila nič v sorodu, mi je pa to večkrat na kakšnem izpitu pomagalo prebiti led, ker sem že na vprašanje o sorodstvu pravilno odgovorila.

Na koncu naselja se navzdol odcepi Gobarsko dninarska pot, nazaj pa se nam kažejo lepi pogledi na Zdole. 

Izognemo se čredi škotske govedi, ki se pase na travniku, in spet stopimo v gozd: najprej Rujek, potem pa spet v Črno mlako. Tudi ta pot je lepo označena, senčna in prijetna za hojo. Pod nami se vijejo okljuki potoka Sečnik, hodimo mimo dveh zajetij, 

zraven pa nas zajame oblak vonja po ciklamah. Te najdemo tudi drugje ob obeh poteh, ampak tu jih je največ na kupu. Ko pridemo med hiše, smo že skoraj na mestu, kjer "zašpilimo" klobaso. 

Še povratek na Železniško postajo Libna, vlak ob 12.15 ima spet samo dve minuti zamude, v Sevnici smo kmalu po pol eni uri.

Na terenu smo bili malo več kot štiri ure, ker smo si privoščili oglede in daljše postanke. Sicer pa je pot iz Dolenje vasi na Zdole mogoče prehoditi v uri in pol, nazaj pa v eni uri.

Več posnetkov

Fotogalerija:Ljubo Motore.

Video:


Ponedeljkova skupina na Bojniku (Otavniku)

04.09.2023 | Romana Ivačič, 07.09.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica začenja novo sezono pohodov. Zbor od osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), deset nas je in z dvema avtomobiloma se odpeljemo na Bojnik (Otavnik). 

Foto: Vinko Šeško.

Foto: Ljubo Motore.

Tu nas že čakajo Mimi s pečenim sončkom, Slavica in slavljenec Tone, ki mu želimo veliko dobrega, lepega, skupnega, tudi dovolj zdravja, za katerega pa se bo moral tudi sam potruditi. V pomoč mu bo kartica za Terme Paradiso v spremstvu Cizlove dobre kapljice, odete v izvezen predpasnik (delo pridnih Marjaninih rok). Nazdravimo in zapojemo zdravico, 

Drugi posnetek: Ljubo Motore.

potem pa nas čaka kava z dvema vrstama potice in različnim pecivom.

Zdaj pa pot pod noge!

Razgledujemo se proti Gorjancem 

Drugi posnetek je delo Vinka Šeška.

in zavijemo v lep gozd na Gradišču. Na povratku se spustimo na mejo občine, prečimo gozd,  se počasi med vinogradi vzpenjamo spet do "Zavetišča" pri Kraljevih. 

Vmes ocenjujemo, da so nekateri kar preveč naložili na trte. 

Drugi posnetek: Vinko Šeško.

Potem pa prava pojedina z dvema vrstama juhe, različnim mesom in prilogami, solatami ... Ne manjka vina in osvežilnih pijač, za povrh pa še kavica.

Krasen začetek pohodniške sezone zaključimo s spominskima posnetkoma z aparatom Vinka Šeška.

Več posnetkov

Fotogalerija Vinka Šeška.

Video:


Tradicionalno na Triglav

19.08.2023 | Vinko Šeško, 05.07.2023 | Izleti in planinske ture | Vabila

Vabilo na tradicionalni pohod PD Lisca Sevnica na Triglav

Vljudno vabljeni na tradicionalni pohod PD Lisca Sevnica na Triglav, ki bo 19. in  20. avgusta.

Vse informacije v priponki https://horukcms.com/_uploads/pd-lisca/prispevki/datoteke/0058_001_Vabilo%20Triglav%202023.cleaned%20(1).pdf

 


Ponedeljkova skupina v Krajnih Brdih

26.06.2023 | Romana Ivačič, 27.06.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica danes že ob sedmih, da nam ne bi bilo prevroče. Zberemo se nas devet na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in z dvema avtomobiloma se odpeljemo skozi Blanco v Selce nad Blanco

Foto: Ljubo Motore.

kjer parkiramo pri Turistični kmetiji Roštohar.

Prijetno je hoditi po senčni cesti proti naselju Krajna Brda, čeprav so jo zdaj že v celoti asfaltirali. Domačinom pa asfalt še kako pride prav. Opazujemo veliko zelenih vejic in listja na tleh in ugotavljamo, da je to gotovo posledica petkovega neurja. Ko pridemo iz gozda, se nam odpre pogled proti Savi, ki je v bistvu ne vidimo, lahko pa preštejemo vsaj pet grebenov v njeni smeri. 

Preko nje pa vidimo Studenec in Veliki Trn (Sveti Duh). 

Po grebenih so razporejene zidanice in hiše med travniki z živino in vinogradi. 

Foto: Vinko Šeško.

Mi pa vztrajno v breg.

Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.

Dovolj glasni smo, da nas zaznata Slavka in njen partner ter nas gostoljubno povabita na pijačo. Polni nove energije nadaljujemo pot v hrib, 

Foto: Vinko Šeško.

Foto: Ljubo Motore.

skozi gozd in do brunarice na Okrogu

Tam Slavica odpre kar gostilno s svojim vinom, da se okrepčamo.

Foto: Vinko Šeško.

Vračamo se po isti poti in zaključimo pohod pri Roštoharjevih z orehovcem, zavitkom, narezkom, vinom in kavo. 

Poleg gospodarja Jožeta in gospodinje Karoline nam delajo družbo še poniji in pes huski.

LEP ZAKLJUČEK SPOMLADANSKE SEZONE!     

Več posnetkov

Video:

 


Ponedeljkova skupina na Bojniku

19.06.2023 | Romana Ivačič, 21.06.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica ob osmih zjutraj na parkirišču v Šmarju (Sevnica). Šest nas je in najprej se odpravimo na kavico, 

potem pa z dvema avtomobiloma skoraj do Telč

Foto: Vinko Šeško.

Tam se oglasimo pri znanki, kjer je na vrsti "dezinfekcija", 

Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.

potem pa nadaljujemo pot na Križ, kjer sledi pokušina vina. 

Foto: Ljubo Motore.

Naprej po cesti in na Jeperjek ter proti Bojniku (Otavniku). 

Na desni se nam pokaže Vinska klet Celestina v Marendolu, potem pa še Slančji Vrh. Ob poti nas pozdravljajo krave in konji, ki se pridno pasejo. 

Foto: Ljubo Motore.

Foto: Vinko Šeško.

Pri Slavici in Tonetu v zidanici pa spet prava pojedina: aperitiv, izvrstni narezki, jabolčni in sirov zavitek, dve vrsti vina, kava ... Ozračje se segreva, mi pa lepo v senci. PRISRČNA HVALA, DRAGA  GOSTITELJA!

Več posnetkov


Ob Savi do Orehovega

05.06.2023 | Romana Ivačič, 05.06.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Osem na kavo, šest na pohod: tako se je danes dogajalo pri Ponedeljkovi skupini Planinskega društva Lisca Sevnica. 

Foto: Vinko Šeško.

Zbor ob običajni osmi uri na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), načrt za deževno varianto pohoda ob kavi, 

Foto: Vinko Šeško.

potem pa s še zaprtimi dežniki proti na novo nastajajočemu krožišču pri "nadvožnjaku" (nadvozu preko proge), ki še ni gotov, promet pa je izmenično enosmeren glede na semaforje. 

Pot nadaljujemo ob Savi do Hidroelektrarne Boštanj, kjer pa je že treba odpreti dežnike, ki jih potem uporabljamo kar ves čas pohoda. 

Preseneti nas obilno cveteči navadni gadovec (Echium vulgare), ki ga v državi Washington obravnavajo kot škodljivi plevel in invazivno rastlino. Pri nas verjetno še ni tako razširjen. 

Ob njem pa se spomnimo na njegovega sorodnika z Madeire (Echium fastuosa), ki je res razkošen grm. Ob poti je veliko visoke še ne pokošene trave in vmes lucerna, ki ima zmožnost vezati dušik iz zraka. 

Ob vodi šopi vodne perunike že venejo, za njeno lepoto smo malo prepozni. 

Je pa zato lepo rumeno obraščen del rečnega brega (šesterokotna homulica - Sedum sexangulare ?). K sreči še ne najdemo ambrozije, ki jo bo kasneje gotovo veliko; japonski dresnik pa se neverjetno širi in hitro raste. 

Foto: Vinko Šeško.

Ko se obrnemo, se še na hitro malo okrepčamo, ob povratku ponovno opazujemo race, labode in čaplje, ki jih dežne kaplje nič ne motijo. Nas pa že v Sevnici ujame hujši naliv, vendar se ne jezimo preveč: se bomo že posušili. Ni slabega  vremena, je samo slaba oprema. Sprehodili smo se pa tudi.

Fotogalerija Vinka Šeška.


Na Sveti Rok in okrog njega

29.05.2023 | Romana Ivačič, 05.06.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Ob običajni osmi uri nas je na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) šest od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica. Nekateri nimajo veliko časa, zato se odločimo za kratko pot na Sveti Rok in okrog njega

Po Prvomajski ulici se vzpenjamo in občudujemo cvetje na vrtovih in balkonih. 

Skozi gozd gre bolj strmo, zato počasi, ker od čela kaplja in curlja. 

Za nami ostane pogled na Sevnico z okolico, ravnina pa pride prav za krajši počitek. 

V Začelah (uradno Drožanje) nas pozdravi škotsko govedo, ki pa se nam zdi križano, ker nima zelo dolge dlake; mogoče pa se je prilagodilo na toplejše podnebje. Pri Marjani in Ladu je vedno prijetno, tokrat pa še posebno, ker je Marjana pred kratkim slavila rojstni dan. Dezinfekcija z žganimi pijačami, 

dišeča kava v posebnih skodelicah in na podstavkih s kvačkanimi prtički, pecivo, 

Foto: Vinko Šeško.

na koncu pa še nazdravimo s pišečko penino Stella, ki ima vonj in okus po marelicah. Odlična! Marjana, veliko dobrega in lepega, tudi skupnega, še posebno pa zdravja! 

Ogledamo si še pravo razstavo izdelkov Marjanih pridnih rok, skrbno urejen vrt in sadovnjak, potem pa je treba oditi naprej. No, dva se obrneta nazaj, Lado pa se nam s psičko pridruži na poti.

Skozi gozd se podamo v Šetenje (še vedno Drožanje), kjer je tudi kaj lepega videti na vrtovih. Postanek pri Žvegličevih je pa tudi nekaj posebnega: znani izdelovalec diatoničnih harmonik si vzame čas in nam pokaže, kje in kako dela. Kar štiri delavnice rabi in veliko različnih strojev ter priprav. Z ženo nas pogostita še s pijačo, to se je zgodilo tudi že kdaj prej, ogled delavnic pa je bil za večino prvič.

Malo se spustimo, potem pa zavijemo preko polja in pogledujemo proti Žabjeku s Cerkvijo svetega Lovrenca (še vedno Drožanje). 

Skozi gozd se dvignemo pod Cerkev svetega Martina v Lamperčah (še vedno Drožanje), ki nas pozdravi z zvonjenjem - je pač poldne. Mi pa med vinogradih navzdol in pri zadnjem naletimo na gospodinjo Pinozovo, ki nas pogosti z odličnim belim vinom. Lado in Marjana odhajata proti domu, preostale tri pa skozi Brezje (še vedno Drožanje), potem desno mimo zajetja vode in kapelice v gozd in po krasni poti do Vintarjevega vikenda. Zdaj pa nismo več v Drožanju, ampak na Drožanjski cesti. Samo še navzdol po cesti, potem skozi gozd in smo že v Sevnici

Tu je treba pogledati še lepote cvetov tulipanovca in ugotoviti: res praznični program je bil danes! Nič čudnega, saj je binkoštni ponedeljek.

Več posnetkov


Varovanje Clusijevega svišča

21.04.2023 | Peter Požun, 24.04.2023 | Društvene zadeve | Vabila

Spoštovane planinke in planinci, varuhi gorske narave, gorski stražarji in ljubitelji narave.

Zima se čisto počasi poslavlja, z višjimi temperaturami pa se prebuja tudi narava. Ob koncu aprila se tako travnik okoli cerkve na Lovrencu počasi obarva v modro. Ja, imate prav, zacveti encijan - Clusijev svišč, ki je eden od simbolov gorskega cvetja, planinstva in varovanja narave. Žal pa njegov obstoj ogroža nabiranje za šopke, skalnjake in grobove.

 

Tudi letos Planinsko društvo Lisca Sevnica v času cvetenja Clusijevega svišča organizira varovanje, ki je namenjeno ozaveščanju, pa tudi opozarjanju obiskovalcev in pohodnikov.

Vabimo vas, da se pridružite pri varovanju tega lepega cveta, da bo ostal lep tudi za prihodnje rodove. Z akcijo pričnemo 21. aprila 2023.

 

V priložen koledar se lahko vpišete kdaj bi lahko bili prisotni na Lovrencu, nato pa ga pošljite na mail:

plazar.marko1972@gmail.com.

Vse dodatne informacije vam zagotovi Marko Plazar na telefonski številki 041 754 030.

 

Veselimo se druženja z vami.


Ponedeljkova skupina po Ljubljanskem barju

03.04.2023 | Romana Ivačič, 06.04.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica gre danes na pot z vlakom. Pet nas je in z vlakom ob 8.09 se zapeljemo v Ljubljano. Sprevodnik obljubi, da nas bo vlak za Novo mesto tam počakal, ker imamo mi zamudo, vendar nas ne. Tako imamo skoraj uro in pol časa za kavo in klepet, ob enajstih pa spet sedemo na vlak v smeri Novega mesta

Že na tretji postaji - Lavrica, izstopimo, naprej pa peš po Ljubljanskem barju. Štiri ure hodimo in ves čas nas spremlja mrzel veter, kljub soncu prav pride vetrovka in kaj toplega pod njo, tudi rokavice niso odveč. V Wikipediji kahko preberemo:

Ljubljansko barje meri 163 km² oziroma 0,9 % slovenskega ozemlja. Ob vsakoletnih spomladanskih in jesenskih poplavah je poplavljena površina območja do 80 km² (skoraj polovica površine). Z geološkega stališča je to več kot 200 m globoka poznopliocenska udornina izpred dveh milijonov let, nastala na stičišču alpskega in dinarskega sveta. Do druge polovice 19. stoletja je bilo v rabi za naše največje močvirje ime Ljubljansko močvirje. Potem pa ga je pisatelj Fran Levstik preimenoval v Ljubljansko barje, ker naj bi slišal Ižance govoriti, da gredo na borje, to je med borovce, s katerimi se je močvirje zaraščalo. Ljubljanskemu barju še danes pravijo Mah, po mahovih, ki so značilni za deževnično močvirje. V lokalnem govoru pa se je ohranilo tudi poimenovanje marost. Ljubljansko barje leži v Ljubljanski kotlini, ki je nastala s tektonskim pogrezanjem od prehoda pliocena v pleistocen. V kotlini so se akumulirale velike količine sedimentov, ki ponekod presegajo debelino 100 m. Kamninsko podlago v južnem delu Barja gradijo triasni dolomiti, ki kot barjanski osamelci molijo iz sedimentov. Na triasne dolomite osamelcev so narinjene tudi karbonske kamnine. Do 19. stoletja, ko so se začela na Barju obsežna melioracijska dela, je močno narasla plast šote, ki pa so jo v zadnjih desetletjih porezali za kurjavo in potrebe vrtičkarstva. Na Ljubljanskem barju najdemo ostanke kultur, ki so ta prostor naseljevale skozi tisočletja. V starejšem odseku holocena je območje prekrivalo plitvo jezero, ki se je v tisočletjih zaraslo v barje. Pred približno 6500 leti so na to območje prišli prvi poljedelci. V poplavnih ravnicah okoli jezera so si postavljali manjše naselbine, ki jim pravimo kolišča. Leta 1875 so pri Igu odkrili prvo koliščarsko naselbino. Danes poznamo že okoli 40 najdišč, kjer so si v pradavnini koliščarji postavljali bivališča. Njihovo življenje je opisal Janez Jalen v svoji trilogiji Bobri. Aprila leta 2002 so arheologi našli ostanke več kot 5150 let starega lesenega kolesa z osjo. To je do sedaj najstarejše najdeno kolo v Evropi in svetu. Razstavljeno je v Mestnem muzeju Ljubljana. Ljubljansko barje se ponaša s pestrim živalstvom in rastlinstvom, leta 2008 je bilo s strani države in ob sodelovanju občin razglašeno za krajinski park.

Sprehodimo se ob progi, potem ob hišah, ki še spadajo k Lavrici, 

ob kamnitem osamelcu, poraslem z gozdom, preko polja pa se nam kaže Krim. 

Ko se oziramo, se nam vse bolj prikazuje venec zasneženih gora: najprej Karavanke, potem na desni strani Kamniško Savinjske Alpe s prepoznavnim Kamniškim sedlom, na levi pa bele konice Julijcev. Hodimo po peščeni cesti, 

ob kateri so nanizane površine njiv in travnikov, vmes pa kanalčki polni vode. Večkrat parcele ločijo tudi vrste visokih brez. 

Vmes je treba počiti in se okrepiti z jedačo in pijačo, potem pa naprej v smeri Iga. 

Na eni izmed točk Tematske poti Morostig izvemo, kako dragocena in ranljiva je ta pokrajina. 

Pot nadaljujemo po asfaltirani Malnarjevi cesti in na travnikih desno od nje najdemo neverjetno veliko zaščitenih močvirskih logaric ali močvirskih tulipanov (Fritillaria meleagris). Kar ne moremo si jih nagledati: popkov, razcvetenih, odcvetenih, dvojnih ...

Malo naprej odkrijemo pot do Koliščarske naselbine ob sotočju Ižice in Želimeljščice, ki jo je mogoče obiskati od decembra 2022, vendar samo ob predhodni najavi, število obiskovalcev pa je omejeno.

Foto: Vinko Šeško.

Vračamo se spet mimo točke Tematske poti Morostig, kjer udobne klopi uporabimo za počitek, potem pa malo bolj zahodni peščeni poti kot v prihodu nazaj v Lavrico. Vlak pet minut čez štiri ima zamudo in, če Marjana ne bi vneto mahala sprevodniku, ne bi ujeli vlaka ob 16.35 iz Ljubljane proti Dobovi. S tem sicer povzročimo enominutno zamudo vlaka v odhodu, ampak ob šesti uri smo doma.

Več posnetkov

Fotogalerija Vinka Šeška.

Video:

 

 


Ponedeljkova skupina pri velikonočnici na Boletini

13.03.2023 | Romana Ivačič, 18.03.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Ob 7.39 nas šest od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica stopi na vlak proti Ljubljani, v Zidanem Mostu prestopimo in se zapeljemo do Železniške postaje Ponikva, ki je v bistvu v naselju Hotunje. Skoraj devet je že in prijala bi kakšna kavica. 

Foto: Ljubo Motore.

Ni problema: v bližini je Okrepčevalnica pri Gobcu in prijazna ter "gobčna" natakarica v rdeči obleki, ki nam hitro postreže s toplim napitkom in informacijami, da so se Gobec pisali nekdanji lastniki lokala, pa tudi o poti do velikonočnice nam zna svetovati. 

Preko železnice in potoka Slomščica

potem pa navkreber po urejeni pešpoti proti naselju Ponikva (okrog 500 prebivalcev). 

Če se obrneš, opaziš okrog sebe prijazne hribe z vijugastimi cestami do posameznih hiš, vmes njive in veliko sadovnjakov, 

za ozadje pa venec gora: prepoznamo Kamniško-Savinjske, posebej se nam kaže Peca. Ponikva je sicer eden najstarejših poseljenih krajev na slovenskem Štajerskem, prvič omenjen leta 1203, mi pa pridemo najprej na ulico novih hiš. 

Na desni strani nas zamika Cerkev svetega Ožbolta in krenemo k njej. V Wikipediji lahko preberemo:

Cerkev stoji na zemljišču, ki je bil del velike posesti, ki jo je v začetku 18. stoletja kupil Štefan Novak, praded Antona Martina Slomška. Na njegovi zemlji je že stala kapela svetega Ožbalta iz 15. stoletja. Dal jo je povečati in opremiti v baročnem slogu. Okrog cerkve je njegov pravvnuk blaženi Anton Martin Slomšek (slovenski škof, pesnik in pisatelj,1800 - 1862), ki se je rodil v zaselku Slom, pasel očetovo čredo. Stopnice, ki vodijo v zvonik, so mu bile prva prižnica, da je z nje drugim pastirjem obnavljal nagovor, ki ga je slišal pri nedeljski sveti maši. Kasneje se je kot študent in duhovnik tu rad ustavil in molil. Stavba datira v leta 1735 oziroma 1736 in je bila leta 1856 predelana. Na jug orientirano cerkev sestavljajo ladja s kapelo, zvonik in enako širok prezbiterij. Oprema je večinoma baročna iz 19. stoletja. 

Foto: Vinko Šeško.

Cerkev je na lepem razgledišču, ob njej je posajena lipa, za katero je nekdo popravil napis in drevo naj bi bilo lipovec. Na informativni tabli je poleg opisa tudi besedilo Slomškove pesmi: Glejte, že sonce zahaja, skoraj za goro bo šlo ... 

Takoj jo začnemo mrmrati, ko se oziramo na Ponikvo in naokrog. 

V dolino se spustimo kar po travniku, srečamo večjo skupino pohodnikov iz Šmarja pri Jelšah, 

potem pa se malo ustavimo ob potoku z oznakami Kraške vodne učne poti Stanka Busarja

Še mali naprej po cesti in smo na rastišču velikonočnice na Boletini, ki spada v območje Nature 2000. Zavarovano je z ograjo, ravno ta dan pa izvajajo tudi štetje te zavarovane rastline. 

In imajo kaj šteti, letos res bogato cveti. 

Foto: Ljubo Motore.

Foto: Vinko Šeško.

Fotografiramo, malicamo, se grejemo na soncu, potem pa krenemo proti Ponikvi

Najprej obiščemo Cerkev svetega Martina, ki so jo zgradili v 18. stoletju na mestu starejše v renesančnem slogu s sledovi rokokoja. Preseneti nas s svojo velikostjo in bogato baročno opremo. Na fasadi so tudi ostanki oreha, pod katerim je bil odlikovan dvanajstletni Anton Martin Slomšek pri prvi šolski skušnji leta 1812. 

V bližini je spomenik Antonu Martinu Slomšku in Blažu Kocenu (geograf in kartograf, 1821 - 1871), ki je nekaj posebnega: na zaviti zgradbi je zasajeno grmičevje in zelenje.

V lokalu pri trgovini se odžejamo, 

potem pa spustimo spet v dolino. Seveda se spet oglasimo v Okrepčevalnici pri Gobcu, da poskusimo tokajca in domačega tacerja (dve beli vini), 

potem pa z direktnim vlakom ob 13.09 proti Sevnici n že pred pol tretjo smo doma.

Krasen dan!

Fotogalerija: Ljubo Motore.

Več posnetkov

Video:

 


Ponedeljkova skupina v Krakovskem gozdu

06.03.2023 | Romana Ivačič, 12.03.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Ob običajni osmi uri se nas sedem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica zbere na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Najprej kavica, potem pa z dvema avtomobiloma v smeri Krško in Kostanjevica na Krki. Še pred njo zavijemo v desno proti Leničevemu domu in Krakovskem gozdu. Kaj o njem pravi Wikipedija:

Krakovski gozd je mokrišče, ki ga poplavlja reka Krka. Njegov naravovarstveni pomen poudarjajo ogrožene nižje živali, ribe, dvoživke in še zlasti ptice, saj je s slovenskega Rdečega seznama ogroženih ptic gnezdilk tu prisotnih kar 45 vrst. Krakovski gozd obsega 2400 ha. V središču gozda najdemo edini slovenski pragozdni ostanek, ki je bil leta 1952 razglašen kot pragozdni rezervat, ki meri 40,5 ha. Ob gozdu poteka 8 kilometrov dolga Resslova pot, poimenovana po izumitelju ladijskega vijaka Josefu Resslu, ki ga je preizkušal na Krki. V njem prevladujejo hrast in dob, uspevata pa tudi črna jelša ter beli gaber. Krakovski gozd je ime dobil po mestni četrti Krakovo v Ljubljani. Krakovski gozd leži severno od Kostanjevice na Krki, južno od avtoceste A2, vzhodno od Dobruške vasi in zahodno od Velikega Podloga. Človek je odločneje posegel v okolico Krakovskega gozda šele v zadnjih desetletjih s hidromelioracijami ob potokih Radulja, Čolnišček, Račna, Senuša in na Šentjernejskem polju. Močvirje Trstenik je na površini 30 ha zaščiten biotop nižinskih ptic in predstavlja v porečju Krke pomembno drstišče ščuk in mrestišče žabe plavček. Za Krakovski gozd so značilne živali: črna štorklja, orel klinkač, srednji detel, zelena žolna, barska žaba, zelena krastača in močvirska rovka. Značilne rastline so Dacijski pljučnik, Barjanska vijolica, Ostri šaš, Vrbovolistna medvejka, Močvirski tulipan. Leta 1991 je med slovensko osamosvojitveno vojno na področju Krakovskega gozda prišlo do oboroženega spopada med enotami TO in JLA.

V gozdu na desni nas že pozdravljajo pomladanski veliki zvončki ali kronice. Pri bazenčku s toplo vodo je parkiran avto, nekdo se že kopa, 

 
mi pa parkiramo malo naprej pri odcepu za Pragozd. 
 
 
 
 
 
 
 
 
Ravna cesta nas vodi naprej, ob njej pa veliko vode. Na otočkih in ob drevesih sa nam nasmihajo vrtički kronic.
 
 
Na začetku Pragozda je voda poplavila gozd in del travnika, zato malicamo kar stoje na cesti.
 
 
Obrnemo se in vračamo k avomobiloma.
 
 
Tu in tam opazimo cvetove morske čebulice.
 
 
Raziskujemo naprej in prečimo potok Senuša.
 
 
Močvirski tulipan še ne cveti, veliko je pa še žafrana.
 
 
Foto: Ljubo Motore.
Bobri so ob tem potoku zelo pridni, ...
 
 
... tudi novodobni.
 
Foto: Vinko Šeško.
 
 
Še pogled na to, kar je ostalo od jeseni, potem pa se odpravimo domov.
 
 

 


Ponedeljkova skupina na Pijavškem

27.02.2023 | Romana Ivačič, 02.03.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Sedem nas od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica ob osmih zmrzuje na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Najprej se gremo pogret s kavico, 

potem pa se z dvema avtomobiloma zapeljemo do Gornjega Pijavškega in parkiramo pri igrišču. 

Ob Savi se napotimo proti Srednjemu Pijavškemu

ob poti nas vabijo klopce, pa je premrzlo, da bi se ustavljali. 

 
Preko Save opazujemo Cerkev svetega Kancijana in Rožno

proti vzhodu se odpirajo pogledi na Grmado, Mohor in Rajhenburški grad. 

Pri Srednjem Pijavškem se obrnemo, se vračamo po poti med polji in občudujemo še Bohor in Zaloške travnike preko naselja Kladje. 

Na njivi presenetimo jato golobov, ki so si vzeli čas za malico. 

Pri avtomobilih se še mi malo podpremo, potem pa domov.

Kljub hladnemu vremenu smo se sprehodili, se prezražili in uživali v družbi.

Več posnetkov

Fotogalerija: Ljubo Motore.

 


Ponedeljkova skupina: Škovec, Brezje, Začele

20.02.2023 | Romana Ivačič, 24.02.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Sedem se na zbere od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in najprej se okrepimo s kavico. Potem se z dvema avtomobiloma zapeljemo do Veterinarske postaje Sevnica, kjer parkiramo.

Foto: Ljubo Motore.

Zdaj pa navkreber proti gradu, vendar samo do križišča, tam pa na levo po grebenu. 

Na levo se nam začnejo odpirati pogledi proti cerkvama svetega Roka in svetega Martina v Lamperčah, po Drožanjski ulici pa se vlačijo megle. 

Foto: Vinko Šeško.

Na Škovcu se spet obrnemo na levo in si na sončnem grebenu malo privežemo dušu. Skozi gozd nas vodi pot navzdol, še malo po travniku, 

na desni vidimo zaselek Ostrešje, nad nami pa brni helikopter. Nekdo spet rabi nujno pomoč. 

Samo malo ceste si privoščimo, potem pa krenemo po travniku spet v breg. Brezje pustimo na levi, vabijo nas Začele s prijaznima gostiteljema Marjano in Ladom, 

Foto: Vinko Šeško.

kjer na soncu posedimo ob pogovorih, pijači, kavi, pecivu ...

Za povratek v Sevnico se razdelimo: šoferja kreneta k vozilom po bližnjici, ostali se napotimo po cesti mimo Svetega Roka. Tu polovica nadaljuje pot po cesti, Ljubo in jaz pa izbereva pešpot skozi gozd. 

Lepo vreme, prijetna družba in pogledi na prebujajočo se pomlad: žafrani, trobentice, pljučniki, zvončki ...

Več posnetkov

Fotoreportaža: Ljubo Motore.

Video:

 


Ponedeljkova skupina na Apneniku pri Boštanju

13.02.2023 | Romana Ivačič, 20.02.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Ob običajni osmi uri nas je osem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na običajnem zbirališču na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). 

Z dvema avtomobiloma se zapeljemo do Kapele svetega Nikolaja v Boštanju, 


potem pa po cesti peš proti Apneniku pri Boštanju. Cesta se vzpenja po strmem terenu 

in na enem mestu se je zemlja udrla in je potrebno utrjevanje. 

V senci je še precej hladno, ko pridemo na sonce na grebenu, nas to med hišami in zidanicami lepo greje, pa hoja v hrib tudi. 

Foto: Vinko Šeško.

Pri lepo urejeni zidanici s kapelico si malo privežemo dušo, potem pa se štirje zaradi obveznosti vračajo na izhodišče, ostali štirje pa nadaljujemo pot po Apneniku. 

Uživamo v razgledih, potem pa se spustimo skozi dva gozdova do pokopališča v Boštanju.

Mimo Župnijske cerkve povišanja svetega Križa se vračamo proti izhodišču. 

Na strminah pod in nad cesto nas razveselijo drobni zvončki. Pomlad se bliža.

Več posnetkov
Fotogalerija: Ljubo Motore.

Video:
 

 

 
 
 

 

 


Ponedeljkova skupina z Loga na Gornje Orle in nazaj

06.02.2023 | Romana Ivačič, 09.02.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Ob osmih zjutraj se nas sedem od Ponedeljkove skupine zbere na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in se z dvema avtomobiloma popeljemo proti Logu. Najprej se je treba podpreti s kavo. Pred cerkvijo zavijemo strmo v hrib do zaselka Reber 

in še malo naprej po gozdni poti do primernega prostora za parkiranje. Naprej pa peš! 

Po lepi gozdni poti, 

potem pa nad nekdanjimi vinogradi in zidanicami Cerovega Brega (uradno Log), tudi domačija je vmes, zdaj pa so to v glavnem vikend hišice. 

Pogled nam uhaja preko doline na Goli Vrh, ki tudi spada pod Log, in nazaj v dolino Save.

Zadnji posnetek je delo Vinka Šeška.

Pa spet lepo po gozdu, mimo mogočne bukve do ceste na Gornje Orle. Zdaj pešačimo mimo zidanic in domačij: se dvigamo in malo spustimo, 

potem pa zavijemo na desno v zaselek Novo. Spet desno v gozd 

in kmalu smo na prijetni jasi, kjer nekaj časa zapuščena kmetija dobiva novo obliko in vsebino. 

Samo malo se spustimo po gozdu in že smo pri avtomobilih po dveh urah prijetne hoje.

Vrnemo se v Sevnico in na pokopališče, kjer se poslovimo od prijateljice Silve. Draga Silva, pogrešali te bomo.

Več posnetkov

Fotogalerija: Ljubo Motore.

Video:

Video Relive.


Ponedeljkova skupina po Sevnici

30.01.2023 | Romana Ivačič, 30.01.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Lepo jutro, sonce se kaže, malo nižje temperature nas ne motijo. Pet se nas zbere od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in odločimo se za nekaj krajšega. Pod železniško progo, potem po Savski in na nasip ob Savi. 

Foto: Ljubo Motore.

Lepo je po dolgem času videti s soncem obsijani stari del mesta in grad nad njim. 

Do prehoda preko železnice gremo, 

potem pa zavijemo nazaj in na Glavni trg. Seveda je obvezna kavica v lokalu Špica. 

Vzpnemo se še na sevniško pokopališče in obudimo spomine na pred enim letom umrlo Stanko ter ji prižgemo svečko. 

Foto: Ljubo Motore.

Kar ne moremo verjeti, da je tako dolgo ni med nami in zelo jo pogrešamo.

S parkirišča se nam odpre razgled od Kuma, preko Lisce do Bohorja. Z grebena še kar občudujemo poglede na obe strani, 

potem pa se nam pokaže Cerkev svetega Roka. Preverimo še intervencijsko pot, pri kateri se nam odpira kopica vprašanj, ocenjujemo hiše in vrtove ob njih, 

na obrobku enega nas razveselijo popki sončkov - jaric. 

Da ne bi bili prehitro doma, sedemo še k eni kavi in klepetu. Presenečeni ugotovimo, da smo bili na poti skoraj tri ure.

Več posnetkov

Fotogalerija: Ljubo Motore.

Video:


Planinska skupina Bohinjci na Pokljuki

29.01.2023 | Peter Požun, 04.02.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

V nedeljo, 29.1.2023, se nas je 8 planincev zbralo na parkirišču Hotel Pokljuka. Podali smo se proti planini Zajavornik in naprej do Blejske koče na Lipancah. Z vsakim korakom se nam je odpiral še lepši razgled na zasnežene pokljuške gozdove. Nizke temperature smo premagovali s tempom in sončni žarki so nas opogumljali. Od planine Zajavornik do Blejske koče smo bili že pošteno segreti. V koči smo si privoščili pravo planinsko malico, joto. Trije korenjaki smo se podali proti Okrogležu (1941 m). Razmere so bile resne, zato smo opustili misel, da bi nadaljevali proti gori Brdo (2009 m), ampak smo uživali ob razgledih na Julijske Alpe in Karavanke. Izvedli smo trening z lavinskim trojčkom in se zadovoljni spustili proti Blejski koči na malico. Oskrbniku Andreju smo se zahvalili za okusno kosilo in se vrnili proti planini in naprej do izhodišča.


Ponedeljkova skupina na Primožu in v Češnjicah

23.01.2023 | Romana Ivačič, 23.01.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) opazuje dež, ki noče nehati padati. Najprej torej na kavo in bojni posvet. Odločimo se, da kljub dežju in više snegu gremo na Primož. Osem nas je, torej dva avtomobila preko Boštanja in Laz do Primoža, od tam pa eden še naprej do Elčkinega in Vinkovega "zavetišča" v Češnjicah, pet pa se nas odloči za nekaj peš hoje. Res je na tleh že kar nekaj snega, ta še tudi naletava, pa kaj je to za nas. Ko pridemo na odprt greben, pa občutimo, kaj je zima: snežna odeja je različno visoka - dvajset centimetrov in več, v zametih pa še dvakrat toliko; veter pa tak, da komaj obdržimo v rokah dežnike, nekajkrat se nam tudi obrnejo. Niže v gozdu je malo bolje, še najbolje pa pred zakurjenim kaminom in ob dezinfekciji s ta kratkim. Miza se hitro napolni z jedačo in pijačo, 

Foto: Vinko Šeško.

pred akcijo pa Vinku voščimo vse najboljše.

Posnetek s fotoaparatom Vinka Šeška.

Petorica se nas iz Češnjic spet vrača peš do Primoža, 

da ponovno doživimo pravo zimo z gazenjem po snegu in veter v laseh, ne, ne - v dežnikih. Po zasneženih cestah je treba voziti previdno, k sreči se varno pripeljemo v Sevnico.

Več posnetkov


Ponedeljkova skupina na Pečju

16.01.2023 | Romana Ivačič, 16.01.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Že nekaj dni smo poslušali napovedi o velikih količinah snega v noči na ponedeljek, pa se zbudim ob petih in zunaj močno dežuje. Ampak potem se vreme premisli in ob osmih, ko se zbira Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica), so drevesa že lepo pokrita s snegom in pod nogami se nabira zoprna brozga topeče se beline. Pridemo samo trije in se ne damo: najprej sedemo h kavi in klepetu, 

potem pa se odločimo za pot po nasipu ob Savi vse do naselja pod Vrtačo. 

Preko Save kukamo na Log

Zadnji posnetek je delo Vinka Šeška.

nato pa zavijemo po gozdni cesti proti Pečju. V strmini vidimo vsaj tri debele smreke, ki so že pred časom klonile in molijo svoje kratke korenine v zrak. Težko jih bodo spravili s tega terena, verjetno bodo kar ostale na mestu.

Na Pečju nas čakajo lepi motivi dreves v sneženem okolju, megla pa zastira razglede. Na Florjanski ulici zavijemo na bližnjico pod Cerkvijo svetega Nikolaja

se zazremo še na Cerkev svetega Florjana, potem pa nas premami lokal Špica, kjer se okrepčamo s kuhanim vinom.

Vračamo se spet ob Savi, sneg še kar naletava, nam pa je prijetno toplo. Od hoje? Od vina? S sprehodom smo se dobro razgibali ter nadihali in po treh urah je prijetno spet priti v objem toplega doma.

Več posnetkov

Fotogalerija Vinka Šeška.

Video:

 


Ponedeljkova skupina na Bohorju

08.01.2023 | Romana Ivačič, 08.01.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Prva nedelja po novoletnih praznikih in tradicionalni pohod Planinskega društva Lisca Sevnica na Bohor. 

Foto:Vinko Šeško.

Šest se nas od Ponedeljkove skupine pridruži še ostalim enajstim in Lojze Rupar kot vodja hitro uskladi želje glede trase in trajanja pohoda. Z avtomobili se odpeljemo po dolini Sevnične, zavijemo v Zabukovje, prevozimo Pokojnik, Mrzlo Planino, Zalog, nad Zalogom še kar rinemo v breg po gozdni cesti, 

potem pa se ustavimo na križišču, kjer so vse naokoli naložena debela bukova debla.

Naprej pa peš: kar strmo v hrib. 

Zadihani pridemo na travnik Velikega Javornika 

Foto: Ljubo Motore.

Foto: Vinko Šeško.

in prija, da se malo oddahnemo in dezinficiramo. Naprej gre malo navzdol, večino poti pa po ravnem. Sonce se nasmiha med debli dreves, ves čas pa piha močan veter in na glave vlačimo vse od trakov, kap do kapuc. Bohor šumi ..., ne, ne: kar hrumi. 

Pri križu se je treba ustaviti in povedati kakšno šalo, potem pa naprej: nekateri še na Koprivnik

ostali do Koče na Bohorju.

Koča je kar živahna: pozdravljamo se, voščimo vse dobro v novem letu, 

Foto: Vinko Šeško.

pozdravi nas naš predsednik Peter Požun in predstavniki Planinskega društva Senovo, ki oskrbujejo Kočo na Bohorju. Prijata nam čaj (častijo domačini) in kava, iz kuhinje pa diši po gobovi juhi z žganci, pasulju in bograču. 

Hrano servirajo v keramičnih posodah: ko poješ prideš do posnetka Koče. Vse skupaj zalijemo še z dobro kapljico naših vinogradnikov. 

Foto: Ljubo Motore.

Foto: Vinko Šeško.

Skupinska slika in povratek deloma po drugi poti - pod Velikim Javornikom. Ljubo in Vinko ubereta svojo pot in to se jima obrestuje: 

Foto: Vinko Šeško.

najdeta prve cvetove jarice v tem letu.

Na parkirišču pospravimo še zadnje kaplje pijače in se poslovimo. Dobro nas je prepihalo, sonce osvetlilo, predvsem pa smo s hojo v dobri družbi začeli leto 2023.

Več posnetkov

Fotogalerija Vinka Šeška.

Video:


Poročilo Ponedeljkove skupine za leto 2023

01.01.2023 | Romana Ivačič, 07.01.2024 | Izleti in planinske ture | Poročila

V letu 2023 smo se člani Ponedeljkove skupine na pot podali 33 krat. Poti so nas v glavnem vodile po sevniški občini, v petih primerih pa smo se napotili nekoliko dlje, tudi do Ljubljanskega barja, kjer se bohotijo močvirski tulipani. Obiskali smo rastišče velikonočnice na Ponikvi, uživali na pohodih skozi gozd Črne mlake in Krakovski gozd, ter obiskali Kozjansko domačijo v občini Dobje.

Na pohodih je bilo prisotnih povprečno deset udeležencev in udeleženk, skupaj smo prehodili 80 ur in pol. Za prevoze do izhodiščnega mesta smo uporabljali osebna vozila ter v ta namen prevozili 853 kilometrov. Žal smo se v letošnjem letu poslovili od našega dolgoletnega prijatelja Vinka Govekarja, ki nas je s kombijem večkrat rad zapeljal kam dlje: na Primorsko ali prelepo Gorenjsko. Nekajkrat smo se posluževali tudi prevozov z vlakom, to prakso bomo v bodoče poskušali še pogosteje uporabiti.

Najlepša hvala Vinku Šešku, Ljubotu Motoretu in Romani Ivačič, ki poskrbijo, da so naše poti varne in fizično primerne našim zmožnostim. Vsi trije pa s svojimi prispevki na družbenih omrežjih tudi pravočasno in točno obveščajo o naših potepanjih.

Z veseljem upam, da se bomo tudi v bodoče ob ponedeljkih sestajali in kovali načrte za lepe in nepozabne ture.

Vodja: Slavica Kralj


Posnetek s fotoaparatom Vinka Šeška.


Koledar planinskih izletov, pohodov, taborov in srečanj v letu 2023

01.01.2023 | Peter Požun, 10.02.2023 | Splošno | Obvestila

Člani odsekov, klubov in upravnega odbora Planinskega društva Lisca Sevnica so pripravili Koledar planinskih izletov, pohodov, taborov in srečanj v letu 2023.

Vse zainteresirane vabimo, da v dokumentu poiščete informacije o planinskih izletih, prireditvah in srečanjih.

https://horukcms.com/_uploads/pd-lisca/prispevki/datoteke/0154_001_Program_2023_revizija8.doc

 

Razgled je to,

kar vleče me na goro.

Lepo je zgoraj stati,

spomine v srcu brati.

Pogledi v dolino,

odkrivajo mi reke modrino,

če te ni spodaj,

so pa gore zgoraj.

Vseh niti ne poznam,

bo potrebno še kam drugam.

Včasih nič ni od tega,

megla je prehuda zadrega.

Se pač zgodi,

jutri se nov dan rodi.

(Hribi.net – uporabnik otiv)


Srečno 2023

23.12.2022 | Peter Požun, 23.12.2022 | Splošno | Obvestila


Ponedeljkova skupina na Sveti Rok in Začele

19.12.2022 | Romana Ivačič, 03.01.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica ob osmih na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica). 

Foto: Ljubo Motore.

Šest nas je in takoj se okrepimo s kavo. 

Pet se nas napoti peš proti Svetemu Roku, počasi napredujemo navkreber, 

si oddahnemo ob pogledu v dolino in smo že na vrhu strmine. Zdaj pa po ravnem skozi gozd, 

dokler se nam ne odpre pogled na hrib Začel s škotskim govedom. Mimo Kozinčeve hiše in že smo pri gostoljubni hiši Marjane in Ladota v zaselku Začele. Postopoma se nam pridruži še šestorica, nekateri malo peš, drugi s prevozom. 

Foto: Ljubo Motore.

Foto:Vinko Šeško.

Bogato pripravljena miza, obilo jedače in pijače, kmalu je vzdušje na višku. Vrhunec vsega pa je šaljivi srečolov.

MARJANA IN LADO: PRISRČNA HVALA ZA GOSTOLJUBJE!

Vsi se potem odpeljemo na manj vesel dogodek: pokropit mamo naše drage Fanike. Takšno je življenje: veselje se meša z žalostjo, naj pokojnica počiva v miru.

Več posnetkov

Fotogalerija: Ljubo Motore.

Video:


Ponedeljkova skupina na Zajčji gori

12.12.2022 | Romana Ivačič, 03.01.2023 | Izleti in planinske ture | Poročila

Iz Šmarja smo se ponedeljkovci odpravili po markirani poti proti Zajčji gori in v pravih zimskih razmerah skozi Ledino prispeli do Martice in Jožeta, kjer smo se prijetno okrepčali in pot nadaljevali v dolino proti Ribnikom, kjer smo pri Cizl Dragu doživeli pravo mini zimsko trgatev okusnega grozdja z brajde, ter se posladkali tudi z medenimi dobrotami. Po dveh urah in pol smo se prijetno razgibani in prezračeni vrnili na izhodišče pri rondoju.

Slavica Kralj

Fotogalerija Vinka Šeška.


Ponedeljkova skupina na Vrhku

05.12.2022 | Romana Ivačič, 10.12.2022 | Izleti in planinske ture | Poročila

Danes nas gostoljubna Mimi vabi na Vrhek: trije smo od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica in ena od Četrtkove. Z avtom se zapeljemo do Tržišča 

in tam ob šumu vode z mlinskega kolesa spijemo kavo.

Peš se napotimo mimo velike pletenke, prečkamo Mirno in železnico, potem pa krenemo v hrib. Megla se razprostira povsod okrog nas, hiše ob cesti pa le vidimo in ocenjujemo njihov izgled in urejenost okolice. 

Odpre se nam okno z razgledom proti Tržišču

potem pa ni več razgledov. 

Da ne bi hodili premalo, se spustimo do rastišča rumenega sleča (azaleje). 

Ob cesti ne spregledamo pomnika z opozorilom na mejo med italijansko in nemško okupacijsko cono, na vrhu pa občudujemo lepo urejen kotiček z oglasno desko in pipo z vodo pri križu.

Na levo zavijemo po poti navzdol skozi gozd in kmalu smo pri Mimi

Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.

Ta nas obilno pogosti s kosilom od aperativa to palačink in kave. Dobro vino z Malkovca vzpodbuja klepet in kar težko vstanemo od mize. 

Foto: Vinko Šeško.

MIMI, PRISRČNA HVALA!

Počasi se spuščamo spet proti Tržišču in se dobre volje vračamo v Sevnico

Več posnetkov

Fotogalerija Vinka Šeška.


Ponedeljkova skupina nad Pijavškim

28.11.2022 | Romana Ivačič, 02.12.2022 | Izleti in planinske ture | Poročila

Štirje od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica ob osmih zjutraj na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) zremo v megleno jutro. Najprej posedimo ob kavici in klepetu. 

Odločimo se, da ne gremo daleč: z avtom se odpeljemo do Srednjega Pijavškega (15 prebivalcev), 

parkiramo pri stari hiši in krenemo peš po cesti v smeri naselja Ženje

Občudujemo lepo obnovljeno leseno hišo, potem pa nas na ovinku namesto asfalta zamika gozdna pot. 

Ta je sicer strma, vendar posuta s preprogo listov in izognemo se ovinkov ceste pod nami. 

Ko pridemo med hiše, naj bi se nam odprl razgled, pa je megla vse okrog nas in dolino Save le slutimo pod sabo. Hiše samevajo: odrasli so v službah, otroci v šoli. Tu in tam nas pozdravijo psi, na vrtu pa le odkrijemo domačinko, ki nam razloži, da je zapora ceste, ki pa jo je mogoče obiti, zaradi gradnje vodovoda. Na razpotju izberemo cesto na desno, ki je delno še makadamska in nas pripelje v Dolenjo Lepo vas

kjer med nekaj stavbami ne vidimo posebne lepote, pa tudi nobenega od petnajstih prebivalcev ne. Če bi šli levo, bi prišli v Gorenjo Lepo Vas s Cerkvijo svetih Primoža in Felicijana, ki pa je s poti zaradi megle niti ne vidimo. 

Zavijemo spet v desno, del poti je po gozdu, pod nami pa  prava globača. Malo se povzpnemo: na levo bi prišli v naselje Kočno, mi pa na desno proti Črešnjicam

Pri križu na levo navzdol in potem naprej med njivami. 

Foto: Ljubo Motore.

Foto: Vinko Šeško.

Za kratek čas se ustavimo, da se malo okrepčamo, potem pa zakorakamo naprej. 

V Črešnjicah nad Pijavškim nas ne pozdravi nihče od 27 prebivalcev, ampak velika čreda krav in teličkov. 

Občudujemo lepo kapelico in grm japonske kutine, ki očitno misli, da je nastopila pomlad. Cesta, ki povezuje Pijavško z Velikim Trnom, vodi rahlo navzdol skozi gozd, na desno je odcep za Srednje Arto, levo nedaleč od ceste pa 45 metrov globoko brezno. Kmalu pridemo do redkih hiš naselja, v katerem uradno živijo samo še trije ljudje. 

Foto: Ljubo Motore.

Na zemljevidih in v statutu krške občine piše Gorenje Dole, na tabli ob cesti pa Gornje Dule. Nikogar ni blizu, da bi ga vprašali, kaj je prav. 

V okljukih se spuščamo po cesti, potem najdemo mehkejšo bližnjico in že smo v naselju Gornje Pijavško (okrog 90 prebivalcev). Imajo označeno Trim pot, po kateri krenemo v smeri Save, 

potem pa po sredi polja nazaj na Srednje Pijavško.

Dobro smo se sprehodili (okrog dve uri in pol) in ugotovili, da je tudi meglen dan lahko lep.

Več posnetkov

Fotogalerija: Ljubo Motore.

Video:


Ponedeljkova skupina na Lukovcu in Poganki

21.11.2022 | Romana Ivačič, 22.03.2022 | Izleti in planinske ture | Poročila

Na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) se ob osmih zjutraj, ko se zbira Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica, vreme izboljšuje. 

Z dvema avtomobiloma se zapeljemo na Lukovec in parkiramo pred Kulturnim domom. 

Drugi posnetek: Vinko Šeško.

Počasi krenemo med zelenimi travniki v naselje, potem pa naprej po cesti proti Preski. Okrog nas se preganja megla. Na markirani poti smo: na levo nas vodi v gozd, navkreber po njem, 

Za dober posnetek se je treba potruditi.

potem pa spet nekaj časa po cesti. 

Foto: Ljubo Motore.

Kar dolgo časa hodimo naprej po neoznačeni poti, posuti z odpadlim listjem, dokler ne pridemo do prvih zidanic na Poganki (uradno Preska) in se megla malo pretrga. 

Pozdravijo nas jesenske barve grmovnic, vmes pa tudi ostanki snega. 

Nekatere idanice so starejše (ena je kar ovita z vinsko trto) in novejše, modernejše. 

Foto: Ljubo Motore.

Foto: Vinko Šeško.

Na klopci pri eni izmed njih si privoščimo pijačo za zdravje. 

Na več mestih si lahko "parfumiramo" roke z rožmarinom, občudujemo nasad netreska, posamezne cvetove vrtnic, zadnje sadeže kakijev. 

Foto: Ljubo Motore.

Ko se že začnemo spuščati, nas lastnik zidanice povabi na kozarček "ta kratkega" in klepet.

Po cesti se spustimo spet na Lukovec, ogledujemo megle, ki malo odstirajo in spet zastirajo poglede proti Lisci in drugim hribom. Pri Domu izkoristimo pokrito teraso za malico in pogovor z domačinoma, ki urejata okolico. 

Svojska je bila ta pot po megli in nekaj sončnih žarkih, ki nas pozdravijo tudi ob povratku v Sevnico.

Več posnetkov

Fotogalerija: Ljubo Motore.

Video:

 


Ponedeljkova skupina na Dedni Gori

14.11.2022 | Romana Ivačič, 18.11.2022 | Izleti in planinske ture | Poročila

Ob osmih zbor Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Šest nas je, sedma nas čaka na Lazah. Z dvema avtomobiloma se odpeljemo na Primož

potem pa v Češnjice - "zavetišče" Elčke in Vinka. V prijetno preurejenem okolju in ob prasketanju ognja v kaminu se dezinficiramo, popijemo kavo in posladkamo z rogljićki.

Zdaj pa na pot: skozi gozd, 

pa po polju, skozi Primož

potem pa navzdol do Gornjih Impolj. Pogosto nam dobrodošlico izrazijo psi, gazimo po odpadlem listju, občudujemo barvne odtenke jeseni. 

Še dlje v globel se spustimo, potem pa navzgor na Dedno Goro. Ocenjujemo velike nasade trte pri Kozinčevih, 

se zazremo v barvite trtine liste, 

potem pa spet zavijemo v gozd. Mimogrede, ampak v resnici po dveh urah, 

Foto: Vinko Šeško.

smo spet pred Primožem - zašpilili smo klobaso.

Foto: Vinko Šeško.

Pri Elčki in Vinku nas čaka še bogat narezek, ki ga pridno zalivamo z letošnjo kapljico, kavi pa se pridruži pecivo in Slavičin zavitek. Vse v stilu martinovanja.

Veseli se vračamo domov: malo smo razgnali meglo, dež pa je počakal do popoldneva.

Več posnetkov

Fotogalerija Vinka Šeška.

Video:


Ponedeljkova skupina: ruj in kaki

07.11.2022 | Romana Ivačič, 08.11.2022 | Izleti in planinske ture | Poročila

Na zbirališče hitim mimo Vrtca Ciciban v Sevnici in za popotnico vzamem pisane barve drevesa pred njim. Točno ob sedmih odhod kombija s parkirišča pri krožišču v Šmarju (Sevnica): Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica sedmih članov in članic ter šoferjem Vinkom je na poti proti jugozahodu. Brzimo do Trebnjega, potem pa po avtocesti proti Ljubljani, v bližini katere gre malo počasneje, jutranji zastoji pač. Južno od Ljubljane ni v naši smeri nobene gneče več in hitro smo na postajališču Lom, kjer se okrepimo s kavo in prigrizki. 

Potem pa naprej vse do Cerkve svetega Kvirika pri Sočergi

Grmi ruja tam okrog so zelo različni: od takih s še čisto zelenimi listi do že oguljenih, vmes pa pisana paleta barv. Sprehodimo se med njimi, 

stopimo na rob in se zazremo v dolino z mejnim prehodom in Buzetom v ozadju, potem pa se vrnemo h kombiju, kjer se nam prileže malica.

Po grebenih se zapeljemo v Marezige, od koder občudujemo razgled, 

Sliki sta posnela Ljubo Motore in Vinko Šeško.

se fotografiramo, posedimo ob kavi, 

jaz pa še malo izkoristim ležalnik.

Lepi razgledi so tudi s Pomjana, kjer nam Slavica in Marjana priredita pravo vinsko fontano.

Sončno vreme nas vabi, da še ostanemo, zato se zapeljemo do solin v Sečovljah, potem pa v Strunjan po kakije. 

Drevesa so še polna sladkih plodov, pisani listi pa ustvarjajo prave umetniške slike. 

Elčka predlaga, da vsem lepotam dneva nazdravimo z refoškom in nič nimamo proti.

Počasi pa je le treba proti domu: na avtocesti ni gneče, ustavimo se na postajališču Ravbarkomanda, potem pa pustimo za sabo žareče nebo, pred nami pa nas že pozdravlja velika polna luna.

KRASEN DAN, POLN UMIRJENEGA UŽIVANJA BREZ HITENJA!

Več posnetkov

Fotogalerija Vinka Šeška.

Video:


Ponedeljkova skupina v Mariboru

24.10.2022 | Romana Ivačič, 26.10.2022 | Izleti in planinske ture | Poročila

Vsi štirje od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica smo prezgodaj na Železniški postaji Sevnica in si lahko do odhoda vlaka ob 7.42 privoščimo kavico. V Zidanem Mostu prestopimo in v prijetnem klepetu nadaljujemo vožnjo v Maribor

kamor prispemo z zamudo ob 9.45. Po bližnjici ob Avtobusni postaji Maribor, potem pa po Partizanski v središče mesta, 

kjer nas že pozdravlja značilna opečnata fasada Frančiškanske cerkve Marije Matere usmiljenja s samostanom iz leta 1900. To je ena izmed sedmih bazilik v Sloveniji, 

krasi pa jo glavni oltar iz 17 vrst marmorja. Na hitro si jo ogledamo, 

potem pa mimo Mestnega grada hitimo v Mestni park

Na desni ne moremo spregledati mogočnega Hutterjevega bloka, ki priča o skrbi Josipa Hutterja, ustanovitelja Tekstilne tovarne, za delavce. Tu je še Akvarij s terarijem z začetki v letu 1953. In že smo na začetku Naravoslovne učne poti Piramida - Kalvarija s prvimi informativnimi tablami 

in začnemo se počasi vzpenjati po široki peščeni poti. Pod nami se vse bolj odpira mesto, pogled na vinograde (omenjene že leta 1243) je pa grozljiv: res je strmina velika in obdelovanje težavno, ampak Piramida je le simbol Maribora in ne more biti tako zanemarjena. Na ovinku se odločimo za strmo bližnjico do kapelice. 

Od nje se razgledujemo po mestu pod nami. 

Sprehodimo se okrog izkopanin nekdanjega gradu Marchburg, prvič omenjenega leta 1164, ki je dal mestu ime. V toku zgodovine so ga obnavljali, zvrstilo se je veliko lastnikov, leta 1528 ga je poškodovala strela, leta 1790 so stavbo porušili. Veliko materiala so odpeljali za gradnjo drugih stavb v mestu, iz njega so zgradili tudi piramido, ki pa jo leta 1821 uničila strela. V spomin na grad od takrat na vrhu griča z nadmorsko višino 386 metrov stoji kapelica. Razmišljamo o zgodbi o rovu, ki naj bi povezoval ta grad s tistim v mestu, vendar niso strokovnjali še nič natančnega odkrili. Tudi sicer so lokacijo začeli raziskovati pozno, šele v 80 letih preteklega stoletja, bolj intenzivno pa leta 2010/2011. 

Foto: Vinko Šeško.

Malicamo, dober tek nam v "francoski" slovenščini zaželi turist, s katerim malo poklepetamo o lepotah Slovenije, 

potem pa krenemo naprej po grebenu, s katerega se nam tu in tam odpre "okno" s pogledom na vinograd vzhodno od Maribora. Pot je gladka, pod koraki šumi odpadlo listje, spustimo se in mimogrede smo pri ribnikih: petem, četrtem, tretjem in drugem, mimo prvega pa smo šli na začetku naše poti. 

Foto: Vinko Šeško..

Za trenutek sedemo in uživamo ob šumu vodometa, potem pa smo kritični zaradi zaprte Restavracije Pri treh ribnikih, kjer bi se nam prilegla kakšna pijača. Zavijemo nazaj po drugi strani ribnika, izkoristimo veliko polkrožno klop (teh je tu res veliko) za okrepčilo, potem pa naslednji vzpon - na Mestni vrh

Ob prijetni gozdni poti najdemo množico gob, na vrhu (348 metrov) smo zadovoljni z negovanimi vinogradi, ob vznožju hriba pa je spet slabše. Spustimo se, da se potem spet vzpenjamo na Kalvarijo. Tudi v tej dolini se ni mogoče odžejati: Brigadirsko klet odpirajo samo ob koncih tedna. Žalostni smo ob praznih in zanemarjenih kapelicah, razveselimo pa se ob kostanju. Sicer je droben, debelega so domačini verjetno že pobrali. 

Cerkev svete Barbare so zgradili točno sto metrov nad Mariborom (375 metrov) v zahvalo pred kugo rešeni leta 1683. Kugi je v letih 1680/81 podleglo 360 od 1000 prebivalcev Maribora. 

Uživamo v razgledu, potem pa se spustimo skozi vinograd na prečno pot pod skalo s cerkvijo. Po njej se sprehodimo do strmih stopnic, ki jih je Kmetijska šola Maribor zgradila leta 1956 za dostop med vinograde. Nekaj časa so propadale, v letih 2005/06 so jih obnavljali, zdaj pa razmišljajo o razširitvi, ker so postale popularne za teke in tekmovanja. Od Škofijske gimnazije vodi 454 betonskih stopnic na plato Kalvarije: 210 metrov so dolge, z njimi premagamo višino 80 metrov s povprečnim naklonom 20 stopinj. 

Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.

Odločimo se, da prehodimo polovico do vrha, pa se že pri tem upehamo. 

Na platoju stojijo različne klopce, preprosta igrala - vse iz neobdelanega lesa, da zgleda res naravno. Široka steza vodi potem do steze, po kateri smo prišli do stopnic.

Ustavimo se še na razgledišču Pri sedmih hrastih, od konca 19. stoleja je to del Mestnega parka, sicer pa že takrat priljubljena izletniška točka meščanov, predvsem Nemcev, Slovenci so raje zahajali na Pekrsko gorco. Še kratek spust skoz gozd, po širokem pločniku do Mestnega parka, 

na robu katerega se nam zdi, da vidimo nekdanjo Hutterjevo vilo, skozi jesensko obarvani Park, 

mimo Mestnega gradu in na Železniško postajo Maribor. Dovolj časa je še za pivo in kavo, potem pa nas vlak ob 15.25 odpelje proti domu. V Sevnici smo že pred pol šesto.

PRAVO VREME IN DRUŽBA ZA TAKO POHAJKOVANJE!

Več o Mariboru.

Fotogalerija Vinka Šeška.

Več posnetkov.

Video:


Ponedeljkova skupina v Beli krajini

17.10.2022 | Romana Ivačič, 18.10.2022 | Izleti in planinske ture | Poročila

Osem nas je od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica zbranih ob osmih zjutraj na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Ravno prav za dva avtomobila, s katerimi se popeljemo preko Novega mesta in Gorjancev v Semič

Kavo popijemo okrog pol desetih v lepo urejenem Hotelu Smuk, potem pa nadaljujemo pot skozi Rosalnice s tremi cerkvami do Vinomerskih steljnikov

Foto: Ljubo Motore.

Postajališče je na novo urejeno z informativno tablo, mizo in klopmi, zadnje vabi k malici. 

Vse naokrog nas so bele breze, nekatere še malo zelene, druge že odmetujejo listje, pod njimi pa suha praprot. 

Naravni gozd v Beli krajini je gozd belega gabra in hrasta, z odnašanjem organskega materiala so ljudje osiromašili prst in nastal je degradirani gozd z brezami in orlovo praprotjo. Intenzivno steljarjenje se je na tem področju začelo konec 18. stoletja in postalo splošno razširjeno sredi 19. stoletja. Leta 1960 je bilo tu okrog deset tisoč hektarov steljniških površin, ki pa so jih že začeli opuščati. Danes jih s košnjo ohranjajo v skupni površini približno sto hektarov kot značilnost kulturne krajine v okolici Vinomerja, Marindola in Žuničev. Pomenijo pa steljniki tudi visoko stopnjo biotske raznovrstnosti (resa, vresa, orhideje, zvončnice, gobe, metulji, žuželke, ptice), z njimi je povezano ljudsko izročilo, številne šege in navade. Varovani so kot naravna vrednota in so del Natura 2000. (Vir: informativna tabla.)

Sprehodimo se po pokošeni praproti in stezi, ki je markirana pot iz Metlike na Krašnji vrh, gob ni veliko, nadihamo pa se svežega zraka in uživamo na soncu in ob pogledu na nebo brez oblačka.

Zapeljemo se še malo naprej do vinogradov Vinomer. Če breze niso bile zelo barvite, nam pa trte ponudijo paleto odtenkov. Najprej se odžejamo pri sorodnikih, ki jih najde Ljubo, potem pa napravimo manjši obhod med vinogradi in zremo proti Slamni vasi, Boldražu in Radovici, ki jo poznamo po Osnovni šoli Brihtna glava kot nekoč. 

Vračamo se proti Metliki, neuspešno ustavimo na kmečkem turizmu, 

potem pa v Metliki zapeljemo do Turizma Jakljevič v Grabrovcu, 

Oba posnetka: Vinko Šeško.

kjer nam gospodar ob kozarcu belega Belokranjca in rdeče portugalke pripravi pravo predavanje o kletarjenju.

Skozi vas Grabrovec se peljemo do Bušinje vasi, ki leži že ob glavni cesti proti Novemu mestu. Pri tem moramo paziti, da ne zapeljemo kam v stran, ker bi se kmalu znašli na hrvaškem področju. 

Ste si kdaj ogledali na zemljevidu, kako tu poteka meja med Slovenijo in Hrvaško?

Na cesti je nekaj zastoja zaradi del, ampak kmalu smo v Novem mestu, potem pa nekaj časa po avtocesti, sledi Škocjan, kavica na Bučki in vožnja proti Sevnici.

Sonce, nebo brez oblačka, bogastvo jesenskih barv in degustacije darov narave in pridelka pridnih rok.

Več posnetkov

Fotogalerija Vinka Šeška.

Video:

 


Ponedeljkova skupina: Lukovec, Konjsko, Primož

10.10.2022 | Romana Ivačič, 10.10.2022 | Izleti in planinske ture | Poročila

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica: sedem nas je ob osmih zjutraj na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in z avtomobili se odpeljemo do 

Kulturnega doma na Lukovcu, kjer parkiramo. 

Foto: Ljubo Motore.

Naprej pa peš: mimo nasada orehov, slikovitih kozolcev, z rožami obkroženih hiš ... Potem zavijemo v desno 

in se skozi gozd in ob nenavadnih jamah povzpnemo do Cerkve Marije Magdalene iz 17. stoletja s kasnejšimi dozidavami in renoviranji. S toplimi barvami fasade razveseli mimoidočega na majhni jasi v družbi treh lip in gredice. 

Po cesti se malo spustimo mimo vodnega zajetja,  potem pa zavijemo na levo in v breg, vendar ne za dolgo: nadaljujemo po skoraj po ravnem speljani lepi gozdni poti. 

Foto: Vinko Šeško.

Ob njej pa GOBE: ne samo dežnikarice in tintnice, tudi čisto pravi čokati jurčki. 

Ko se je treba spustiti, zapustimo široko pot in uberemo ožjo bližnjico, pri kateri je treba zaradi kamenja in drobnega rastja paziti na vsak korak.

Foto: Ljubo Motore.

Konjsko: lepa planota njiv in travnikov, zgoraj pa za krono hiše. Pri prvi nas povabijo na mošt in temu se nikakor ne odrečemo. Na Lukovec se vračamo v dveh skupinah: po cesti, drugi pa skozi gozd, kjer na veliko pripravljajo drva (bo huda zima?). 

Tudi tu ne manjka dežnikaric.

Avtomobili pohlevno čakajo, ni pa še čas za domov. Zapeljemo se še k Elčki in Vinku na Primož (Češnjice), kjer je najprej dezinfekcija, 

Foto: Vinko Šeško.

potem pa se lotimo slastnega golaža, zalivamo z različnimi vrstami mošta, pri kavi pa prigrizujemo še pecivo. Razlog za pojedino je Elčkin rojstni dan. 


VELIKO DOBREGA IN LEPEGA, ELČKA, KAJ SKUPNEGA, PREDVSEM PA DOVOLJ ZDRAVJA!

Čeprav je le tu in tam pokukalo sonce izza oblakov, je bilo to eno lepo dopoldne.

Več posnetkov

Video:


Ponedeljkova skupina po okolici Sevnice

03.10.2022 | Romana Ivačič, 03.10.2022 | Izleti in planinske ture | Poročila

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca ob običajni osmi uri na običajnem parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Šest nas je. 

Foto: Vinko Šeško.

Ne, v bistvu osem, ker sta z nami tudi prikupna lisička, maskota projekta Lisička giba in njena spremljevalka. Na pot nas gre potem pet, ampak šele po obvezni kavici.

Z avtom se odpeljemo do križišča pod Gradom Sevnica in nad vodohramom parkiramo. 

Nakreber po Staroveškem hribu je gosta megla in komaj vidimo pod sabo v dolini Drožanjsko cesto. Sicer pa hodimo po Florjanski ulici, najdaljši v Sevnici. 

Grmi in drevesa že kažejo znake jeseni, občudujemo jih, tudi zato, da hodimo bolj počasi - v stilu jeseni življenja. Hitrejši zagon dobimo s požirki medice, ki jo ponudi gostoljubna gospodinja ob poti. 

Na Škovcu srečamo Milico, ki jo maha v nasprotno smer, pa jo pregovorimo in krene z nami. Tako nas je na poti šest. Florjanska ulica se spusti v dolino, 

mi pa jo zapustimo in po gozdu (Gline jame) krenemo proti Pečju

Dežnikarice nas pozdravijo in kar sredi poti tudi jurčki. Doline nam še vedno zakrivajo megle, 

tudi v naselju Pečje in Cerkvi svete Marjete iz leta 1688, prvotna cerkev pa je stala na tem mestu celih tristo let prej.

Spustimo se med travnike in zavijemo po lepo urejeni poti - na konec sveta. Smo na skrajnem vzhodnem kamnitem osamelcu Kraglovih pečin

Foto: Ljubo Motore.

globoko spodaj pod nami pa cesta, železnica in Sava. 

Vzorno urejena okolica: stopnice vodijo do skale, pri kateri je tudi klop za oddih in razglede. 

V megli komaj razločimo kovinskega srnjaka na sosednjem osamelcu. 

Foto: Ljubo Motore.

Na kratko pomalicamo, potem pa se vrnemo v naselje, 

Foto: Ljubo Motore.

kjer nas že na soncu pogosti lastnik in skrbnik tega kamnitega osamelca z ženo. Ogledamo si še njuno edinstveno kočo malo niže, potem pa spet na Florjansko ulico in vzpon do avtomobila.

Štiri ure za pot, ki zahteva kakšni dve uri? SMO PA ZATO DLJE IN BOLJ UŽIVALI!

Več posnetkov

Fotogalerija: Ljubo Motore.

Video:


Ponedeljkova skupina na Okiču

26.09.2022 | Romana Ivačič, 26.09.2022 | Izleti in planinske ture | Poročila

Pet se nas od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica ne ustraši slabše vremenske napovedi in se ob osmih zjutraj zberemo na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). 

Z avtom se odpeljemo do Boštanja, kjer se okrepimo s kavico. Potem se peljemo naprej skozi Boštanj in po dolini Grahovice, zavijemo levo in smo že na Okiču

Parkiramo blizu Cerkve svete Ane, potem pa v hrib proti Straškemu vrhu.