Program dela Fotogalerije Lovrenc Sevniška planinska pot Sevniški planinski maraton Zasavska planinska pot Športno plezanje Članstvo Izposoja opreme Planinska karta Uporabni izdelki Društveni prispevki Društvena knjižnica

Mladi planinec 2020

17.03.2020 | Rok Petančič, 17.03.2020 | Društvene zadeve | Poročila

Spoštovani planinke in planinci!

Objavljamo 52. številko društvenega glasila Mladi planinec, v katerem smo ponovno zbrali prispevke in poročila o pestrem društvenem dogajanju v preteklem letu, v njem dobite tudi vse osnovne informacije o ponudbi društva.

Mladega planinca lahko prelistate na tej povezavi: Mladi planinec

Želimo vam prijetno branje in upoštevajte navodila in priporočila za ustavitev širjenja koronavirusa, da bomo lahko v novo planinsko sezono vstopili skupaj in zdravi!

Vse aktivnosti in pohodi društva so do nadaljnjega odpovedani.

Rok Petančič
predsednik PD Lisca Sevnica

 


Ponedeljkova skupina v Soteski Pekel pri Borovnici

09.03.2020 | Romana Ivačič, 10.03.2020 | Izleti in planinske ture | Poročila

Danes se nas devet od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) dobi že ob sedmih. S kombijem se najprej zapeljemo do Trebnjegakjer v prijetnem lokalu v družbi lesenih sodov in miz iz trt uživamo ob kavi. Potem pa naprej proti Ljubljani in niti ni pretirane gneče na cesti, proti Vrhniki pa je promet še redkejši. Seveda samo v naši smeri, proti Ljubljani so kolone.

V Vrhniki zapustimo avtocesto in se mimo Bistre ter skozi Borovnico (okrog 2000 prebivalcev) peljemo proti Soteski Pekel. Čudimo se enemu samemu stebru slovitega borovniškega železniškega viadukta, ki je nekaj prvih desetletij svojega obstoja s 561 metri dolžine in 38 metri višine v dveh etažah veljal za najmogočnejši zidani most v Srednji Evropi. Gradili so ga od leta 1850 do 1856, ko je po njem zapeljal prvi vlak. Že pred drugo svetovno vojno ga je močno načela voda, leta 1941 je umikajoča se jugoslovanska vojska del mostu razstrelila, italijanski okupatorji so postavili železen premostitveni most. Po zadnjem močnem letalskem zavezniškem bombardiranju leta 1944 deloma zrušenega viadukta niso več obnovili. Železniška proga je bila leta 1947 preusmerjena na rob borovniške doline, ki jo proga danes obvozi. Pod njo tudi pelje cesta do Pekla. Preostali del viadukta so postopoma do leta 1950 zrušili, od mogočnega viadukta se je ohranil le en steber, ki stoji sredi naselja. 

Lokal ob parkirišču sameva, na informativnih tablah pa si lahko preberemo podatke o tej naravni znamenitosti. Soteska Pekel je delo potoka Otavščica (Borovniščica), ki je med previsnimi stenami oblikoval tolmune in tolmunčke, brzice in kar pet večjih slapov. Najprej so težko prehodne poti ob njem utrli gozdarji in oglarji, konec 19. stoletja pa se je začelo širše zanimanje za te lepote. Leta 1905 so odprli del varovane poti skoti sotesko, leta 1928 pa celotno pot. 

Na jasi stoji obnovljeni Brancelj-Koširjev mlin, kmalu pa nas pozdravi tudi sam hudič. Na vsej poti nas spremlja bučanje vode, nekajkrat prečkamo vodo po lesenih brveh, pogled pa eden lepši od drugega. Z desne se zliva slap, kmalu pa smo tudi pri pet metrov visokem prvem slapuDvigamo se po strmini in na levi je treba preko mostičkov pod 16 metrov visok drugi slapNaprej pa se je treba še bolj potruditi: po lesenih stopnicah lezemo navzgor in si pomagamo z oprijemanjem jeklenice. Splačalo se je: na razgledni ploščadi z mizo in klopjo smo, tik pod 18 metrov visokim tretjim slapom, ki nam hladi razgrete glave. Fotografiramo, gledamo stopnice in kline naprej proti četrtemu in petemu slapu, vendar se odločimo za povratek: dovolj je bilo lepot za danes. Navsezadnje je to le zahtevna zavarovana pot. 

Pri spustu je treba še posebno paziti na korak, k sreči pa pot ni preveč spolzka. Pri parkirišču si najdemo prostor za počitek in malico.

Imamo še dovolj časa, da gremo raziskovat Ljubljansko barje. Jezero pri Podpeči je bistvu v bližini naselja Jezero. 
O njem si v Wikipediji lahko preberemo:
Podpeško ali Krimsko jezero, po domače preprosto Jezero (krajevna imena so tudi Podkrimsko jezero, Jezero pod Planinco ali Jezero pod sv. Ano) je kraško jezero pri vasi Jezero v bližini Podpeči (po kateri ima tudi ime) v Občini Brezovica. Nahaja se na južnem obronku Ljubljanskega barja, vanj pa se stekajo vode površinskih kraških izvirov. Posebnost jezera je podzemni odtok lijakaste oblike, skozi katerega vodi ozko globoko brezno, doslej raziskano do globine 51 metrov. Tako je Podpeško jezero eno najglobljih v Sloveniji. Voda preko tega lijaka odteka v 300 m oddaljeni Hruški potok, ki je desni pritok Ljubljanice. Ravno dno z izjemo lijaka je sicer na povprečni globini 10 m. Jezero ima površino okrog 1,2 ha, njegova obala tvori skoraj popoln krog s premerom okrog 130 m, okoliški močvirnati travnik, ki mu domačini pravijo Zajezero, pa se brez pregiba spusti v vodo. Jezero z okoliško močvirno ravnico je razglašeno za naravni spomenik Slovenije. Ekosistem jezera tvorijo številne rastlinske in živalske vrste, vodni prebivalci so raki, različne rečne školjke in ribe (ščuka, ostriž, klen, som, idr.). 

Na prijetni terasi s pogledom na jezero uživamo ob napitkih in obujanju spominov, kako smo se povzpeli k cerkvi svete Ane, ki stoji na hribu nad nami. 
Naš današnji namen pa je tudi poiskati cvetove močvirskega tulipana ali logarice, vendar po travnikih zaman iščemo: prezgodnji smo, čeprav so se v Krakovskem gozdu ti cvetovi že odprli. 
Odpre pa se nam lep pogled na Kamniško-Savinjske Alpe in nam popestri en lep pohodniški dan.

Fotogalerija: Ljubo Motore.


Ponedeljkova skupina: Kapele, Jovsi, Dobrava

02.03.2020 | Romana Ivačič, 05.03.2020 | Izleti in planinske ture | Poročila

Stalnih devet od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) - kot vsak ponedeljek.

Z dvema avtomobiloma se odpeljemo v Kapele v občini Brežice z nekaj nad 200 prebivalci, osrednje naselje v Krajevni skupnosti Kapele, ki pa jih ima okoli 1200 v 320 hišah. Pozdravi nas sam predsednik Sveta Krajevne skupnosti Kapele Ivan Urek, ki je kar nekaj časa služboval na Policijski postaji Sevnica, zdaj pa uživa pokoj v svojem domačem kraju. Lep sončen dan je, pridruži se nam še simpatična pohodnica Mimica Kramar, ki nas bo danes vodila. 

Ampak najprej osvežitev s kavico v stavbi, kjer vadi tudi Pihalni orkester Kapele, ki deluje že od leta 1850. Kraj se lahko pohvali z moškim pevskim zborom in  aktivnostmi gasilcev, lovcev, čebelarjev, konjarjev, Aktivom kmečkih žena, Društvom za razvoj podeželja, Turističnim in športnim društvom, Društvom upokojencev, Društvom izgnancev ... Pa še za najbolj urejen kraj v občini so bili razglašeni. Izvemo tudi, od kod ime Kapele - imajo tri kapele, ki so kar prave cerkve: župnijsko cerkev svete Marije Vnebovzete, cerkev svete Trojice in cerkev svetega Križa. 

Najprej se napotimo mimo spomenika Andreju Žmavcu (pedagog, enolog, zadružnik, 1874 - 1950) v stavbo nekdanje šole, katere začetki segajo v leto 1824, v novi zgradbi šole in vrtca pa razveseljivo raste število mladih. V stari zgradbi so uredili lepo multimedijsko informativno sobo z bogatim slikovnim prikazom značilnosti dveh biserov narave v Posavju: močvirnih travnikov Jovsi in nižinskega hrastovega gozda Dobrava. Ogledamo si 20-minutni film, ki prikazuje pestrost rastlinskega in živalskega sveta tega področja. Med 132 rastlinskimi vrstami je nekaj redkih, med živalmi, 50 je samo različnih vrst ptic, pa vzbujata posebno pozornost ptič kosec in žaba plavček, ki dobi modro kožo, ko se ženi. 

Pod župnijsko cerkvijo imamo pogled na Jovse s stoječo vodo v nekdanjih meandrih reke Sotle, katerih bogastvo skušajo ohraniti s pozno in pravilno košnjo. Včasih je tu nastalo pravo jezero, ki so ga imenovali po nemško Jauchsee (gnojnično jezero)En kilometer dolga označena Koščeva pot vodi iz Kapel do Jovsov, ki obsegajo približno štiri in pol kvadratnih kilometrov površine. Kosci so ogrožene ptice, njihovo oglašanje pa spominja na brušenje kose, od tod njihovo ime. Strmo navzdol v gozd nas vodi pot, okrog nas pa razkošna pomlad: pomladanski žafrani, prave poljane pomladanskih velikih zvončkov ali kronic, vmes posamezni petelinčki, tudi pasji zob že najdemo in nekaj podlesnih vetrnic. Gozd je lepo počiščen in vzdrževan, voda pa po njem oblikuje slikovite potočke in vodna korita. 

V Jovsih pa gospodarijo tudi bobriPri opazovalnem stolpu je še veliko vode, z njega pa je mogoče skozi line opazovati življenje naokrog. V tišini in najbolje zgodaj zjutraj. Mi klepetamo, malicamo in ogledujemo streho stolpa, ki je zdaj lesena. Prvotno slamnato so starši ptic raznosili v svoja gnezda. Skrb za udobje zaroda pač. Na poti je tudi več skrbno pripravljenih informativnih tabel. 

Med zoranimi njivami in ogrado za rogate lepotce se napotimo v naselje Jereslavec, kjer nas vodička popelje na svoj dom Kmetijo Kramar-Rožman z ribnikom amurjev in krapov ter z nasadom orehov. Nasad je ekološki, zasadili so ga leta 1997 in okrog 450 dreves različnih sort na 2,63 hektarih lahko da tudi več kot tono in pol pridelka. Uredili so sodobno sušilnico, orehe pa razprodajo že v decembru, zaenkrat je pri njih mogoče kupiti samo še hladno stiskano orehovo olje. Orehi in olje so zelo zdravi zaradi visoke vrednosti enkrat nenasičenih olj, visoke stopnje polinenasičenih olj, bogastva fitohranil, vitaminov in antioksidantov. V prijetni, z lovskimi trofejami opremljeni sobi pridno namakamo kruh v orehovo olje, zraven hrustamo orehove polovičke, ne branimo pa se niti malo predelanih v potici in orehovcu. Za protiutež pa suha salama - za prste obliznit. 

Gostoljubna Mimica nas popelje še naprej po naselju do posestva Modri vrat, kjer gojijo noje. Odrasle živali nam lepo pozirajo, elegantno zvijajo svoje vratove, mlajši so še v zavetju "vrtca" v šotoru, poseben šotor pa je namenjen valjenju.

Čas je, da se vrnemo v Kapele: vzpnemo se med vinogradi in oziramo v dolino. Ko smo na grebenu, občudujemo razgled  od Bizeljskega do Velikega Kozjega in na vse, kar je vmes. Pri Ivanu pa je pred hišo prava razgledna trata s pogledom na Sljeme (Medvednico). Če imaš dober daljnogled, lahko kar od tu spremljaš tekme na smučišču. Kaj pa to tako lepo diši? Slastna gobova juha, odličen zavitek ob spremljavi več vrst vina in kave. Prava gostija! Že drugič danes. Klepetamo, se šalimo, skoraj pozabimo na odhod ... Prisrčna hvala Ivanu in Mimici za ta čudovit dan: očarala nas je narava, še bolj pa prijaznost gostiteljev.

Vračamo se spet skozi Dobravo, kar 1500 hektarov velik gozd, kjer si ne moremo kaj, da se na robu ne bi ustavili in stopili v razlite barve pomladanskih žafranov.
DAN, KI NAM BO OSTAL ŠE DOLGO V SPOMINU!

Fotoreportaža Vinka Šeška.


Ponedeljkova skupina od Bojnika do Zagrada

24.02.2020 | Romana Ivačič, 24.02.2020 | Izleti in planinske ture | Poročila

Danes nas je devet od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica ob osmih zbranih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Oblačno je, tu in tam pade kakšna kaplja. S tremi avtomobili se odpeljemo na Bojnik (Otavnik) v naše "zavetišče" pri Kraljevih. 

Pozdravijo nas trobentice, lepo urejen vinograd in drevje, ki že brsti. Zadiši po stari slivovki in kavici, zraven pa se priležejo slastni krofi.

Med vinogradi se spuščamo, potem pa po gozdnih poteh in malo tudi po cesti vse do Klenovika, kjer nas navdušijo odsevi v mlaki. 

V Zagradu, ki je bil prvič omenjen že leta 1074 kot središče 28 okoliških vasi, so leta 2019 odprli Zeliščarski center JV Slovenijeki ima v okviru Zagraškega loga tudi urejene visoke grede za vzgojo zelišč. Pod vasjo leži naravna vrednota - dolina Goriškega potoka, ki spodjeda bregove in oblikuje meandre in tolmune. Preko njega so speljali lične lesene mostičke in na bregovih postavili klopi in prostore za oddih v naravi. Izvir vode je bil včasih glavni vir pitne vode za vas, korito pa perišče in napajališče za živino. V hribu nad dolino je še več izvirov, tudi vode, ki ima kisel okus kot slatina. Mlaka je pester življenjski prostor številnim rastlinskim in živalskim vrstam. V kamninah se skrivajo številni fosilni ostanki nekdanjega življenja. Tu je prava zakladnica avtohtonih rastlin; bela murva, črn trn, glog, češmin, trdoleska in druge grmovnice. Prava redkost je že domala izumrla drevesna vrsta - brst. V parku je rastišče raznovrstnih praproti, srčne moči, tavžentrože, okolje je zelo ugodno za razvoj polžev. Vsa značilna drevesa imajo ob sebi umetelno izdelane kamnite tablice z slovenskim in latinskim poimenovanjem. Kamnosek je izklesal lične tablice z oznakami, na nekaterih le težko preberemo besedilo, ker so ga prerasli lišaji.

Nekdanja vaška gmajna je postala s postavitvijo treh poslopij etnološki park in muzej na prostem. Še posebno lepa je Rangusova hiša iz konca 19. stoletja, ki so jo sem prestavili iz deset kilometrov oddaljenega naselja Stranje pri Škocjanu, in je kulturni spomenik. Lesena, s slamo krita stavba, skriva v sebi tudi nekaj starinske opreme: skozi okence je mogoče videti peč z zapečkom in nekaj pohištva. Dva vrtova, kašča, svinjak in čebelnjak dopolnjujeta podobo.

Po krajšem oddihu se zagrizemo v strmino med vinograde in zidanice. Proti jugu se nam odpirajo lepi razgledi, le Gorjanci se poskušajo skriti v megle. 

Večina vinogradov je vsaj obrezanih, če že ne povezanih, nekateri lastniki pa so svoje parcele opustili in trte tudi posekali. V eni izmed zidanic se malo okrepčamo, potem pa po gozdu nadaljujemo pot nazaj na Bojnik

Na grebenu kukamo proti Telčam vsi veseli, da je vreme zdržalo. 

Slavica nam je pripravila pravo "mizico, pogrni se" z bogatimi narezki, obloženimi kruhki, fižolom z redkvico... Nazdravimo s cvičkom in laškim rizlingom, ki sta oba dobila zlato diplomo na ocenjevanju vin Društva vinogradnikov Sevnica - Boštanj februarja 2020: odlična sta! Ko zadiši po kavi, je na vrsti še pecivo - pogostitev in pol! 
HVALA LEPA ZA GOSTOLJUBJE!

Fotogalerija: Ljubo Motore.


 


Ponedeljkova skupina okrog Vipote

17.02.2020 | Romana Ivačič, 20.02.2020 | Izleti in planinske ture | Poročila

Spet nas je osem ob osmih od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Po nekaj dogovorih se odločimo za reso in z dvema avtomobiloma odbrzimo do Radeč, kjer se malo okrepčamo, potem pa skozi Zidani Most in Laško do Čistilne naprave Celje, ki je sicer blizu naselja Tremerje, njen uradni naslov pa je Pečovnik 8. 

Ob ograji parkiramo in si mašimo nosove, ker zelo smrdi po "crkotini".  Kar hitro se napotimo po markirani poti navkreber in res kmalu smradu ni več, pod nami pa se razprostirajo bazeni za čiščenje. Pot se kar strmo dviga, nad nami so že prvi grmi rese, potem pa zavijemo na levo po bolj zložni poti. Ob poti nas razveseljujejo lesene skulpture, ki jih je oblikovala narava, pa deblo, poraslo z gobami, ki so se že posušile. Povsod je veliko suhega listja, na tleh pa tudi veje in vejice dreves, ki jih je veter sklestil. 

Začudi nas pravi nasad vitkih duglazij, ki so manj občutljive kot smreke, poznamo jih pa bolj iz Severne Amerike. Po novih dognanjih naj bi bile v preteklosti običajne tudi v Evropi, pomebno pa je, da hitro rastejo in imajo kvaliteten les. Ena izmed teh ob poti naj bi bila eno najvišjih dreves v Sloveniji. Ko pomanemo iglice mladega drevesa, zavohamo značilni vonj smole po limoni.

Na greben pod Vipoto pridemo po široki cesti, na križišču opazimo nove kažipote, tudi sicer so poti vzorno markirane in označene. Najprej se odločimo za smer na  desno proti Celjski koči, do koder vodi tudi cesta, mi pa se raje vzpenjamo po stezah. Pri kapelici na križišču v okolici naselja Rifengozd se začnejo poljane rese. Na zahodnem pobočju jo je letos manj - verjetno zaradi suše, zato pa cveti na grebenu in vzhodnem delu. Prave grede roza cvetov se družijo z zelenjem borovničevja in zapolnjujejo prostor med od vremena skrivenčenimi drevesi in skalami nenavadnih oblik. Meni je posebno pri srcu tudi bor brez vrha in kar ne morem se ločiti od teh lepot.

Vrnemo se na greben, kjer z zanimanjem ogledujemo hišo iz brun Pečovnik 6, veseli pa smo tudi lepo urejene okolice. Večina se nas vzpne na Vipoto (532m) in skozi drevje kukamo proti Celju, predvsem vidimo ostanke gradu. Na poti nas spremljajo žareče trobentice, modre oči navadnega zimzelena, zeleni teloh, cvetoči grmi drena in bodike (ilexa ali božjega drevca). Pot je strma in na povratku je treba posebej paziti, da ne zdrsnemo.

Z grebena se nam odpira razgled na Grmado in na zanimive hribe proti zahodu. V uti na grebenu malicamopotem pa se odpravimo spet v dolino. Poslavljamo se od zanimivo oblikovanih dreves in rese na posameznih mestih brežine, najbolj živahnih barv pa je tista pri Čistilni napravi Celje.

V Radečah se spet ustavimo za osvežila in gašenje žeje, pogled pa se nam ustavi na zanimivi vrbi.

Zapisala
Romana Ivačič

Fotogalerija Vinka Šeška.

 


Ponedeljkova skupina na Bohorju

10.02.2020 | Romana Ivačič, 11.02.2020 | Izleti in planinske ture | Poročila

Danes nas je od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju ob osmih zbranih devet takih, ki se ne zmenijo za opozorila, naj zaradi vetra raje ostanemo v zaprtih prostorih. Z dvema avtomobiloma se zapeljemo ob Sevnični do Stare žage pred Planino pri Sevnici (uradno Doropolje), potem pa še kar rinemo v hrib ob Belem potoku. Cesta je gozdna in pozna se ji, da po njej vozijo težki tovornjaki z lesom.

Ustavimo se na Netopirju (Federmaus - popačenka iz nemškega izraza Fledermaus), kjer pri stavbi nekdanjega GG Brežice občudujemo veliko deblo. Parkiramo pa sredi jase, da se ne bi kakšno drevo podrlo na vozili. Močno piha, više nad nami v krošnjah kar hrumi, mi pa brez strahu med drevje. 

Napotimo se v smeri nekdanje partizanske bolnice (ne tiste bolj znane v Travnem lazu), najdemo še eno puščico in se po močno zmrcvarjeni poti in delno ob njej spuščamo. Bolnice pa nikjer. Odnehamo in se čez drn in strn spet povzpnemo na gozdno cesto. Blizu nje je veliko posekanega drevja, začnejo pa se odpirati tudi razgledi na pečine v okolici Šentvida, kasneje tudi na cerkev svetega Križa in Šentvid ter romarski kraj Zágorje pri Pilštajnu. 

Pot se dviguje, ob njej vidimo tudi učinek vetra na kakšno drevo, na križišču pa se po premisleku odločimo za vzpon na desno. V pobočju se pot konča, ampak po nekaj desetih metrih smo na novi poti: teh na Bohorju ne manjka, na tej je celo nekaj leda, ker je sonce ne vidi prav pogosto. Malo navzdol, pa po ravnem, res me zanima, kam bomo prišli. Na naše začudenje na cesto tik nad Kočo na Bohorju. Jaz sem predvidevala, da bo prej še kakšen Debeli vrh. 

Ker vemo, da je koča zaprta, se po cesti odpravimo proti NetopirjuPri križu je treba povedati še vic, hec pa ne bi bil, če bi se na nas zvrnilo drevo, ki se je sklonilo preko poti proti Javorniku. Pri stavbi na Netopirju najdemo zatočišče pred vetrom pod streho, celo mizi in klopi imamo za malico.

V bistvu pa smo šli na Bohor zaradi jarice. Vinko vztraja: po gozdnih cestah se zapeljemo do mesta, ki je znano kot Stara hiša, parkiramo in se odpravimo v smeri Javornika. Poti so zorane od traktorjev, vidimo tudi opozorila glede nevarnosti zaradi sečnje na področju Javornika, vendar delavcev zaradi vetra danes ni. Pot na Javornik se odcepi strmo na levo, desno pod potjo pa odkrijemo pravo bogastvo jaric, kronic in malih zvončkov. Splačalo se je malo potruditi za te lepote!

Vračamo se skozi Zalog, Mrzlo Planino, Zabukovje, potem pa ob Sevnični spet v Sevnico, kjer šele lahko sedemo k osvežilnim napitkom. V klepetu ugotavljamo, da smo imeli veliko srečo: vse glave so ostale cele kljub nevarnemu vetru.

Fotogalerija Vinka Šeška.

Prehojena pot.


Četrtkovci v letu 2019

06.02.2020 | Vinko Šeško, 06.02.2020 | Izleti in planinske ture | Poročila

Četrtkovci v letu 2019

Tudi v letu 2019 smo zapolnili večina četrtkov s potepanji po slovenskih gorah. V skupini nas je 5 in se prevažamo z lastnimi avtomobili. V letu 2019 smo bili na izletih 42 krat. Prevozili smo 3100 km in hodili 149 ur. Imeli smo 3 do 5 urne pohode po vsej Sloveniji. Močno si želimo, da bi se uresničila napoved zakona, ki bi upokojencem nudil brezplačne vožnje, saj bi tako precej sprostili vožnjo starejših po cestah, pa tudi ekološki učinek ne bi bil zanemarljiv.

                                                                                   Vinko Šeško


Vandrovsko poročilo 2019

06.02.2020 | Vinko Šeško, 06.02.2020 | Izleti in planinske ture | Poročila

Vandrovsko poročilo 2019

Češka »Toskana«

Prvi vandrovski izlet smo pripravili v zanimivo pokrajino v okolici Kyjova na Južnem Moravskem. Valovita pokrajina je zelo podobna Toskani. Mnogo zanimivih poti je za pohodnike in kolesarje. Na internetu je možno najti natančne opise zanimivih točk za fotografiranje in uživanje. Z najetim kombijem nas je osem planincev in fotografskih navdušencev za tri dni ( od 6. do 8. maja ) odpotovalo v ta zanimiv del Češke. Prenočišče smo si vnaprej rezervirali v vinorodnem kraju Vlkoš. Lastniki so v tem vinorodnem kraju vinske kleti preuredili v poceni apartmaje za turiste. Na tem vandranju smo si nabrali mnogo prijetnih vtisov in lepih fotografij. Posebej moram poudariti prijaznost domačinov do turistov.       

                                                                                              Vinko Šeško                                                                                                                                                                                                                                                                                 


Vandrovsko poročilo 2019

06.02.2020 | Vinko Šeško, 06.02.2020 | Izleti in planinske ture | Poročila

Vandrovsko poročilo 2019

Od Lonskega polja do Durmitorja

Od 5. do 12. junija smo najeli kombi in odšli na zanimiv potep vse do Črne gore.

Najprej smo si na Lonskem polju ogledali zanimivo vas Čigoč z največ štorkljami v Evropi. Tam je tudi veliko pohodnih poti kjer smo lahko občuduovali naravo tega poplavnega območja in prilagoditev ljudi na bivanje. Tudi  bližnji spominski park Jasenovac smo si ogledali.

V Zavidovičih smo si ogledali znamenite kamnite krogle,  nad Visokim pa smo se povzpeli na Piramido sunca.

V pogorju Visočice smo obiskali prijetno planinsko kočo Vrela in napravili pohod na Crveni Kuk.

Odpeljali smo se še naprej do Nevesinja, kjer na gorski planoti Morine poletja preživlja naš planinski prijatelj Hilarij. Dva dni nas vodil po zanimivih poteh tega balkanskega »Tibeta«.

Pot smo nadaljevali v Žabljak v planinski dom Nevidženo k našemu planinskemu prijatelju Goranu, ki nam je pripravil program za Durmitor. Glavna tura je bila od Sušičkega do  Škrčka jezera.

Na poti domov smo si na kratko ogledali še zanimivo mesto Trebinje.

                                                                                                    Vinko Šeško


Vandrovsko poročilo 2019

06.02.2020 | Vinko Šeško, 06.02.2020 | Izleti in planinske ture | Poročila

Vandrovsko poročilo 2019

 Baltske dežele

Vandranje nam je organizirala agencija Oskar. Potovali smo od 10. do 18. avgusta. Na poti je bilo 45 udeležencev.

Prvi dan smo se z avtobusom odpeljali do letališča na Dunaju, od tam pa z letalom do Talina v Estoniji. Popoldan smo si ogledali staro mestno jedro Talina, ki je pod zaščito Unesca.

Drugi dan smo si nekaj z avtobusom in nekaj peš ogledali narodni park Lahemaa, popoldan pa se odpeljali v drugo največje mesto Estonije Tartu in si proti večeru ogledali še zelo zanimiv botanični vrt.

Tretji dan smo si ogledali Tartu, nato pa se odpeljali v Latvijo. Najprej smo si ogledali grad Turaida potem pa smo se na območju najvišjih hribov ( 300 m ) v turistični Siguldi peljali še z žičnico. Dan smo zaključili v prestolnici Rigi.

Četrti dan smo si zjutraj ogledali Rigo, ki je tudi pod zaščito Unesca. Popoldan smo bili na Jurmali, turistični obali z več kot 150 letno turistično tradicijo.

Peti dan smo zapustili Latvijo in se odpeljali v Litvo. Najprej smo si ogledali grič križev, ki predstavlja predanost krščanstvu in je tudi spomenik litovski narodni identiteti. Sprehodili smo se tudi po peščeni obali turistične Palange.

 Šesti dan smo se odpeljali do znamenite Kurske kose, dolgega ozkega pasu kopnega z peščeno in deloma z gozdom poraslo obalo. Tu so tudi nahajališča jantarja. Vožnjo smo nadaljevali do znamenitega gradu Trakai in do glavnega mesta Vilna.

Sedmi dan smo si najprej ogledali Vilno, ki je tudi pod zaščito Unasca, nato pa smo se odpeljali v Varšavo.

Osmi dan smo si ogledali Varšavo, ki je tudi pod zaščito Unesca. Po ogledu smo se odpeljali v Krakov.

Deveti dan smo si ogledali še zadnje mesto na naši poti, ki je seveda tudi pod zaščito Unesca. Domov smo se odpeljali z avtobusom.

                                                                                                    Vinko Šeško


Vandrovsko poročilo 2019

06.02.2020 | Vinko Šeško, 06.02.2020 | Izleti in planinske ture | Poročila

Vandrovsko poročilo 1019

Slatna

V Slatni smo bili od 24. do 29. avgusta. Vseh udeležencev je bilo 16, na posameznih turah pa od 9 do 14.

Prvi dan smo se zbirali in napravili manjše sprehode.

Drugi dan smo se peljali z lastnimi avtomobili do Belopeških jezer in odšli do koče Zacchi in še naprej do razgledišča. Šli smo tudi okoli spodnjega jezera.

Tretji dan Smo se odpeljali na planino Peciol in osvojili Špik Hude police.

Četrti dan smo se peljali do Val Bartolo in odšli na Gorjansko planino na avstrijsko-italijanski meji.

Peti dan smo se odpeljali do Lepene in odšli do Krnskega jezera ter na planino Polje.

Peti dan smo se odpeljali na Vršič in odšli na Slemenovo špico.

Šesti dan smo pospravili kočo v Slatni in odšli domov.

                                                                                                  Vinko Šeško


Vandrovsko poročilo 2019

06.02.2020 | Vinko Šeško, 06.02.2020 | Izleti in planinske ture | Poročila

Vandrovsko poročilo 2019

Na Zelenortskih otokih

Agencija Oskar nam je od 24. oktobra do 4. novembra organizirala obisk Zelenortskih otokov ( Kapverdov ). S slovenskim vodičem nas je bilo 25 udeležencev.

Vandranje je bilo zelo dinamično in tudi kar zahtevno. V enajstih dneh potovanja smo osem krat vstopali v letala, dvakrat smo bili na trajektu, dnevno v terenskih vozilih. Vsak dan smo tudi pešačili.

Prvi dan smo iz Milana leteli v Lizbono in na otok Sao Vincente Popoldan smo se že odpeljali do Sao Pedra in napravili pohod do rta Farol de Dona Armelia.

Drugi dan smo si ogledali mesto Mindelo, ki je kulturno središče otokov, ima pa tudi zanimivo tržnico in plažo.

Tretji dan smo si deloma s kombiji, deloma peš ogledali notranjost otoka Sao Vincente. Poleg nešteto naravnih znamenitosti so nas presenetile »bele« plaže, ki so nastale s pomočjo saharskega peska s preko 500 km oddaljene Sahare.

Četrti dan smo se z trajektom odpeljali do sosednjega otoka SaoAntao. To je najbolj pristen in raznovrsten otok. Tam smo si s kombiji in peš ogledali notranjost osrednjega dela otoka.

Peti dan smo na smo bili zopet na poti s kombiji in deloma peš proti severu otoka , kjer smo občudovali bujno zeleno pokrajino in nešteto vrst »južnega« sadja, ki tu uspeva zaradi ugodne klime.

Šesti dan smo se odpeljali čisto na sever do strme obale. Tu nas je čakala 12 km dolga pot po strmih klifih nad bučanjem oceana. Prišli smo do zanimivega mesta Punta do Sol.

Sedmi dan smo obiskali zeleno dolino Paul, pravi tropski raj. Tu so poleg velikega števila eksotičnega sadja tudi nasadi kavo. Tudi naravno rastišče zmajevega drevesa je tu. Še isti dan smo se odpeljali do trajekta ta otok Sao Vincente, z letalom pa še do glavnega mesta Zelenortskih otokov Praia.

Osmi dan smo šli ponovno na letalo in se odpeljali do mesta Sao Filipe na vulkanskem otoku Fogo. Odpeljali smo se do velikega naseljenega kraterja pod vrhom 2829 m visokega Pici do Fogo. Pešačili smo do kraterja zadnjega izbruha v letu 2015. Kljub temu, da običajno ob izbruhih lava zalije nekaj vasi, ljudje takoj začnejo z obnovo in živijo tam naprej.

Deveti dan smo se že zgodaj podali na pot in osvojili vrh Pico do Fogo. Pot na vrh je kar naporna, posebni užitki so pa pri povratku, ko smo se spuščali 800 višinskih metrov po vulkanskem prahu.

Deseti dan smo si ogledali mesto Sao Filipe, ki se zaradi zanimive zgodovine iz časov prevozov sužnjev v Ameriko pod zaščito Unesca. Zapeljali smo se še do mesta Salina ob divji atlantski obali in se ustavili tudi ob drevesu Baobab, ki raste tudi na otoku. Zopet smo se odpeljali z lokalnim letalom še na otok Sal.

Enajsti dan smo se vračali domov z letalom do Lizbone in po kar dolgem čakanju, z možnostjo ogleda mesta odleteli do Benetk in z avtobusom domov.

                                                                                                Vinko Šeško


Ponedeljkova skupina na Čreti nad Vranskim

03.02.2020 | Romana Ivačič, 04.02.2020 | Izleti in planinske ture | Poročila

Danes nas je spet osem ob osmih od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), na Bregu pa poberemo še deveto in se z dvema avtomobiloma odpeljemo skozi Zidani Most in Celje do Vranskega. V lepo urejenem gostišču posedimo ob toplih napitkih in klepetu, potem pa pot pod noge. Velikost župnijske cerkve svetega Mihaela in nekatere lepo ohranjene mogočne hiše so dokaz pomena tega kraja pod klancem Trojane v preteklosti. Včasih je bilo tu jezero in veliko vran, od tod tudi ime. Danes je sedež občine in ima okrog 800 prebivalcev.

Mimo Doma upokojencev sledimo markacijam in oznakom za Čreto, ki obljubljajo vzpon od 340 na 875 metrov  in uro ter 45 minut hoje. Mi smo na poti uživali malo dlje. Vzpenjamo se po travniku mimo križa in po kamniti poti do ceste, potem pa po njej do zaselka Briše. Pri Kmetiji Brišnik z velikim hlevom za krave mlekarice zavijemo na desno, hodimo mimo kapelice, potem pa po travniku do globoke grape, do katere vodijo stopnice in preko nje mostiček. 

Sledi uživanje po prijetni gozdni poti, ki je lepo vzdrževana in se polagoma vzpenja. Ob njej nas razveseljuje neverjetno veliko teloha, kažejo pa se tudi modri cvetovi jetrnika, više tudi pljučnika, na travnikih najdemo marjetice in trobentice. Dva vikendaša, ki sta sicer iz Ljubljane, pridno urejata pot v bližini hišice v zaselku Prilope, ki spada uradno pod Selo pri Vranskem. Le nekaj hiš na travnikih s skalami, do njih gotovo ni lahko priti z avtom. Nad njimi se makadamska cesta kmalu spremeni v kolovoz, ki vodi strmo navzgor, zavije na desno in smo pri zapuščeni kmetiji, kjer na hiši ni več hišne številke, kapelica pa se skriva med drevesi bodike (božjega drevca). Še malo navkreber po gozdni cesti, potem pa po stezi desno v gozd. Naenkrat se teren zravna, desno je odcep za plezališče, mi pa nadaljujemo po široki ravni poti. Ko pridemo iz gozda, se znajdemo na poledenelih tleh, na nekaterih senčnih krajih opazimo krpe snega, ob cesti pa velik kup debel res debelih smrek. 

Nad nami se sonči Planinski dom I. Štajerskega odreda na Čreti, ki je odprt samo za konec tedna, nam pa terasa nudi prijeten prostor za malico in počitek. Občudujemo posrečeno oblikovane lesene obešalnike in prebiramo, kam vse bi lahko od tu še šli. Nekateri se odpravimo k cerkvi Matere božje z gotsko osnovo iz 16. stoletja, ki pa so jo kasneje barokizirali. Od nje se odpre razgled na Golte, Raduho, malo dlje s travnika pa tudi na Kamniško - Savinjske Alpe. Poleg planinskega doma sta tu še dve kmetiji, više na grebenu stoji še ena.


Čas je za povratek v dolino, kjer se je že tudi razkadila megla. Kar prehitro mine prijetna pot do Vranskega, kjer se spet osvežimo, v glavnem se nam prileže pivo. Pred odhodom se oglasimo še v Etnološki zbirki pri Pikl Ludviku, ki je zbral neverjetno veliko obrtniškega in kmečkega orodja. Kraj se imenuje Brode, ker so od tu brodarili po nekdanjem jezeru.
Vračamo se preko Trojan, Izlak in po Zasavju - veseli, da smo obudili spomin na kraje, po katerih smo nekoč že hodili.

Fotogalerija Vinka Šeška.

Zemljevid prehojene poti.


 


Ponedeljkova skupina okrog Črne na Koroškem

27.01.2020 | Romana Ivačič, 28.01.2020 | Izleti in planinske ture | Poročila

Osem nas je od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica, ki se ob pol osmih najprej z dvema avtomobila zapeljemo v Radeče, potem pa s sposojenim kombijem naprej. Kombi je tokrat malo manjši kot običajno, osem sedežev ima, zelene barve je, čeprav na registrski tablici piše NZ (ni zelen). Mimogrede pohvalimo označitev parkirnih mest za matere in otroke, imamo pa pripombo, da bi bil še kakšen očka lahko zraven, pa tudi mamic v krilih je zelo malo. 

Skozi Zidani Most in Celje se peljemo, ustavimo se šele v Vinski Gori, kjer v prijetni gostilni postrežejo z dišečo kavico. V Velenju se megla pretrga in začnemo uživati na soncu. Naprej nas vodi cesta skozi Šoštanj, dvignemo se skozi Zavodnje vse do prelaza Sleme na nadmorski višini 1080 metrov. Velike kmetije na pobočjih se sončijo, v senčnih predelih pa vidimo celo nekaj snega. Spustimo se v Črno na Koroškem z nekaj več kot 3000 prebivalci, ki se stiska v ozki dolini. Včasih je bila znana po rudniku svinčeve in cinkove rude ter železarstvu, v novejšem času pa od tu izhajajo znani smučarji, alpinisti, nogometaši in glasbeniki. Marsikdo kraj pozna po Centru za usposabljanje, delo in varstvo s programi dela z osebami z motnjo v duševnem razvoju.

Mi danes iščemo Zimsko pravljico na Matevžavih travnikih z gradovi Kralja Matjaža. Najdemo jo pri stadionu in naletimo na veliko pospravljanje gostinske opreme, marsikje pa sneg in led pod nogami še vedno dišita po kuhančku preteklih treh dni, ko so se tu dogajale mnoge dejavnosti. To je že 28. prireditev po vrsti, včasih so snežne figure oblikovali v Podpeci, letos pa že drugič v Črni. Organizatorji so pripravili velik kup umetnega snega, 35 ekip z 280 udeleženci je oblikovalo: največ je gradov, zmagala je tridimenzionalna predstavitev Črne, veliko pohval je zaslužil kip Kralja Matjaža z Alenčico, pozornost pa ves čas zbuja ledeni prestol. Tu je še predstavitev Kitajskega zida, od živali so predstavili želvo, pujske in medveda, ki leze v brlog ...  Nekaj posebnega je vlak iz snega. Vredni ogleda so tudi posnetki foto natečaja Zimska idila. Zimska pravljica bo na ogled, dokler se ne stali.

Kam pa zdaj? Pot k Najevski lipi se nam zdi preveč senčna, zato prevlada Pikovo. Zapeljemo se do Mitneka (Podpeca), parkiramo kombi in se napotimo po cesti proti Pikovem. Ko se dvigamo, se začnejo odpirati pogledi na Peco, kasneje še na Olševo in Ojstrico. Nekaj posameznih hiš in kapelica,  skozi gozd, ovinek na desno in malo v hrib, potem pa se že pokaže cerkev svete Helene, ki ima osnovo v 15. stoletju, fasado dekorativno gotsko poslikano, pokrita je s skodlami, njena sončna ura pa kaže prav. Blizu stoji mogočna lipa, pod katero so zgradili lesen oder, verjetno za plesišče. Pikovo ima ime po bližnjem kmetu Piku. Planinsko društvo Mežica je leta 1951 preuredilo v planinsko zavetišče nekdanje gospodarsko poslopje kmeta Pika zraven cerkvice, ki ga je skupaj z zemljiščem dobilo v last od takratnega upravljavca Rudnika svinca Mežica, ki je imel v bližini rudni odkop. Izven sezone je odprto samo po predhodnem dogovoru, nam pa nudijo gostoljubje tople lesene klopi na južni strani, kjer na soncu malicamo in se "martinčkamo". Ogledamo si še dve kapelici, posnamemo skupinsko fotografijo, potem pa se odpravimo v dolino. Ker smo do sem hodili le dvajset minut, se odločimo za povratek v Črno, do koder nam obetajo uro in deset minut hoda. 

Zelo lepa strma steza po gozdu, le na nekaj mestih malo ledu, malo pred koncem pa naletimo na pravo zimsko pravljico. Končno smo na cesti in kmalu tudi v naselju Mušenik, kjer pred enonadstopno graščino iz 18. stoletja, ki je bila nekoč last grofov Thurn-Valssasina, počakamo na naš kombi. To je točka Slovenska poti kulture železa, ker so bile tu od 1620 do 1886 fužine in žebljarna v lasti grofa Thurna. Z zanimanjem pa opazujemo tudi veliko postrv s pikami v majhnem bazenu.

Zapeljemo se v središče Črne z Rudniškim muzejem, etnološko zbirko. cerkvijo svetega Ožbolta s sedanjo podobo iz leta 1885, majhnim parkom s posnetki zanimivosti v okolici kraja in vitrino z nagačenim medvedom. Napitke si privoščimo v lokalu, kjer imajo na steni velikansko skodelico kave, servirajo pa normalne velikosti. Še skupinska slika in potem proti domu.

Na poti nas v Rimskih Toplicah objame megla in nas spremlja vse do Sevnice. Veseli smo, da smo ji ušli na sončno Koroško.

Fotogalerija: Ljubo Motore.

Zemljevid prehojene poti.



Pohod po Evropski pešpoti E12

25.01.2020 | Romana Ivačič, 26.01.2020 | Izleti in planinske ture | Poročila

Mrzlo jutro, komaj pol šestih je, pri sosedih preko ceste že ogrevajo dva avtobusa, enega pa so že poslali na pot. Vsi imajo isti cilj: pohod Planinskega društva Lisca Sevnica po Evropski pešpoti E12. Nekaj se nas vkrca kar tu, drugi na Avtobusni postaji Sevnica, nekaj pa jih poberemo še po poti do Trebnjega, potem pa brzimo mimo Ljubljane do Loma, kjer se osvežimo s kavico. Skozi Koper, preko Mejnega prehoda Dragonja, kjer nas nič ne pregledujejo, in naprej po Istri nas občasno spremlja rahel dež, temperature pa se počasi dvigujejo do deset stopinj, preko dneva celo do dvanajst. 


Evropska pešpot E12 poteka iz Španije, preko Francije in Italije, v Sloveniji smo po njej začeli hoditi leta 2016, na Hrvaškem pa se zaenkrat konča v Poreču, načrtujejo še podaljšanje do Rovinja in Pule. Celotna pot naj bi potekala od Gibraltarja do Aten. Med Trstom in Porečem v glavnem poteka po trasi nekdanje ozkotirne železnice Porečanke (Parenzane, Istrijanke), ki je delovala med leti 1902 in 1935 v dolžini 123 kilometrov. Leta 2002 so jo obnovili kot Pot zdravja in prijateljstva za pohodnike in kolesarje. Leta 2016 smo po njej hodili od Mejnega prehoda Škofije do Izole, leta 2017 od Buj do Lucije, leta 2018 do Brtonigle, lani pa do Kaštelirja. Letos dokončamo pot do Poreča, za drugo leto pa nam ostane trasa od Škofij do Trsta. 

V Kaštelirju z okoli 300 prebivalci se znajde kar pet avtobusov s pohodniki in pohodnicami: poleg Planinskega društva Lisca Sevnica še skupina iz Radelj ob Dravi, Grosuplja, PTT Ljubljana in drugih pohodniških in planinskih društev - preko 200 nas je. Pozdravijo nas  Jože Prah, predsednik Komisije za evropske pešpoti v Sloveniji in hrvaški planinci, ki nas na tem pohodu skrbno vodijo. 

Dolga kolona se nekaj minut po deseti uri izvije iz naselja, blagoslovi nas še nekaj kapelj dežja, potem pa oblačno vreme zdrži vse do konca, dvakrat se celo sramežljivo pokaže bledo sonce. Nekajkrat na poti počakamo, da se kolona strne, sicer pa uživamo v značilni pokrajini z rjavimi hrastiči, ki jih poživljajo bršljan, temno zeleni bori in drugo istrsko rastje. Pot je peščena, ponekod pa se pozna, da je ponoči deževalo in podplatov se oprijemlje mastno blato rdeče zemlje. Večina parcel ob poti je obdelanih: njive zorane, vinogradi in oljčniki negovani, vmes pa je tudi nekaj "divjine". Zgradb ob trasi je malo: ena spominja na nekdanjo progo, nekdanja Železniška postaja Višnjan pa se je skrila pod krošnje velikih borov. Samo naselje Višnjan z okoli 700 prebivalci je malo više. Malo naprej je veliko drevo mandljevca že razprlo svoje popke. 

Ob pol enih se ustavimo v Novi vasi z okrog 500 prebivalci, kjer za pol ure ob pokopališču počivamo in malicamo. Stranišča iščemo za vsemi grmi v okolici, robida nas pri tem res nesramno ovira. Tu nas čakajo tudi avtobusi za tiste, ki bi si radi skrajšali pot do Poreča, ostali pa nadaljujemo pot. Ta se občasno vije tudi ob cesti, zaradi klepeta s prijatelji in novimi znanci se mi niti ne zdi tako dolga. 

Kljub temu pa se razveselimo prvih stavb v Poreču, vendar do glavnega trga je še daleč. To znano turistično mesto in pristanišče z bogato zgodovino in več kot deset tisoč prebivalci se še kar širi, kar takoj smo zagledali gradbišče z žerjavi. Turistične kapacitete pa počivajo in se pripravljajo na novo turistično sezono. Kako žalostna so lahko obmorska mesta pozimi! 

Ko pridemo k morju, si v slani vodi za silo očistimo čevlje, padejo pa že tudi prve kaplje dežja, s katerimi nam je bilo na več kot 17 kilometrov in pet ur dolgi poti prizanešeno. Po krajši slovesnosti in zahvali domačim vodnikom se razkropimo po lokalih, malo okrepčamo, potem pa po kar dolgi poti odkorakamo še do avtobusov. 
Na poti domov opravimo še dva "tehnična" postanka, Tone skrbi, da nismo žejni, prileže se klepet in tudi kakšna "kitica" dremeža.
VSEM ORGANIZATORJEM PRISRČNA HVALA ZA TA BOGAT DAN!

Fotografije Vinka Šeška.

Video Vinka Šeška:

Video Romane Ivačič:

 


Ponedeljkova skupina na Bizeljskem

20.01.2020 | Romana Ivačič, 21.01.2020 | Izleti in planinske ture | Poročila

Danes se nas na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) zbere deset, dva pa se nam priključita še na Blanci, kjer se najprej okrepimo s kavo. Potem pa s tremi avtomobili na Bizeljsko, kjer parkiramo pred sedežem Krajevne skupnosti. 

Hitro se ogrejemo s hojo v hrib in že smo v naselju Drenovec pri Bukovju, od koder se nam odpirajo razgledi po okoliških hribih ter vse do cerkve svetega Antona puščavnika, pa po dolinah, tudi preko na Hrvaško. Večina vinogradov je lepo vzdrževanih, tudi zidanic in hiš, v negativnem smislu izstopa okrogla stavba nekdanjega zabavišča za grajske - Lusthaus, ki propada. Vinograde v njeni bližini pa preraščajo srobot, šipek in drugo rastje. Na žalost to ni edini primer zapuščenih parcel na sončnih legah, ki so res primerne za vinsko trto. 

Zavijemo na desno in se ustavimo pred Vinarstvom Babič: Hiši vrhunskih vin z zbirko majolk na naslovu Bukovje 5. Najprej uživamo v lepem razgledu, potem pa nas pozdravi Lea Babič, ki je bila Kmetica leta 2015, kasneje pa se ji pridruži še mož. Povabita nas v klet, kjer je na policah skrbno zloženih več kot 1500 majolk in vrčev iz 65 držav in vseh kontinentov, največ pa je slovenskih. To zbiranje traja od leta 2000 in vsaka majolka ali skupina majolk ima svojo zgodbo. Najstarejše so iz začetka 19. stoletja. Večina je iz porcelana - keramika, nekaj je steklenih, ena pa celo iz zvitega papirja. Zanimive so majolke v obliki kamele, kjer se lahko mešata dve pijači; skupinice po tri posode skupaj, kjer pa se tekočina pretaka iz ene v drugo in lahko piješ iz katerekoli in majolka s luknjicami, kjer moraš zamašiti prave tri luknjice in potem lahko srkaš pijačo. Prav posrečeni pa so tudi napisi na nekaterih majolkah. V zbirki je tudi veliko "kamniških majolk" z grbi slovenskih občin, med katerimi pa je manjkala prav sevniška. Slavica in Tone sta jo imela in jo prinesla, da bo zbirka še popolnejša. Uživamo ob stari slivovki, izvrstem vinu, pečenem cvetu, pecivu in kavi, klepetu in dobri volji. Mimogrede se naučimo še nekaj značilnih izrazov tega področja.

Med vinogradi se sprehodimo do cerkve svetega Antona puščavnika, ki ima osnovo v 17. stoletju, njena velikost pa kaže, da je že včasih bila pomembna božja pot. Domačin nas povabi na pokušino v svojo klet, ki jo krasijo lepo okrašeni detajli, potem pa se sprehodimo še po Bukovju. Kmalu se nam odpre pogled na Klanjec (Hrvaška), uzremo Vel'ko pečino, ki jo poznamo od pohoda konec novembra, potem pa še mogočni Grad Bizeljsko. Po prijetni gozdni poti se povzpemo do najvišje točke Bizeljsko, to je Graščinski vrh z nadmorsko višino 455 metrov. Pod njim se nam spet odprejo lepi razgledi na Bizeljsko. 

Pot nas vodi navzdol mimo Lovskega doma Lovske družine Bizeljsko, potem pa po svežem asfaltu pod stavbo Lusthaus. Na križišču se zahvalimo gostiteljici in se spustimo preko Drenovca pri Bukovju proti Bizeljskemu, vendar po drugem grebenu, kot smo prišli. 

Z avtomobili smo kmalu v Sevnici. Nekateri trdijo, da je bil to depresiven in dolgočasen dan. ZA PONEDELJKOVO SKUPINO NE! Hvala Veroniki in Miranu za vodenje in Babičevim za gostoljubje!

Zemljevid pohoda.

Fotogalerija Vinka Šeška.

Kako je bilo pri gradovih v okolici Bizeljskega novembra 2019?


 


Ponedeljkova skupina na Soriški planini

13.01.2020 | Romana Ivačič, 14.01.2020 | Izleti in planinske ture | Poročila

Nas osem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica tokrat ob pol osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Megleno jutro, ki se malo odpre proti Trebnjemu, pa proti Ljubljani spet zapre. Mi pa s kombijem iskat sonce in lepe razglede. 

V Medvodah si ob kavici malo oddahnemo, potem pa naprej skozi Škofjo Loko, Železnike, Zali Log po Selški dolini. Megle ni več, travniki so okrašeni s slano, mi pa se začnemo vzpenjati po v zadnjem času urejeni cesti v Sorico, skozi njo in na Soriško planino

V bližini Litostrojske koče in novejšega Penziona in gostišča Lajnar v prijetni leseni preobleki parkiramo in se zazremo v belino smučišča pred nami. Res so sneg umetno naredili, ampak nekaj skupin mladih spretno in veselo vijuga po njem, manjši pa se ob krajši vlečnici šele učijo veščin smučanja. Previdno se napotimo preko delno zaledenelega parkirišča in začnem hoditi ob smučišču: malo po suhi travi s koščki snega in leda, malo po snegu, ki je potancan kot, da bi po njem hodili medvedi. Sledi pohodnikov je narava še dodatno oblikovala in zdaj je korak na takem terenu kar bolj varen. Naravnost navzgor grizemo kolena, razgledi nazaj so nam včasih izgovor, da spet zajamemo sapo, 300 metrov višine moramo premagati do vrha Lajnarja s 1549 metri. Tu pa smo kot na balkonu s prekrasnim razgledom: meglice med hribi proti jugovzhodu, Blegoš, Stari vrh, pod nami vas Sorica, naprej Podbrdo in Baška grapa, potem pa Črna prst, mogočni Triglav, Karavanke, Storžič, pred njim pa bliže Ratitovec. Da bi te razglede še popestrili, so postavili steber z luknjami, skozi katere je mogoče opazovati posamezne lepote. Od vojaških položajev prve svetovne vojne so tu ohranjeni bunker in podzemni prostori tik pod vrhom. Na prijetni leseni klopci in ob njej malicamo, se grejemo na prijetnem soncu in si malo oddahnemo.

Vračamo se po isti poti in zelo pazimo, da ne bi zdrsnili po pobočju. S kombijem se spustimo v Sorico, kjer nas pri domačinih, Slavičinih in Tonetovih prijateljih, čaka prava pogostitev: jabolčni zavitek, rogljički z mesom, rogljički s sirom, narezek iz domače salame, domača zaseka in jetrna pašteta, sir, doma pečen kruh, dve vrsti žgane pijače, dve vrsti vina, domači malinovec, kava ... Da ne bi kdo rekel kakšno o škrtih Gorenjcih. 

Ustavimo se še pri spomeniku Ivanu Groharju, slikarju, ki se je tu rodil, in uživamo v razgledu na Sorico in Lajnar.
Vračamo se po poti prihoda, urejamo vtise in z veseljem ugotavljamo, da je dan že malo daljši. Naš današnji pa je bil prekrasen.

Zemljevid pohoda.

Fotogalerija: Ljubo Motore.

Kako pa je bilo jeseni 2011?

Poletje 2012.

Jesen 2014.

 

 


Pohod na Bohor

05.01.2020 | Romana Ivačič, 05.01.2020 | Izleti in planinske ture | Poročila

Malo pred osmo zjutraj sonce zlati hribe okrog Sevnice, ko se pohodniki Planinskega društva Lisca Sevnica zbiramo na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Nam devetim od Ponedeljkove skupine, ki danes hodi izjemoma že v nedeljo, se jih pridruži še pet in z avtomobili se odpeljemo ob Sevnični proti Planini pri Sevnici. Ustavimo se v zaselku Stara Žaga (uradno Doropolje) malo pred Planino, kjer je včasih res bila žaga. Pozdravijo nas zanimive jaslice, potem pa se odpravimo po cesti proti Bohorju. Tokrat nas vodi Lojze Rupar.

Najprej asfalt, potem suha peščena gozdna cesta, ki je prijetna za hojo, le na led, ki se je tu in tam pritihotapil nanjo, je treba paziti. Spremlja nas šumenje Belega potoka, ki ponekod res bel od pene, o snegu in ledu pa ni ne duha ne sluha. Nekateri jo ubirajo po bližnjicah, večina pa vztraja na cesti. Počasi se dvigamo.

Pri gozdarski hiši Netopir na Bohorju.Po uri zmerno hitre hoje smo pri gozdarski hiše Netopir ali po domače Federmaus. Nekam nemško zveni, ampak kam se je izgubila črka "l"? Verjetno v teh obširnih bohorskih gozdovih. Netopir je po nemško namreč "Fledermaus". Skupina poslopij, na največjem je tablica z napisom GG Brežice, pred njim pod streho pa veliko deblo kot vzorčni primer, kako mogočna drevesa lahko zrastejo na Bohorju.

Spet se napotimo navkreber, še slaba polovica poti je pred nami. Prehitevajo nas nekateri mlajši in hitrejši, pa nič ne de: počasi se daleč pride. Pri Škofovem križu se priključimo na pot, ki pripelje s Pokojnega Vrha, oziroma Zabukovja. Za križem leži grob partizanskega izvidnika Jana iz Kozjanskega odreda. 

Zdaj pa lepo po ravnem in celo malo navzdol do Koče na Bohorju. Veter nas je dobro prepihal, zato nam sončni žarki zunaj niso dovolj, utaborimo se v jedilnici, ki je prijetno urejena s posnetki cvetja, okrašeno jelko in jaslicami. Prileže se topel čaj, lakoto pa si potešimo s krompirjevim golažem, joto ali obaro. Tudi sredstev za zalivanje hrane je dovolj pri roki. Prihajajo še planinci in planinke iz Vidma in Brežic, čestitk in želja za novo leto ni konca ne kraja..

Še spominsko fotografiranje, potem pa povratek. Na križišču pri križu je treba obvezno povedati kakšen vic, za posebnost pa tokrat poskrbi Vlasta s slastnimi obloženimi kruhki in tekočo spremljavo. 

Od Netopirja naprej za nekaj časa zapustimo cesto in se spustimo po markirani, že skoraj opuščeni bližnjici. Pod mostom nas led spomni na to, da je zima, občasno pa nam to pove tudi veter. 

Ob vračanju z avtomobili v Sevnico je čas za ovrednotenje tega pohoda in lepega začetka hoje v novem letu.

Fotogalerija Vinka Šeška.


Božični koncert Pevske skupine encijan

28.12.2019 | Vinko Šeško, 29.12.2019 | Tradicionalne prireditve | Poročila

Pevska skupina encijan je pripravila odličen koncert božičnih pesmi.


Zadnji pohod Ponedeljkove skupine v letu 2019

23.12.2019 | Romana Ivačič, 27.12.2019 | Izleti in planinske ture | Poročila

Tokrat se Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica zbira ob osmih v Zavetišču pod svetim Rokom, da krenemo še na zadnji pohod v tem letu. Po krajšem pogovoru se nas osem odloči za Zajčjo goro in stopamo preko Sevnične, potem pa kar v breg med hišami, ki so zrasle na pobočju. Teren je razmočen, zato hodimo raje po cesti in se oziramo v dolino, kjer se Boštanj šele izvija iz megle. 

Na Zajćji gori.Na križišču Zajčje gore malo postojimo, si ogledamo navodila Komunale Sevnica glede odpadkov,  občudujemo markacijo v lepem okolju, potem pa se začnemo spuščati: najprej po cesti, pa skozi gozd, še malo po cesti, dokler ne pridemo do odcepa gozdne poti proti Orešju. Ta je sicer blatna, ampak nekako uspemo hoditi po še kar trdni podlagi. Čudimo se mogočnim poslopjem, ki so stisnjena nad cesto, nekaj jih na žalost propada. 

Naprej pa je treba po asfaltni cesti: mimo nekdanje pekarne, ki je zdaj zapuščena, pa mostička preko Sevnične, ki ni prav varen - k sreči nam ga ni treba uporabiti. Na začetku Sevnice nas k sebi povabita Darinka in Janko, da nazdravimo novim pohodom, potem pa smo kmalu spet v Zavetišču pod svetim Rokom. Tu nas Vinko počaka z aperitivom, čeprav smo enega že dobili na poti, prileže pa se nam tudi topel čaj. Miza se kar šibi od peciva, sadja in pijače, pridruži pa se nam še pet nekdanjih in sedanjih "ponedeljkovcev", ki danes niso hodili z nami. 

V zgornjem prostoru skupaj obudimo spomine na letošnje pohode ob mojih posnetkih, ki sem jih oplemenitila še z Vinkovimi in Ljubotovimi. KJERKOLI SMO, NAM JE LEPO! Vinko Šeško doda še svoje bisere tega leta, da imajo oči res kaj delati.

Spet se preselimo v spodnji prostor, kjer najprej uživamo ob kavi in klepetu, potem pa se lotimo še obilne malice. Sledi običajni smešni srečolov, kjer vsak pokaže svojo domiselnost glede vsebine in aranžiranja. Ob komentarjih se nasmejimo do solz.
Še dogovor za srečanje ob kavi in prijetno druženje je končano.

Prehojena pot.

Galerija Vinka Šeška.

Nekaj primerov za "vabo".


Ponedeljkova skupina v letu 2019

01.01.2019 | Romana Ivačič, 06.01.2020 | Izleti in planinske ture | Poročila

Nas osem ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju: včasih vzamemo s sabo še koga več, tu in tam krenemo na pot bolj zgodaj. Skrbni šoferji nas vedno varno pripeljejo na izhodišče in potem spet domov, Vinko Govekar pa ima še posebne zasluge pri organiziranju, vodenju in vožnji, tudi kombija, če je treba. Sicer pa program oblikujejo tudi Vinko Šeško, Ljubo Motore in posamezni člani skupine. PRISRČNA HVALA VSEM!

Na vsakem pohodu je važno kavica nekje na začetku, da se ogrejemo in pogovorimo, potem pa še ena na koncu, da pohod ovrednotimo. Pa ni nujno, da je ravno kavica: ta nam je samo za izgovor. Naše poti nas vodijo po sevniški občini: po nasipih ob Savi je mogoče hoditi tudi z dežniki, všeč pa so nam tudi cilji v sosednjih občinah in po vseh pokrajinah naše lepe domovine. Obvezno skoraj vsako leto iščemo jarico na Bohorju, velikonočnico na Boču ter pod njim, encijan na Lovrencu; obiščemo steljnike in vinograde v Beli krajini, občudujemo bleščeči ruj na Kraškem robu, uživamo med zlatimi macesni na Slemenovi špici. Poleg teh stalnih ciljev se nam je priljubila tudi pot okrog Slivniškega jezera, na novo smo letos odkrivali sotočje obeh Sav  in Talež s pogledom na Blejsko jezero, Šaleška jezera, okolico Podčetrtka in Bizeljskega, novi stolp na Rogli, Trško goro … Tako se je nabralo 40 pohodov in srečanj. KJERKOLI SMO, NAM JE LEPO!

Posebno lepo pa nam je na druženjih ob rojstnih dnevih, zaključkih ali kar tako. Zavetje najdemo pri Slavici in Tonetu na Bojniku, Elčki in Vinku na Primožu, po novem pa tudi pri Vlasti in Vikiju na Bregu. Njihovo gostoljubje ne pozna meja! 
Torej:
Nas osem ob osmih: za razne smeri in lepe poti – za prave ljudi.
Parkirišče Rondo – kaj bi to b'lo: skupina ljudi zaseda, modruje, kam bi se šlo.
Odločitev je taka, da prava je vsaka: le pot pod noge, samo, da se gre.
Ljubo je spredaj, da pot nam razišče, cigareta in mobi, kaj vse tam poišče.
Vinko povsod je, kjer je pač treba: pomaga, svetuje, če je zadrega.
Drugi pa Vinko, bog si ga vedi, novim motivom gotov' je na sledi.
Brzinska blagajna Slavica je: kilometri in kava – vse ji to gre.
Se Elčka zaklinja, da tja pa ne gre, potem pa v strmino vsako uspe.
Stanka razmišlja, vmes postoji, recepte, nasvete nam vedno deli.
Kaj bi o Vlasti, ona kar časti; pridobitev velika, tako, kot se šika.
Moja malenkost se rine povsod, višina in glas sta mi včasih napot'.
Vsi drugi ste z nami, v mislih morda; misel je tisto, kar tudi velja.
Je Primož zavetje, Bojnik kot doma in uživamo vedno kol'kor se da.
Pri druženju našem za vse naj velja: smo skupaj bogati, vesel'ga srca.

Posnetki: Ljubo Motore in Vinko Šeško.

Nastavitve prikaza

Pobriši nastavitve | Prikaži vse

Najdenih 21 od vseh 42.
Prikazanih največ 21 od 21.

Vrstni red prikaza po:
 Datumu začetka (ž do a)
 Datumu objave (ž do a)
 Zadnji spremembi (ž do a)
Iskanje po naslovu in besedilu:
 
Področja prispevkov:
 Izleti in planinske ture (26)
 Društvene zadeve (3)
 Predavanja, usposabljanja (2)
 Tradicionalne prireditve (5)
 Splošno (6)
Skupine prispevkov:
 Vabila (14)
 Novice (3)
 Obvestila (4)
 Poročila (21)
Iskanje po datumu objave:
  
 

Zadnje fotogalerije  

Ponedeljkovci v soteski pekel pri Borovnici

V. Slomnik

Boč ( 978 m )

Boč

Sevnica - Zabukovje - Sevnica

Kapele, Jovsi, Dobrava.

Po zasneženi poti na Srebotnik in Celjsko kočo

Lep zimski dan na Lisci

Pustni torek - pa smo poleg pohoda šli še na pustovanje v Ptuju

Ponedeljkovci z Bojnika v Zagrad
PLANINSKO DRUŠTVO »LISCA« SEVNICA
Taborniška ulica 14
8290 SEVNICA

Matična številka: 5134196
Davčna številka: 80499414

TRR: SI56 6100 0002 1045 467
E-pošta: info@pd-lisca.si

Telefon: 041 481 697

Spletna stran: https://pd-lisca.si
Facebook: https://www.facebook.com/pdlisca

URADNE URE (v Planinskem zavetišču pod Sv. Rokom):

od 1.10. do 30.5. vsak torek od 17. do 18. ure
od. 1.6. do 30.9. vsak torek od 19. do 20. ure
×

Obvestilo o piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke (angl. cookies) za vodenje statistike obiska in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.

Več informacij o piškotkih...