Celodnevno planinsko dogajanje na Jančah, doživetja za mlade planince, družine in odrasle, vodeni planinski in turnokolesarski izleti, športno plezanje, predstavitev gorskega reševanja, osrednja prireditev s sprevodom praporščakov in še več je dobrih razlogov, da se v soboto, 14. junija 2025, pridružite planinski druščini na Jančah.

PROGRAM:

od 8.00 PLANINSKI POHODI in TURNOKOLESARSKI IZLET z različnih izhodišč
od 10.00 DOŽIVETJA ZA MLADE PLANINCE, DRUŽINE IN ODRASLE (ustvarjalne delavnice, plezanje, predstavitve, planinski sprehod 'Spoznajmo Janče')
12.00 ZBOR PRAPORŠČAKOV PD
12.30 OSREDNJA PRIREDITEV s SPREVODOM PRAPORŠČAKOV
13.30 PLANINSKA ZABAVA z Ansamblom Osvajalci

Prisrčno vabljeni!

Zgibanka - dan slovenskih planincev

V četrtkovem dopoldnevu (22. maja) se je na biseru posavskega hribovja, kot radi poimenujemo 948 m. n.v. visoko Lisco, zbrala vrsta planincev, ki z ozirom na svoja leta že stopajo v obdobje žlahtnosti - Meddruštven odbor (MDO) planinskih društev Zasavje je namreč organiziral vsakoletno srečanje starejših planincev vse od Brežic, Krškega in Radeč pa po Zagorja in Laškega. Ta skupnost, ki povezuje ljubitelje narave in pohodnih korakov, se razteza kar čez tri regije: posavsko, zasavsko in del savinjske.

Po uvodnem zboru ob 10. uri pri Tončkovem domu na Lisci je uvodne besede zbranim namenil predsednik MDO Zasavje Jože Prah, ki je še vedno čile in solidno gibljive planince pozdravil ter orisal potek srečanja, nato pa se je velika večina udeležencev podala na pohajkovanje po vrhu Lisce, z vmesnimi postanki. 

KAPELICA, ODPADKI, HRIBOVSKE KMETIJE, PIKNIK-TOČKE, REKORD: 12.000 LJUDI NA LISCI

Prvi tak je bil pri kapelici, vkopani v skalo, tik pod Tončkovim domom, bila je zgrajena med letoma 1939 in 1940 na pobudo Blaža Jurka (1859 – 1941), najbolj znanega učitelja z Razborja pod Lisco, ki je bil tudi velik ljubitelj gora in pohodništva. Kapelica je zgrajena deloma iz apnenčastega kamenja, deloma iz lehnjaka, nabranega v dolini Gračnice, v notranjosti le-te pa je velik kip Matere Božje, ki ga je podaril prav pobudnik zgraditve Blaž Jurko. Zanimanje so pritegnile tudi ploščice z imeni, Prahovo pripovedovanje o sami kapelici pa je dopolnil tudi Ljubo Motore, aktiven član sevniškega planinskega društva, kronist in fotograf. Med drugim je razkril tudi od kod ime Lisca: gričevnati deli, ki obdajajo samo Lisco, so bili nekdaj v še večji meri kot danes posejani z drevesnimi vrstami po obronkih, med njimi pa so bile lise travnikov. Lise so pripeljale do imena Lisca.

Naslednji postanek je bil na območju vzletišča, kjer je bil zbranim približan podatek, da je bil na Lisci eden prvih vzletalnih centerov za jadralne padalce v Jugoslaviji, že vrsto pa za ta del športno-razgledne dejavnosti zgledno skrbi Društvo Kondor iz Radeč. Ko je bila gospodarska moč domačih podjetij na vrhuncu, so tudi ta precej vlagala in se finančno izkazovala, na ta način je prišlo do postavitev hišk na Lisc prav ob vzletnem pobočju (lastnikov družb Tanin, Mercator in Kopitarna Sevnica). V preteklosti se je v povezavi s tem delom odvijalo zanimivo načrtovanje s strani Vlasta Kopača, ta je načrtoval tudi gondolo na Kredarico in na Triglav, a do vzpostavitve “žičniške poti” na Lisco (k sreči) načrti niso nikdar pripeljali.

Nedaleč stran smo se ustavili pri rastlinski čistilni napravi, pri kateri je Prah poudaril sobivanje z naravo in skrb zanjo ter spomnil na čase, ko so na razna odlagališča k odpadkom dodajali posebne vrste kvasovk, ki so pospešile proces razkrajanja. »Tudi planinci moramo biti zgled, kako porabljati čim manj energije in kako je mogoče uporabljati čim manj stvari za lagodno življenje,« je navrgel v razmislek, kako gospodarska rast, pohlep in potrošništvo (izven meja nujno potrebnega) obremenjujejo okolje, v katerem živimo. In da narava zna sama zase najbolj poskrbeti, s samoregulacijo in samoočiščevalnimi procesi. 

Preden smo se lotili prvega rahlega vzpenjanja do razglednega dela, kjer se nahaja “klopca ljubezni”(ime izhaja iz v naslonjalo vrezanega srca), so nam naproti prišli člani Planinskega društva Videm Krško - 18 njih se je podalo od Železniške postaje Breg (do koder so se seveda pripeljali z vlakom) in po dveh urah in pol hoda prispelo na posavski biser.  

Na tem delu je Prah izpostavil pomen kmetij in podeželskega načina življenja, brez katerih ni tiste prave planinske kulturne krajine. Kritično je opomnil, da se odnos do neokrnjene narave nazorno kaže tudi skozi menjavo lastnikov zemljišč, ko denimo nastajajo terasasti deli ali se v prostor umeščajo objekti, ki že na izgled ne sodijo na to območje. Spomnil je na Blaža Jurka, ki je postavil zavestišče, svoj “jagrski” kotiček, ki je pozneje postal prva planinska koča v Posavju in peta koča na slovenskih tleh. »Ne gre drugače, je pač potrebno odkupit, da lahko nato primerno gospodariš, je v navezavi na ustrezen odnos do narave dejal Prah in dodal, da biti lastnik v Evropi pomeni največ.«

Ustavili smo se na “piknik-točki Pod nebesi”, kjer nas je prevevalo razmišljanje, da znamo ceniti prostor, v/na katerem smo, in kljub temu, da je vso pot bilo slišati nežno kramljanje, ni manjkalo spoštljivega odnosa do narave. Obrazi, ki so vse to razkrivali, so bili nekdanjemu predsedniku sevniških planincev in znanemu gozdarju povod, da je opomnil, kako posebna narava je tudi v širšem smislu (megalitske strukture nedaleč od tu z astronomskimi posebnosmi; pozorno se jim posvečajo pater Karel Gržan, Ljubo Motore, Vinko Šeško). »Po ‘koroni’ hodi šestkrat več ljudi v naravo kot prej in statistike so pokazale, da 38 odstotkov obiskovalcev prihaja k  nam zaradi čudovite, neokrnjene narave; planinci smo tisti, ki v zares veliki meri skrbimo zanjo, z zgledom, delom in ozaveščanjem.«

Zaključna točka s postankom je bila pri razglednem krogu nedaleč od vremenske postaje z radarjem, zaradi ‘velike bele bunke’ na vrhu Lisce, je le-ta vidna že od daleč z doline. Tu smo prisluhnili pripovedovanju, kako je bila kmalu zatem, ko se je “rodila Slovenija” prav našemu MDO-ju zaupana naloga organizacije srečanja “Dan slovenski planincev” - in v ta namen je bil postavljen štor iz slavonskega hrasta, kot simbol povezovanja. »Okrog tega štora so se zbrali pevski zbori in prepevali planinske in domoljubne pesmi,« je obujal spomin na leto 2002 Prah in dodal, da so to tiste posebnosti, ki nas delajo drugačne in velike. Slišali smo tudi, da je bila rekordna zasedenost z ljudmi na Lisci leta 1988, ko je potekala zadnja proslava Centralnega komiteja Zveze komunistov (v obdobju, ko je bil Ivica Račan jugoslovanski partijski sekretar) - tedaj se je zbralo med 10.000 in 12.000 ljudi.

URADNI IN DRUŽABNI DEL SREČANJA

Po zaključenem pohodnem delu je uvod v kulturni del dogodka z igranjem na kitaro in pesmijo pripravil Iztok Grahek, nakar je zbrane pozdravila dolgoletna planinska vodnica in več kot dvajset let tudi tajnica v sevniškem društvu Darinka Avguštin, ki je prenesla pozdrave še s strani službeno zadržanega predsednika Petra Požuna. Ponosno je dejala, da PD Lisca Sevnica letos obeležuje 120 let obstoja in delovanja, da so se korenine sevniškega planinstva začele prav na Lisci s postavitvijo Jurkove koče in nato nadaljevale leta 1905, ko je junija potekal v Sevnici najprej shod za ustanovitev Posavske podružnice SPD, ki je bila 5. oktobra istega leta tudi ustanovljena. Spomnila je, da se je Jurkovi koči leta 1932 pridružila še ena, večja koča; obe pa sta bili med 2. svetovno vojno požgani - a zavzetost ljubiteljev hribov in gora je pripeljala do tega, da je bila na pogorišču prvotne leta 1948 namenu predana obnovljena Jurkova koča, leta 1952 pa je bila otvoritev Tončkovega doma na Lisci.

Zatem je zbrane, tiste, ki so pohajkovali po obronkih Lisce in tiste, ki so počakali na prve na terasi Tončkovega doma, nagovoril Jože Prah, ki je najprej izrazil zahvalo, da so zlasti v mlajših letih vlagali ogromno svojega prostega časa, znanja in energije v to, da je planinstvo na zavidljivi ravni tudi na območju Posavja, Zasavja in savinjske regije. »V naš MDO, ki šteje 18 planinskih društev, je povezanih okrog 4.000 članov in članic, imamo 1.000 kilometrov poti, imamo domove, koče in bivake - in vse to je odraz, da dobro delamo, to je velika stvar, ki daje našemu prostoru posebno vrednost.« Poudaril je številčnost slovenskem planinske organizacije s 70 tisoči člani in članicami, omenil Zasavsko planinsko pot in povabil k naslednjemu, še večjemu dogodku, ki ga prav tako gostil naš MDO - to je dan slovenskih planincev, ki bo potekal 14. junija na Jančah. 

Doroteja Jazbec sem ob koncu odrecitirala pesem Leta avtorja Karla Kropuška, ‘gorskega Prešerna’ s Koroške, ki prikladno glede na starost navzočih govori o starojčih se kolenih, kakšni oteklini tu in tam, pa kako tudi srček malo že nagaja in da težko staro oko še poišče visokoležeče planinske rože.

Po zaključenem kratkem uradnem delu je sledila okusna malica v notranjosti Tončkovega doma na Lisci, kjer sta nam brata Jernej in Tomaž Rantah postregla s kosilom, katerega pika na i je bila še sladica.  Druženje je bilo sklenjeno v duhu klepeta, pesmi in obujanja spominov. Za blizu 100 starejših planincev in planink je bil to pravi prijateljsko obarvan dan, nekaterim tudi za telo, vsem pa za dušo.

Doroteja Jazbec
Foto: Vinko Šeško, Ljubo Motore, D.J.

Fotogalerija Vinka Šeška: https://www.facebook.com/media/set?vanity=vinko.sesko&set=a.24099645769633174

Tik pred koncem šolskega leta bo organizirano srečanje Cici tabornikov na Slatni, in sicer 21. junija 2025. 

"Zberemo se ob 10.00 uri v Planici pred Nordijskim centrom in se skupaj odpravimo v Tamar do slapa Nadiža.

V času pohoda nam bo naša Marička v Slatni pripravila topel obrok (enolončnica).

V popoldanskih urah pa bomo obujali spomine…

Vabilo je namenjeno tudi za vaše partnerje in ostale  družinske člane," so zapisali v vabilu organizatorji srečanja.
 

CENA

• 6€ na osebo za enodnevno srečanje in
• 13€ na osebo za tiste, ki želite prenočiti (obvezna predhodna rezervacija zaradi omejenih kapacitet ležišč).

PRIJAVE in REZERVACIJE

pošljite najkasneje do 10. junija 2025 na: 

• joze.lekse@gmail.com (051 372 394) ali
• bozidar.krajnc@icloud.com (041 791 470)

Toplo vabljeni!

Planinski pozdrav,

organizatorji srečanja:
Marjeta G., Jože P., Darko K.,  Mojč R., Marička Š., in Jože L.

Cenjene člane in članice ter ostale, s katerimi sodelujemo, obveščamo, da začnejo skladno s sklepom 2. seje upravnega odbora z junijem veljati nove uradne ure.

POLETNE URADNE URE, ki veljajo za Zavetišče pod sv. Rokom

bodo potekale od 1. junija do 30. septembra

vsak prvi in zadnji torek v mesecu od 19.00 do 20.00

ali po dogovoru na tel. št. 041 381 796 ali po e-pošti ana.prah.zidar@gmail.com.

Meddruštveni odbor Planinskih društev Zasavja razpisuje nagradni foto natečaj z naslovom: ZASAVSKA PLANINSKA POT IMA TRI OBRAZE.

Tako vam ne bo potrebno potovati na drugo stran sveta in navduševati žirijo s prelepo eksotiko, temveč bo dovolj že fotografija lepe pokrajine z bližnjega hriba Posavskega hribovja, utrinek ljudi, pohodnikov, …iz območja Zasavske planinske poti, ali »portret« planinske postojanke na Zasavski planinski poti. 
Žirija bo vrednotila naslednje kriterije:

1. kakovost fotografije – ostrino, osvetlitev, kompozicijo itd.,
2. tematiko fotografije – vsebino fotografije in njeno skladnost s temo foto natečaja ter
3. izvirnost – kreativnost in interpretacijo teme.

Razpisane so 4 kategorije (A, B, C, D) v katerih lahko fotografi sodelujete s svojimi fotografijami:

A. SVET OKOLJA NA ZASAVSKI PLANINSKI POTI 
B. ČLOVEK, POHODNIK, POPOTNIK, …NA ZASAVSKI PLANINSKI POTI
C. PLANINSKE POSTOJANKE NA ZASAVSKI PLANINSKI POTI
D. STAROSTNA KATEGORIJA DO 15 LET (zajema A, B, C) 

ROK ZA ODDAJO FOTOGRAFIJ IN NASLOV

Roka za oddajo fotografij je 25. maj 2025 do polnoči. Začetek natečaja: 11. 12. 2024. 
Žiriranje: 25. 5. do 30. 5. 2025.

Fotografije pošljite po e-pošti ali po navadni pošti na digitalnem mediju z osebnimi podatki, imenom in priimkom, naslovom fotografije, telefonsko številko in e-naslovom na: sonja.kostevc@gmail.com  , ali MDO Zasavje, Taborniška 14, 8290 Sevnica.

Prijavnica je na voljo preko te povezave.

RAZPISNI POGOJI FOTOGRAFIJ

Sodelujete lahko vsi, »mali« in »veliki« umetniki- fotografi z vsega sveta razen člani žirije in člani organizacijskega odbora natečaja.  Na natečaju lahko vsakdo sodeluje z največ 15 fotografijami, ki jih porazdeli poljubno po kategorijah, vendar v vsaki kategoriji lahko sodeluje z največ 5 fotografijami.

Fotografije so lahko črno-bele ali barvne. Zahtevana dimenzija posamezne fotografije je 2160 pik (pokončna stranica) s RGB JPG/JPEG formatu. Največja velikost posamezne fotografije je 4 Mb.  Avtorji lahko pošljejo fotografije v manjši resoluciji, vendar morajo v primeru, da je njihova fotografija med nagrajenimi oz. izbranimi za razstavo, zagotoviti močnejšo velikost datoteke. Vsaka fotografija mora vsebovati priimek in ime avtorja, redno številko pod katero je fotografija navedena v prijavnici ter naslov fotografije.

V prijavnici je potrebno poleg podatkov o samem avtorju (ime in priimek, naslov, el. naslov, telefon)  vpisati tudi naziv fotografije in lokacijo, na kateri je fotografija posneta. Lahko se doda tudi kratek komentar. Posnetki niso časovno omenjeni. Obdelava fotografij z računalniškimi programi za delo s fotografijami je dovoljena v mejah, ko se s posegi ne vpliva na vsebino fotografije. V primeru, da so na oddanih fotografijah upodobljene osebe, ki jim na podlagi veljavnih predpisov pripadajo osebnostne ali kakršnekoli druge pravice, udeleženci natečaja zagotavljajo, da so pridobili ustrezna dovoljenja upodobljenih oseb za uporabo fotografij z njihovo podobo.

Z oddajo prijave in fotografij udeleženci natečaja na oddanih fotografijah na organizatorja MDO PD ZASAVJE prenesejo vse materialne avtorske pravice. Avtor s prenosom materialnih pravic na MDO Zasavje dovoljuje, da objavita delo brez predhodnega soglasja avtorja in brez nadomestila plačila avtorju. MDO Zasavje bo spoštoval  moralne avtorske pravice udeležencev natečaja in v primeru javne priobčitve ali objave fotografij ustrezno navajal avtorje fotografij. Digitalnih medijev ne bomo vračali.

RAZSTAVA IN PODELITEV NAGRAD:
Nagrajene fotografije bodo natisnili v podjetju SOLO d.o.o. in bodo prvič razstavljene 14. junija 2025 na Dnevu slovenskih planincev na Jančah.  Žirija bo podelila nagrade ob otvoritvi razstave 14. junija 2025 na Jančah. Podatki so objavljeni tudi na spletnih straneh Planinske zveze Slovenije,  https://www.pzs.si/novice.php?pid=16115 , in https://www.facebook.com/zasavskaplaninskapot/ .Nagrajenci bodo obvestila prejeli po elektronski pošti, ki so jo navedli ob prijavi. Po zaključku razstav bo avtor natisnjene fotografije lahko prevzel konec decembra 2025 v Sevnici. Ogled razstavljenih del bo še ob srečanju starejših planincev na Lisci,  Sejmu Alpe Adria 2026, ob Mednarodnem dnevu gora in še kje. 

NAGRADE
V finale bo žirija, pod vodstvom Marjana Artnaka izbrala 30 fotografij, ki bodo predstavljene za javno predstavitev ob podelitvi nagrad.  Žirija bo iz fotografij, ki bodo prišle v finale v posamezni kategoriji izbrala zmagovalno fotografijo kategorije in podelila štiri nagradne bone v vrednosti 100 evrov. Obiskovalci prve javne predstavitve in obiskovalci spletne strani na PZS MDO Zasavje od 01.06. do 14.06. 2025 pa bodo izmed zmagovalnih fotografij posamezne kategorije izbrali fotografijo, ki bo prejela naziv Fotografija  zasavske planinske poti za leto 2025 in vrednostni bon 200,0 evrov.  

Predsednik MDO PD Zasavje: Jože Prah    

 
Koordinator natečaja: Sonja Kostevc (041 442 423)
 

Torkova skupina 13.maja 2025 opravili smo zelo zanimivo krožno pot iz  Trga Podsreda, kjer smo se pri Upravi Kozjanskega parka  pozdravili z Dušanom Klenovškom, nadaljevali do Levstikovega mlina in po grajski učni poti mimo grajskega ribnika do Florijanove kapelice in  na Grad Podsreda. Pot nas je vodila naprej do Osredka po cesti, potem pa smo se spustili nazaj v dolino Bistrice v Loke (delno po poti E7). Nadaljevali smo po cesti do Kolarjeve domačije v spominskem parku Trebče (brezplačen ogled), kjer na novo urejajo odsek regionalne ceste, da bodo zaščitili žabjo populacijo (EU projekt za zaščito naravnih habitatov).  V nadaljevanju pa nas je pot vodila po delnem brezpotju ob potoku Sušica in na vrh romarskega svetišča Stare gore od koder pa smo se vrnili ob lepo obnovljenih kapelicah  v središče Podsrede..V petih urah smo prehodili 14km, 510m nmv.

Janez Levstik

Pevke in pevci PPZ Opojna zlatica smo se od 10. do 13. aprila udeležili festivala Slovenija v Sarajevu 2025. Festival je potekal pod okriljem slovenskega veleposlaništva v Sarajevu, v organizaciji zavoda SI.IN. V pomladnem Sarajevu, glavnem mestu Bosne in Hercegovine, se je srečalo okoli 550 kulturnih ustvarjalcev iz vse Slovenije, ki smo Slovenkam in Slovencem, ki živijo v Sarajevu, ter ostalim prebivalcem prinesli košček slovenske kulture. Dogajanje je potekalo pred slikovito Vijećnico in pred Katedralo v središču Sarajeva. V dveh dneh nastopov smo tako pričarali plesno, pevsko in instrumentalno kulturo Slovenije. Planinski pevski zbor Opojna zlatica se je v Katedrali Srca Isusova predstavil s štirimi domoljubnimi pesmimi ter orisal lepote naše domovine. Pevke in pevci smo pomladni izlet izkoristili tudi za spoznavanje olimpijskega Sarajeva, sprehode po sončnih ulicah ob reki Miljacki ter za kulinarično razvajanje na Baščaršiji. Domov smo prišli še bolj povezani, polni vtisov in načrtov za nadaljevanje letošnje pevske sezone.  

Ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju devet zbranih od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica. Najprej seveda kava in klepet, potem pa z dvema avtomobiloma proti Bučki. Malo pred njo zavijemo v smeri Štritovskega jezera in parkiramo na namočenem travniku, 

kjer nam dela družbo lep konj - za ograjo. Voda je v jezeru kar visoka, po obrisih na travi pa vidimo, da je lahko še višja. Grmovje in drevje brsti, nekaj je že tudi cvetja.

Na strani Moja jezera lahko preberemo: Velikost: 1,5 ha, globina: 10-15 m. Štritovsko jezero je dobilo ime po vasi Štrit, sredi katere leži s svojo trikotno obliko. Nastalo je na dolomitni osnovi, na katero so se odložili miocenski laporji in kremenovi peščenjaki, čeznje pa so potoki nanesli neprepustne ilovice in gline. Glino so dolga stoletja izkoriščali za krajevno lončarstvo. Opuščeno glinokopno jamo je zalila meteorna voda. V obrežnem pasu jezera prevladujejo značilnosti mlake, v globinskem pa značilnosti jezera. Zaradi glinokopa je voda na površini sprva razmeroma motna. Zaraščanje bregov na kopnem in v vodi spremlja naselitev vodnih živali, ki pridejo same ali pa jih sem zanesejo druge živali. Spomladi se jezerska gladina spremeni v preprogo cvetočih lokvanjev.  Obrežja jezera značilno porašča trstičje, ki je kljub navidezni enoličnosti raznovrsten in bogat habitat z zelo različnimi bivanjskimi nišami. Prehranjevalne verige v trstičju so zelo dolge: organske usedline - ličinka trzače - ličinka kačjega pastirja - vodni pajek - pupek - belouška - lunj. Ribiška družina skrbi tudi za življenje v vodi, saj redno vlaga vanjo ribji zarod. Tako najdemo v jezeru krape, ščuke, amurja in druge vrste rib. Legenda pravi, da je jezero nastalo takole: na mestu jezera je bila kotanja, na dnu katere je bil izvir. Voda tega izvira je odtekala proti bližnjemu potoku. Nekoč je nekdo v jamo vrgel živo srebro, to pa je preprečilo nadaljnje odtekanje vode. Tako je voda zapolnila kotanjo in nastalo je jezero (Vir: bucka.info). 

Spodnjo sliko je posnel Vinko Šeško.

Sprehodimo se malo ob jezeru in nič čudno se nam ne zdi, da je zaradi motne vode že kdo utonil v njem.

Napotimo se navzdol proti Dulam in na odcepu naletimo na zanimiv napis: sicer velja samo za tiste, ki razumejo angleško, je pa prepovedano motenje posesti in kršitelji bodo ustreljeni, preživeli pa ponovno ustreljeni. Ne tvegamo prehoda, 

raje uživamo v dolini pod nami s pogledom na avtocesto. Dule imajo veliko športno igrišče, nas pa vleče ma pot ob potoku Čolnišček, čeprav je na začetku zelo blatna. 

To je Mlinarjeva pot in na mestu Košakovega mlina nam zastavijo zanimivo leseno sestavljenko. 

Najprej po travniku, potem pa po gozdu med cvetočimi podlesnimi vetrnicami in pasjim zobom ter s pogledom na vijuge potoka spodaj na naši levi. 

Foto: Ljubo Motore.

Foto: Vinko Šeško.

Kmalu smo pri nekdanjem Sedlarjevem mlinu, kjer se v miru malo okrepčamo in uživamo v naravi.

Vračamo se delno po isti poti, potem pa krenemo v breg in se vrnemo do avtomobilov. Eden se je tako usidral v blatnem travniku, da ga moramo poriniti ven. 

Vsak dobi svojo porcijo blata, največ tisti neposredno za kolesi.

V prijetnem lokalu pri trgovini na Bučki nas Milka počasti s kavo kot vstopnino za Ponedeljkovo skupino, 

Posnetek s fotoaparatom Vinka Šeška.

Mimi pa nas preseneti s picama in pivom ob rojstnem dnevu. VSE NAJBOLJŠE!

Vračamo se z mislijo, da bi bilo treba z Mlinarjevo potjo kdaj nadaljevati.

Fotogalerija: Ljubo Motore.
VIDEO:

Lepo pozdravljeni v novi številki revije Mladi planinec! Leto 2024 je bilo za Planinsko društvo Lisca Sevnica polno izzivov, priložnosti in novih zgodb, ki jih želimo deliti z vami. Vsako leto združimo in predstavimo naše aktivnosti, dejavnosti v preteklem letu. Planinsko društvo Lisca Sevnica je že vrsto let aktivno vključeno v ohranjanje naravne dediščine, vzdrževanje planinskih poti, organizacijo planinskih izletov ter številne druge dejavnosti, ki spodbujajo zdrav življenjski slog. V letu 2024 smo se osredotočili na še večjo vključenost mladih, saj verjamemo, da so prav oni ključ do prihodnosti planinstva.

https://horukcms.com/_uploads/pd-lisca/prispevki/datoteke/0231_001_Mladi%20planinec%202025%20-%20polna%20resolucija.pdf

V A B I L O

Spoštovane članice in spoštovani člani PD Lisca Sevnica, dragi prijatelji in podporniki,

v skladu s 23. členom Pravil PD Lisca Sevnica sklicujem redni letni

 Zbor članov

Planinskega društva Lisca Sevnica

 ki bo v torek, 11. marca 2025, ob 17. uri

v Kulturni dvorani Sevnica.

Predstavili bomo delovanje društva v letu 2024

in načrte za leto 2025.

Prijava: svojo udeležbo sporočite Darinki Avguštin na telefon 041 481 697 ali elektronski naslov pdlisca@siol.net, info@pd-lisca.si.

Veselimo se srečanja z vami!

https://horukcms.com/_uploads/pd-lisca/prispevki/datoteke/0229_001_Vabilo%20Zbor%20clanov%20PD%20Lisca%20Sevnica%202025%20120let.pdf 

Tokrat gre Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica na pot z vlakom ob 7.39 z Železniške postaje Sevnica. Osem nas je in ob prijetnem klepetu hitro mine vožnja s prestopanjem v Zidanem Mostu in izstopom na Železniški postaji Ponikva, ki je postavljena v naselju Hotunje in lepo obnovljena s peron in podhodi. 

Foto: Vinko Šeško.

V bližnjem lokalu se okrepčamo s kavo, 

Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.

potem pa pohitimo po pešpoti v hrib, da bi nas ne presenetil dež, ker se oblaki nevarno zbirajo. 

Korakamo mimo novega naselja na grebenu in skozi staro središče kraja s Cerkvijo svetega Martina. Sledi spust v dolino, ko nas že dosežejo prve dežne kapljice. 

Cvetov velikonočnice na Boletini je več kot lani in prijazno se nam nasmihajo izza dlakavih lističev. 

Foto: Vinko Šeško.

Pod smreko najdemo zavetišče za malico in počitek, potem pa se začnemo vračati.

Tokrat zavijemo v hrib h Cerkvi svetega Ožbolta, ob kateri nam prijazni domačin postreže z žgano pijačo. Odpirajo se nam krasni razgledi, 

nam pa se mudi pod streho. Lahko bi ujeli vlak ob 12.10, pa raje krenemo v lokal na kuhančka in sedemo na vlak ob 13.10, ki pelje direktno proti Dobovi in nam ni treba presedati v Zidanem Mostu.

Kratko - a sladko: okrog pol treh smo v Sevnici.

Fotogalerija Vinka Šeška.
Video:

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica): deset nas je in z dvema avtomobiloma se odpeljemo v Tržišče, kjer nas čaka Mimi. 

Foto: Ljubo Motore.

Najprej kava in klepet, potem pa naprej proti Mirni. 

Kakšen kilometer in pol naprej se zapeljemo iz naselja do bazena (jezerca) in tam parkiramo. Rosi in grad se kaže v meglici. 

Takoj opazimo oznako Pohodna pot Speča lepotica in krenemo po njej. 

Najprej je to makadamska cesta po ozki dolini ob potoku, strmine so porasle s praprotjo in "gredami" malih zvončkov. 

Gremo mimo pomnika Lojzeta Grozdeta, odcepa na Trim stezo, tu in tam pa nas tudi na tej poti vabijo na vaje za razgibavanje. Zavijemo desno in se začnemo vzpenjati med hiše Gorenje vasi pri Mirni, 

na levi pa se v meglici skriva Ševnica. Oznaka za našo pot sicer vodi na levo, domačini pa nam svetujejo cesto naravnost, ker naj bi bila krajša do Gradu Mirna. Hodimo med hišami, zidanicami, počitniškimi hišicami: 

večina je okrašena z lesenimi kipi in okrasji. Ko stopimo v gozd, se pot kmalu začne spuščati, treba je paziti na spolzkih tleh. 

Povsod pa veliko malih zvončkov, tudi na ravnici pred gradom, kjer kamniti ostanki kažejo sledi pokopališča. 

Mogočna stavba je delno obnovljena, ob tem se spomnimo profesorja Marka Marina, ki jo je več desetletij obnavljal. Pred leti smo se z njim na gradbišču tudi srečali. Zdaj je usoda tega spomenika srednjeveške arhitekture negotova. Grad stoji na mestu nekdanjega gradišča, najbrž je nastal proti koncu 11. stoletja. Lastniki so se menjavali, sredi 19. stoletja je prišel v meščanske roke. Leta 1942 so ga partizani požgali, po vojni je bil še porušen.

Spodnja dva posnetka: Ljubo Motore in Vinko Šeško.

Po vijugasti poti med poljanami zvončkov se spustimo v dolino k jezeru. Zamika nas lokal Bar Bazenček, 

Foto: Vinko Šeško.

ki nas prijetni preseneti: v neke vrste kontejnerju s steklenimi stenami na dveh straneh je prijeten prostor s prijazno natakarico, ki nam postreže s kuhančkom in speče krhke rogljičke XL velikosti. Tudi stranišče je lepo urejeno in čisto s toplo vodo, z dovolj toaletnega papirja in papirnatih brisačk. Ob lokalu se razprostira veliko otroško igrišče, na travniku je mogoče streljati z lokom ... Ob lepem vremenu primerno za oddih družine v naravi.

Vračamo se s prijetnim občutkom, da smo se osvežili in uživali v zeleni Dolenjski kljub malce slabšemu vremenu.

Fotogalerija: Ljubo Motore.

Zaradi vetra bolj mrzlo jutro kot obetajo temperature, ko se Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica zbira na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Najprej se ogrejemo s kavico in klepetom, potem pa s z dvema avtomobiloma odpeljemo do Kompolja. 

Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.

Parkiramo, Elčka, ki je bila tu doma, pa nam razkaže svoje okolje, Vinko doda kakšen podatek, pokukamo tudi na pokopališče pri Cerkvi svetega Mihaela. 

Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.

Potem pa krenemo ob Savi navzgor in se spomnemo Elčkinega očeta, ki ni znal plavati, pa je vseeno s čolnom vozil ljudi preko Save. 

Pogledi nam uhajajo proti s soncem obsijanemu Razborju, kmalu pa smo tudi mi deležni sončnih žarkov, čeprav jih sveže sapice razganjajo. 

Preko Save lahko tudi kontroliramo, kako točni so vlaki, ob njej pa uspešnost bobrov: kar veliko dreves jim je uspelo podreti. Morda bi jih bilo mogoče ohraniti z mrežo, ovito okrog debla. 

Ko se začnemo čuditi, kje so zvončki, se ti le prikažejo. Na zgornjem robu poti pa se prikaže tudi nenavadno velika izkopana luknja in nič nam ni jasno, katera žival naj bi jo izkopala.

Šmarčna nas spomni na "kavsarje", ki so na zavoju reke lovili les; omenjamo pa tudi Dolinškov kozolec z zbirko kmečkega orodja. Ker smo ga že večkrat obiskali, ga tokrat ne. 

Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.

Domačinka nam postreže s "ta kratkim" in "svetlobnim korenom", ki ima na organizem neverjetno dobre učinke. Pohvali se lahko tudi z velikim grmom rožmarina, ki je star še 35 let. Hiša stoji blizu Save in pokaže nam njen najvišji vodostaj ter razloži, kaj dela protitok ob akumulaciji, ko prinese nazaj tisto, kar si vrgel v reko. 

Sprehodimo se do brvi preko Save, z nje občudujemo razgled proti Lisci, potem pa se vrnemo v vas. 

Foto: Vinko Šeško.

Mimo Cerkve Marije Pomočnice se obrnemo spet proti Kompolju, tokrat po polju. 

Da ne bi bili prehitro doma, se oglasimo pri Pavli in Franciju, ki sta naša planinska in vandrovska prijatelja že dolga leta. 

Foto: Vinko Šeško.

Viski, kava, modra frankinja - vse to se znajde na mizi v gostoljubni kuhinji s krasnimi razgledi. Kar ni konca in kraja obujanja spominov in načrtov za bodočnost. HVALA LEPA za tako prijeten zaključek pohodniškega dopoldneva.

Fotogalerija Vinka Šeška
Več posnetkov

Video:

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se zbira ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica): enajst nas je in svoj pohod načrtujemo ob kavici v bližnjem lokalu. 

S tremi avtomobili se odpeljemo na Drožanjsko cesto, potem pa v hrib mimo Klavnice in do odcepa na Grad Sevnica. 

Tu zavijemo na levo in počasi napredujemo po Florjanski ulici 

ter z grebena pogledujemo proti naselju pod nami in proti Cerkvi svetega Roka. Na najvišji točki se malo podpremo s tekočimi in trdimi dobrotami, 

potem pa nadaljujemo pot skozi gozd proti Žurkovemu Dolu. 

Ne bi se več vzpenjali, zato zavijemo levo navzdol do potoka in spet na levo na Drožanjsko cesto.

VSE NAJBOLJŠE, JOŽICA! 

Foto: Vinko Šeško.

Pri Jožici in Lojzetu smo deležni prave domače pojedine in kar težko se je bilo odpraviti domov. 

Da vsaj malo pokurim kalorije odhajam domov preko Hrastov in uživam ob pogledu na Cerkev svetega Roka in Sevnico.

Prijetno dopoldne v zabavni družbi!

Fotoreportaža Vinka Šeška.
Več posnetkov
Video:

Spet pravljično lepo jutro v Sevnici. Škoda bi bilo ostati doma.

Ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), potem pa se Ponedeljkova skupina poda na kavico. Danes nas je enajst in s tremi avtomobili se odpeljemo do Loga, potem pa pred cerkvijo strmo desno v hrib do konca asfalta. 

Spodnji posnetek: Vinko Šeško.

Na jasi v gozdu je dovolj parkirnega prostora, naprej pa vodi pešpot, 

tudi med znanilci pomladi. 

Kmalu smo med zidanicami na Cerovem bregu, gledamo proti ogrlici hiš Golega Vrha, malo više pa se nam odpre široka panorama. Spet smo v gozdu in pot postane bolj strma, pa se kmalu spet zravna in smo na jasi, 

kjer so propadajočo kmetijo obnovili Novšakovi. Zdaj se razgledi odprejo proti zahodu. Gospodar je doma in kmalu se na mizi znajdejo žgane pijače, s katerimi se malo pozdravimo. 

Pot nas potem vodi naprej na Gornje Orle, od koder pogledujemo proti naselju Impolje, vidimo pa celo do Primoža. 

Levo zavijemo na Orlsko Goro in se počasi spuščamo ob zidanicah in vikendih. 

Pred odcepom ceste za Log gre naša pot spet v gozd: prijetno po mehkem hodimo (včasih je podlaga še preveč mehka in malo blatna), naše oči počivajo na sveže zelenem mahu ter praproti in se veselijo razgibanih korenin. Na odcepu "zašpilimo klobaso" in se po Cerovem bregu spustimo na izhodišče.

Dopoldneva še ni konec: v lokalu na Logu imajo dobro kuhano vino in tudi kakšne druge tople napitke, zato posedimo ob kovanju načrtov za bodoče podvige. Mimi nam pripravlja potepanje po Srbiji in Bosni. 

Znajo biti pa v tem lokalu tudi zabavni, vsaj kar se tiče oznak za stranišči; omeniti pa je treba tudi lep prikaz rokometne akcije za šankom - naj se ve, kje sta doma Jančeva fanta.

Nismo bili daleč od doma, videli in doživeli pa veliko lepega!

Več posnetkov
Video:

Jutranje sonce obseva Zajčjo goro in dolenjske hribe, na vzhodu pa tudi vse žari, ko se Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica ob osmih zbira na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Deset nas je, dve se nam pridružita kasneje. Najprej kavica in klepet, potem pa s tremi avtomobili na Laze in še malo dlje do lovske preže.

Hladno piha, zato pa je lep razgled na Rogačice in naprej na Dolenjsko. 

Foto: Vinko Šeško.

Peš se odpravimo do Primoža, potem pa naprej do Češnjic. 

Na desno spet Rogačice in Drušče, na levi pa pogled proti Bohorju. 

Posnetek z aparatom Vinka Šeška.

Pri Elčki in Vinku zapresketa v kaminu, dezinficiramo s "kačjo slino", zraven prigrizujemo Mimin sonček in Jožicin ocvirkov kruh. Sledi pojedina s tatarcem, zrezki in francosko solato, zraven pa še tri vrste vina. Vinku zaželimo VSE NAJBOLJŠE, potem pa še dolgo časa klepetamo in razpravljamo o aktualnih temah. 

Posnetek z aparatom Vinka Šeška.

Po kavici je čas, da se odpravimo domov, saj se zbirajo grozeči oblaki. 

Pred Primožem na razveseli lepa mavrica, do avtomobilov pa nas doseže na srečo le tu in tam kakšna kaplja.

SPROŠČUJOČE DOPOLDNE V PRIJETNI DRUŽBI!

Fotogalerija Vinka Šeška.
Več posnetkov
Video:

VABILO

Planinsko društvo Lisca Sevnica

vabi na planinske urice, kjer bomo skupaj raziskovali lepote narave in pridobivali nova znanja. Prve planinske urice bodo Foto spomini na 41 planinskih taborov od leta 1966 do 2008, predaval bo Vinko Šeško.

V četrtek, 23. januar 2025, ob 18. uri v

Planinskem zavetišču pod sv. Rokom v Sevnici.

https://horukcms.com/_uploads/pd-lisca/prispevki/datoteke/0221_001_Planinske%20urice%201%202025.pdf

Osma ura, parkirišče pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in devet nas je zbranih od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica. Najprej kavica in klepet, potem pa se nas osem odpelje do trgovine Hofer na Radni, kjer parkiramo. Lepo počasi napredujemo mimo Tovarne Siliko, ki ravno gradi nov montažni objekt, potem pa po stezi v hrib. 

Kmalu se pred nami razprostira panorama Boštanja in Sevnice, 

potem pa zavijemo skozi gozd in med polji in travniki v naselje Konjsko. Malo nam je vroče in zdravimo se z viljamovko. 

Zdaj pa navzdol in spet v hrib mimo Zemljakovih, potem pa proti Lukovcu. Vedno znova smo presenečeni, kakšni razgledi se odpirajo: od Kuma preko Velikega Kozjega in Lisce vse do Bohorja. Tudi na Lukovcu se okrepčamo z jegrom, 

potem pa se spuščamo po vijugasti cesti in pešačimo spet proti Radni. Da ne bi bili prehitro doma si pri Felicijanu privoščimo kuhano vino in dolg klepet.

Kratko - a sladko!

Več posnetkov
Video:

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica tokrat izjemoma v nedeljo. Zbor pa ob običajni osmi uri na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Najprej klepet ob kavi, potem pa se nas sedem zapelje z dvema avtomobiloma po dolini Sevnične skoraj do Planine pri Sevnici, pri Mašinžagi pa zavijemo proti Bohorju. Makadamska cesta je pokrita z zvoženim snegom, mi pa vseeno vztrajamo vse do Netopirja (Federmaus, oziroma Fledermaus). 

Sprejme nas močan veter, gozd pa je odet v snežno odejo. 

Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.

Pogumno zakorakamo po cesti in pazimo na predele z ledom, občasno pa postojimo, da občudujemo lepoto zimske idile. 

Mimi nas ogreje s kuhanim vinom, da laže pridemo do Škofovega križa, 

kjer naj bi vsak povedal kakšno šalo, pa se nobene ne domislimo. Na ravnem odseku ceste proti Koči na Bohorju je veter še močnejši in včasih nas ovije v prš snega, ki ga nosi z vej smrek. 

V Koči na Bohorju je prijetno toplo, posebno še ob voščilih prijateljev in znancev. Priležeta se topel čaj in kava (hvala Elčka!), Marjana in Lado prispevata še dezinfekcijo, 

Spodnji posnetek z aparatom Mimi Radič.

zadiši pa nam tudi gobova juha z ajdovimi žganci, enemu pa pečenica z zeljem in žganci.

Fotografija z aparatom Vinka Šeška.

Kar žal nam je, ko moramo spet stopiti na veter, pa se ga hitro spet navadimo. 

Ta ne moti niti mladine, ki se veselo sanka na strmini. Previdno, da nam ne zdrsne, se vračamo na Federmaus, 

Posnetek z aparatom Mimi Radič.

vmes na križišču slišimo nekaj vicov, potem pa se popeljemo še na panoramski izlet vse do gostoljubne družine v bližini Jurkloštra.

Pravo uživanje v zimski naravi za začetek novega leta!

Fotogalerija Vinka Šeška.
Več posnetkov
Video:

Mirne božične praznike in veliko sreče, varnih korakov in nepozabnih trenutkov na vseh poteh v novem letu 2025 vam želi Planinsko društvo Lisca Sevnica!

https://horukcms.com/_uploads/pd-lisca/prispevki/datoteke/0218_001_Srecno%202025.pdf

Tokrat se Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica takoj po zboru ob osmih na parkirišču v Šmarju (Sevnica) odpelje z dvema avtomobiloma v Škocjan (okrog 400 prebivalcev). Tam najdemo lokal za našo priljubljeno jutranjo kavico in klepet. 

Pokukamo tudi v Cerkev svetega Kancijana.

Z Rokom Petančičem smo dogovorjeni za ogled novega Kulturnega centra Škocjan, 

Foto: Ljubo Motore.

pa nam ga zaradi njegove bolezni predstavi sodelavka. 

Spodnji dve fotografiji je posnel Vinko Šeško.

Že na zunaj je stavba lepo umeščena v prostor pod šolo, v notranjosti pa imajo veliko dvorano z 260 sedeži, manjši konferenčni prostor (60 stolov), 

Foto: Ljubo Motore.

pa tudi prostore za knjižnico. Streha nudi prostor za visoke grede, 

z nje je tudi lep razgled na naselje in okolico. Gradili so jo dve leti in številna krajevna društva so tu tudi našla svoje prostore, predviden je manjši lokal, v bodoče pa tudi en oddelek vrtca (dvanajsti!). V veliki dvorani je trenutno vsak teden večja prireditev in prostor je nabito poln.  

Našo pot nadaljujemo z avtomobiloma: 

naprej se odpeljemo do Malega Vinjega Vrha in se povzpnemo do Cerkve svetega Janeza Krstnika, od koder se nam odpre lep razgled vse do Kamniško-Savinjskih Alp. 

Pot nadaljujemo do Velikega Vinjega Vrha in Cerkve svetega Jožefa, kjer se malo okrepimo. Uživamo v toplem soncu in prijetni hoji. 

Spodnja fotografija: Vinko Šeško.

Vračamo se nazaj v Škocjan, kjer nas v Gostišču Marinčič čaka pojedina.

 Dobre volje se vozimo v Sevnico,  

Foto: Vinko Šeško.

seveda pa brez postanka na Bojniku (Otavniku) ne gre.

Fotogalerija: Ljubo Motore.
Več posnetkov
Video:

Planinsko društvo Lisca Sevnica v okviru Festivala Brati gore vabi na potopisno predavanje o Himalaji, kot jo je svojimi očmi videl Peter Požun!

Izjava za javnost 11. 12. 2024 MDO ZASAVJE

»Gorske rešitve za trajnostno prihodnost – inovativnost, prilagajanje in mladi« so teme letošnjega mednarodnega dneva gora, že vse od 11. decembra leta 2003, ko je  je generalna skupščina Združenih narodov 11. december razglasila za mednarodni dan gora. 

Gorske in hribovske skupnosti morajo znati razviti rešitve za prilagajanje svojemu okolju. Soočajo se s podnebnimi spremembami. Želijo zmanjšati revščino ter zaščito ali obnovitev biotske raznovrstnosti in ekosistemov v gorskih regijah. Mednarodni dan gora 2024 se osredotoča na inovativne rešitve, spodbujanje strategij prilagajanja in opolnomočenje mladih za trajnostno prihodnost. Trajnostne inovacije lahko "premikajo gore".

Meddruštveni odbor planinskih društev Zasavje (MDO Zasavje) povezuje planinska društva od Litije do Brežic.  

V  MDO Zasavje je 17 društev, PLANINSKO DRUŠTVO BREŽICE, PLANINSKO DRUŠTVO DOL PRI HRASTNIKU, PLANINSKO DRUŠTVO HRASTNIK, PLANINSKO DRUŠTVO KUM TRBOVLJE, PLANINSKO DRUŠTVO LAŠKO, PLANINSKO DRUŠTVO LISCA SEVNICA, PLANINSKO DRUŠTVO LITIJA, PLANINSKO DRUŠTVO RADEČE, PLANINSKO DRUŠTVO RIMSKE TOPLICE, PLANINSKO DRUŠTVO TRBOVLJE, PLANINSKO DRUŠTVO VIDEM KRŠKO, PLANINSKO DRUŠTVO ZAGORJE OB SAVI, PLEZALNI KLUB LAŠKO, PLEZALNI KLUB RIMSKE TOPLICE, DRUŠTVO PROSTI ČAS ŠMARTNO, KOLESARSKI KLUB ZAGORSKA DOLINA, z več kot 3000 člani.

V MDO Zasavje je 1000 km registriranih planinskih in turno kolesarskih poti. Za njih skrbijo usposobljeni prostovoljci, planinci markacisti.

V MDO Zasavje imamo 14 planinskih domov, dva planinska bivaka  ter kočo v  visokogorju (Prehodavci)  in Planinsko zavetišče Slatna, pod Poncami.

Planinski domovi na Bohorju, Lisci, Kopitniku in Gorah, na Kalu in Mrzlici, na Šmohorju, Kumu, na Zasavski sveti gori,  na Čemšeniški planini, ter na Jančah so v lasti Planinskih društev in Planinske zveze. Tončkov dom na Lisci pa je v lastništvu občine Sevnica.

V teh kočah je v skupnem številu preko 1200 sedežev. Vse koče razpolagajo tudi z nočitvenimi kapacitetami, skupaj s skoraj 450 ležišči. Domovi so oskrbovani. Večina njih pa je potrebna prenove. V letu 2024 smo slavili 70. let Koče ne Prehodavcih, kjer je potekala tudi občinska seja Občine Radeče. Posebej nas je s svojo prisotnostjo razveselil Zoran Klemen iz Hrastnika, ki je s svojimi 98 leti še edina živa priča gradnje Zasavske koče in nam je nanizal nekaj  iskrivih spominov iz tedanjih dni, pred 70 leti.

Planinska društva imajo skoraj 100 licenciranih planinskih vodnikov in nekaj manj usposobljenih markacistov. Nekatera društva imajo tudi usposobljene turno kolesarske vodnike in vodnike za športno kot klasično plezanje.

Tako planinski vodniki, kot markacisti se letno srečujejo in snujejo svoje delo. Še kako se zavedamo, da je za organizirano planinstvo izjemno pomemben izurjen planinski vodniki, ki predstavljajo garant za načrtno in varno obiskovanje gora in hribov.

Planinsko vodništvo želimo povezati še z ostalimi vodniki v Zasavju in Posavju.

V društvih je živo tako prostovoljstvo kot medgeneracijsko sodelovanje in spoštovanje!

Planinska društva organizirajo mesečno, dnevno itd. svoje planinske ture, sprehode… Delujejo planinske skupine, ki enostavno živijo vsakodnevno planinsko življenje.

Krona dejavnosti so planinski tabori tako doma kot v tujini. V MDO Zasavje jih je bilo več kot 10. Niso nam tuji tudi skupni planinski izleti in pohodi. Vse večjo popularnost ima tudi turno kolesarjenje.

Delo z mladimi predstavlja eno glavnih garancij za kvalitetno PZS, zato imamo po društvih organizirane mladinske odseke, ki organizirajo svoje planinske izlete, planinske šole, sodelujejo v  tekmovanju Mladina in gore (PD Litija).  Zasavska planinska mladina se sreča enkrat letno in v mesecu maju leta 2024 se je na Kumu, v letu 2025 pa se bo na Magolniku.  

Starejšim planincem želimo podati posebno pozornost, zato se skupno srečamo enkrat letno, v letu 2024 smo se na Jančah, v letu 2025 pa na Lisci.

       Vsako planinsko društvo pa ima tudi odsek za varstvo narave in svoje varuhe narave. Organizirajo skupne strokovne izlete in izpopolnjevanja ter dajejo poudarek na osveščenosti tako planincev kot ostalih udeležencih ob varovanju gora. Še posebej so aktivna ob različnih akcijah npr. na Kumljanskem, Lovrencu, ali Bohorju. Osrednje srečanje varuhov narave MDO Zasavje je vsako leto na Lovrencu.

     Tudi založništvo in promocija ter obveščanje nam ni tuje. Vsako društvo izda enkrat letno vsaj en svoj bilten, imamo spletne strani itd. Pripravljamo nov planinski vodnik po Posavskem hribovju.

MDO Zasavje skrbi za dve obhodnici. Zasavsko planinsko pot prehodi letno do 100 planincev iz različnih planinskih društev. Dolga je 200 km in se vije od Bizeljskega do Kuma. Obhodnica  Križem kražem po Posavskem hribovju, je mnogo širša in povezuje še večje območje.

Srečanja slovenskih planincev imajo svoj čar in kar sedemkrat so bila v MDO Zasavje. V letu 2025 se bomo srečali 14. junija na Jančah, ko slavi PD Litija 120 let. Tudi skupščino PZS bomo v letu 2025 gostili v Hrastniku.

Pa še en velik jubilej nas čaka v letu 2025, ko PD Lisca – Sevnica slavi 120 let.

     MDO Zasavje deluje na treh regionalnih področjih (Zasavje, Posavje, Savinjska regija). Aktivno se želi vključiti v razvojne projekte kot partner. MDO Zasavje deluje na območju štirih Lasov (Las raznolikost podeželja, Srce Slovenije, Las Zasavje, Las Posavje). V projektih Lasov, ki so močno raznoliki, tako po velikosti kot vsebini, se PD lahko pojavljamo kot prijavitelji ali partnerji. Še posebej lahko tvorno sodelujemo na projektih sodelovanja.

Delo v planinskih društvih je izjemno raznoliko in ta raznolikost se kaže tudi v tem, da lahko sodeluje z vsemi javnostmi kot starostnimi strukturami, tako v mestu kot podeželju. Lahko smo kvalitetni partnerji v turističnem razvoju tako v svojem kot širšem okolju. NVO, nevladni sektor je naš potencialni sogovornik v množici dejavnosti. Potencial Ljudskih univerz pa univerze za tretje življenjsko obdobje ,  itd. Mnogo naših članov sodeluje v različnih forumih.

Spoštovani, vse lepo ob mednarodnem dnevu gora!

Predsednik MDO Zasavja:

Jože Prah, 041 657 560, joze.prah@amis.net 

Ob osmih zjutraj nas je pet od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju in najprej je na vrsti kava in "bojni posvet". Odločimo se za sprehod ob Savi v Loki pri Zidanem Mostu, tja pa se odpeljemo z enim avtomobilom. 

Parkiramo na levem bregu Save pri mostu proti naselju Vrhovo, 

potem pa počasi hodimo ob reki, ki je danes lepe barve. Na ograji sadovnjaka pa nas pozdravljajo adventni venčki najrazličnejših barv in oblik, iz različnih materialov ... Letos jih je 116, Turistično društvo Loka pa razstavo organizira že od leta 1994.

Izbor adventnih venčkov, najbolj posrečen pa je gotovo gasilski.

Ob sadovnjaku se napotimo proti Železniški postaji Loka in naselju, v katerem pridno prekopavajo, menda za čistilno napravo. 

Pred kapelico je še en adventni venček, mi pa zavetje pred vetrom najdemo v lokalu in se ogrejemo s kuhančkom. 

Vračamo se preko polja in ugotavljamo, da smo se malo sprehodili in naužili svežega zraka kljub ne preveč prijetnemu vremenu.

Fotogalerija: Ljubo Motore
Več posnetkov
Video:

Šest se nas od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica zbere ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in se v lokalu najprej okrepča s kavo. 

Zaradi megle se odločimo za krajšo obliko pohoda: z avtomobiloma v bližino Gostilne Kregl, potem pa peš ob Savi do Dolnjega Brezovega. 

Tam nas na otroškem igrišču čaka Božična pravljica s številnimi prizori. Prizadevni krajani in krajanke so z veliko domišljije, spretnosti in skrbnega dela oblikovali krasen prostor za mlade in mlade po srcu. 

Foto: Vinko Šeško.

Mi pa postavljene mize uporabimo za lastno dezinfekcijo.

Vračamo se spet po nasipu ob Savi, klepetamo 

in se pod kozolcem malo okrepčamo. Ne vleče nas še domov, oglasimo se še v Gostilni Kregl, da se ogrejemo s kuhanim vinom.

Tudi megla nam ne more preprečiti, da bi se lepo imeli.

Fotogalerija: Ljubo Motore.
Več posnetkov
Video:

Pogled skozi okno nudi krasen posnetke neba pred sončnim vzhodom. Zunaj sicer ni preveč mrzlo, piha pa kar močan veter. Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica je ob osmih že zbrana na običajnem mestu na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Ena članica nas čaka na Lazah, nas šest pa se najprej odpravi na kavico in klepet.

Z dvema avtomobiloma se odpeljemo na Laze, trije nadaljujejo pot z avtomobiloma na Primož, oziroma Češnjice. 

Štirje odkorakamo po gozdni poti, potem pa po asfaltirani cesti proti Primožu. Tu še bolj piha kot v Sevnici, to pa pomeni, da je ozračje čisto 

in imamo lepe razglede proti Dedni Gori in  kasneje še proti Rogačicam in Druščam. Ob cesti je tu in tam še nekaj sledi snega. Od Primoža še po grebenu in po gozdu ter travniku navzdol do "zavetišča" pri Šeškovih, iz dimnika se gostoljubno kadi. S "ta kratkim" se pogrejemo, pa tudi pred kaminom s prasketajočim ognjem postojimo.

Foto: Ljubo Motore.

Elčki čestitamo za rojstni dan in ta nas z Vinkom obilno pogosti: 

Foto: Vinko Šeško.

Foto: Ljubo Motore.

okusen segedin z veliko mesa, pet vrst vina in kopica peciva ob kavi. Začnemo pa s sončkom, ki ga je spekla Mimi. Skoraj pozabimo na slastno salamo, ki smo jo dobili pred enim tednom. Čas nam med prijetnim klepetom hitro mineva.

Foto: Vinko Šeško.

Še posnetek za slovo in trije se odpravimo peš nazaj na Laze, ostali pa ostanejo v varnem zavetju avtomobilov. 

Veter je zdaj še bolj vztrajen, hitimo do avtomobila in se tudi mi odpeljemo v Sevnico.

Fotokronika: Ljubo Motore
Več posnetkov
Video:

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica kot običajno ob osmih zjutraj na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Najprej kavica in kovanje načrtov, kako bi pobegnili iz megle.

Ker smo samo štirje, se z enim avtomobilom odpeljemo ob Sevnični, zavijemo v breg do Zabukovja nad Sevnico, potem naprej skozi naselje Pokojnik, strmo v hrib in na križišču desno: smo v zaselku Pokojni Vrh samo z nekaj hišami (uradno hiše spadajo pod Mrzlo Planino), ena niti ni naseljena. 

Foto: Ljubo Motore.

Parkiramo pri štiridelnemu kozolcu, ki ga obrašča grmovje in drevje. Veseli smo, da smo se izmotali iz megle, je pa oblačno, topleje kot v dolini, sonce poskuša prodreti skozi oblake.

Avtor spodnjega posnetka je Ljubo Motore.

Ker gremo dovolj glasno mimo kmetije Pečnik, nas najprej pozdravi kosmati lepotec, potem pa nas gospodinja, ki se izkaže za mojo nekdanjo učenko, pogosti z "jegrom". Da ne bi reveži na poteh obnemogli, dobimo še veliko salamo. PRISRČNA HVALA! 

Po ozki stezici se vzpnemo k Cerkvi svetega Primoža in Felicijana. V jedru verjetno romanska cerkev je bila v 17. stoletju temeljito predelana. Je enoladijska s tristrano sklenjenim prezbiterijem, s strešnim stolpičem in z zakristijo na južni strani. Oprema je pretežno baročna. Spada pa v župnijo Zabukovje.

Po lepi travnati poti se sprehodimo po veliki planoti s travniki, na katerih pasejo tudi konje. 

Kot šopek je nekje na sredini planjave skupina borovca in brez z zlatorumenimi listi. 

Na robu kukamo proti naselju Zalog, nekje pod nami se skriva naselje Mrzla Planina, med njima pa se vije slikovita cesta. Proti severu se širi širok pas gozda vse do Javornika, vmes pa nad njim Zaloški travniki. 

Na robu travnika našo pozornost vzbudi hrast, ki ima okrogle izrastke s šopi vej. Ne znamo si razlagati, kaj bi to bilo.

Vračamo se mimo lovske preže in mimo najvišje točke: Pokojnik z 768 metri. 

Foto: Ljubo Motore.

V daljavi se nam kaže Lisca, za njo Kum, na obzorju pa se zableščijo Kamniške Alpe. Domačin se sprehaja s psom in z njim poklepetamo o lepotah tega kraja, pa tudi tegobah, ki so bile včasih zaradi pomanjkanja vode. Zdaj je problem rešen z vodovodom Komunale Sevnica.

V vasi si ogledamo nenavadno znamenje: križ pod dvema zraslima drevesoma gabra. Gostoljubna domačinka nas spet sliši in nam postreže še z okusnim jabolčnikom. 

Pokaže se nam sonce in kar nekam žal nam je, da bi se vrnili v meglo v dolini. Soncu se še dolgo nastavljamo, ko se vozimo po grebenu skozi Zabukovje, preko Padeža in Metnega Vrha v Drožanjsko ulico. Šele tu se spet pogreznemo v meglo.

Elčka nas povabi na kavo, da strnemo vtise, naši sogovorniki pa skoraj ne verjamejo, da smo bili nekaj trenutkov prej na soncu.

KRATKA - A SLADKO! Doma smo okrog enajstih.

Več posnetkov
Video:

Ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju - to je običajno zbirno mesto Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica. Najprej na kavico in dogovor, kam gremo. Vinko poroča, da je povsod po Sloveniji v nižinah megla, na Rogli pa je sonce. Torej: na Roglo.

Z dvema avtomobiloma se nas osem zapelje skozi Celje in Zreče, potem pa se začnemo vzpenjati. Na okrog tisoč metrov še vedno megla in Vinka že rahlo skrbi. Potem pa sonce in modro nebo nad zelenimi smrekami.

Parkiramo pred Picerijo Planja in se odpravimo proti staremu stolpu. Kljub soncu je še kar mrzlo, trava se je odela v belino slane. Občudujemo gornjo postajo smučarske proge Mašinžaga, potem pa pod stolp. 

Razgledni stolp na Rogli je stal že leta 1934. Bil je lesen, nasledil pa ga je današnji stolp iz jeklene konstrukcije postavljen leta 1956. Stoji na nadmorski višini 1540 metrov in je visok 30 m. 

Z Vinkom se odpraviva na vrh in uživava v rahlo zameglenih razgledih.

Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.

Na povratku si privoščimo malico, 

Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.

potem pa sprehodimo do zbiralnika vode. Nekateri še niso bili na Poti med krošnjami, zato se odpravijo na ta ogled, Vinko se celo spusti po toboganu, ostali pa uživamo na soncu.

Malo pred Celjem se ustavimo v Gostilni pri medvedu, kjer v prijetnem ambientu strežejo okusno hrano. V Sevnico se vrnemo v popoldanskih urah z dobrim občutkom, da smo ušli megli.

Fotogalerija Vinka Šeška.
Več posnetkov

Video:

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica je ob osmih na svojem mestu: parkirišče pri krožišču v Šmarju (Sevnica) - šest nas je. Z dvema avtomobiloma se odpeljemo na Bojnik (Otavnik), kjer nas čaka še Mimi. 

Slavica nam že kuha kavico, zraven pa nam zadišijo še krofi. Zdaj pa naprej preko Klenovika do Griča pri Klevevžu in še naprej v smeri naselja Velika Strmica. 

Pri odcepu v gozd parkiramo 

in se peš začnemo spuščati proti strugi Radulje. 

Že od daleč slišimo šumenje in kmalu smo ob močnem vodotoku, kjer se voda peni preko kamnov, vmes pa dela tolmune. 

Dolina je vlažna in na ležečih deblih opazimo celo skupini gob. 

Potem pa se nam odpre pravljična slika Prudičevega mlina (Sela pri Zburah 9) s še dvema dodatnima poslopjema. Kažipoti kažejo smer poti na Hom, Veliko Strmico in nazaj v Klevevž. Mostiček krasijo rože, vse je lepo urejeno, velika količina vode obrača široko mlinsko kolo. Omizje nad vodo, mize in klopi pod streho, naslonjača na odprti terasi - vse diši po uživanju. Pri občudovanju nas zmoti domačin, ki smo mu s parkiranima avtomobiloma zaprli pot za nalaganje lesa. Šoferja se odpeljeta z njim, da rešita problem, mi pa se počasi vračamo ob šumeči vodi.

Zapeljemo se še više v hribe in  zaokrožimo ob vinogradih in sadovnjakih Griča pri Klevevžu ter se zagledamo proti Veliki Strmici.

Parkiramo na parkirišču blizu nekdanjega gradu Klevevž, od katerega je ostalo le še nekaj kamenja. So pa tu uredili lep prostor z mizami in klopmi. Mi se kar stoje odžejamo z dobro Kraljevo kapljico, 

Spodnjo sliko je posnel Vinko Šeško.

potem pa spustimo po poti do Klevevške Toplice. Začuda v bazenu ni kopalcev, čeprav je voda prijetno topla. Oči spočijemo na slapovih Radulje in razmišljamo o podzemnem svetu pod nami - dve podzemni jami naj bi bili tam.

Foto: Vinko Šeško.

Vrnemo se spet na Bojnik, kjer nas spet čaka pojedina: Mimi je skuhala velik lonec slastnega srninega golaža, ob kavi pa prigrizujemo jabolčni zavitek, pito in krofe. Vse skupaj je treba zaliti še z dvema vrstama vina. HVALA LEPA, GOSTITELJI!

Spet smo doživeli en lep ponedeljek v prijetni družbi.

Fotogalerija: Ljubo Motore.
Več posnetkov
Video:

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica: ob običajni osmi uri zjutraj na običajnem zbirališču: parkirišče pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Pet nas je in z dvema avtomobiloma se zapeljemo v Tržišče, kjer nas čaka še ena planinka. Po kavici nadaljujemo pot v Novo mesto in naprej proti Beli krajini. Vreme je oblačno, ni pa preveč mrzlo. Proti Gorjancem nastajajo zastoji, ker polagajo novi sloj asfalta. Se že spuščamo proti Metliki, kmalu za njo pa se ustavimo v Vinomerskh steljnikih. 

Zadnji posnetek je delo Vinka Šeška.

Rosa je poživila barve: spodaj posebno lepa rjava barva praproti, iz katere se dvigajo bleščeče bele breze z rumeno-zelenimi listi. Da je slika še lepša, rumenijo še listi zapuščene trte in žari rdeča vinika. Sprehodimo se po pokošenih poteh, na več mestih so pomulčili praprot, gob pa ni videti.

Malo naprej se znajdemo med živopisanimi vinogradi Vinomerja: od skoraj vijolične modre frankinje do različnih odtenkov rumene in zelene. Tudi tu si vzamemo čas za sprehod in vzpon do razgledov na Slamno vas in Radovico. Ob poti je zelo veliko grmov z rdečimi plodovi šipka, 

v kotanji pa za povrh še pravo bogastvo vinike. Ob povratku nas zgrabi lakota in privoščimo si malico, ki jo zalijemo s tekočimi dobrotami iz Kraljeve zidanice.

Foto: Vinko Šeško.

V Beli krajini običajno obiščemo Mavretičeve v Kamenici in tudi tokrat je tako: poklepetamo in poskusimo mošt. 

Potem se spustimo še do Cerkve svete Ane, od koder kukamo na Drašiče, na hrvaški strani pa se naš pogled ustavi na Vivodini. Vasi in cerkve na drugi strani meje nam prijazno predstavijo hrvaški delavci, ki urejajo teren za nov nasad trt in sadja v Kmetijski zadrugi Metlika. Neverjetno veliko kamenja je med zemljo in tega je treba zdrobiti.

Vračamo se po poti prihoda in okrog Novega mesta zaidemo v gnečo, ker se delavci vračajo iz službe. 

Zadnji posnetek: Vinko Šeško.

Da se ne bi ustavili v Kraljevi zidanici na Bojniku (Otavniku), to pa ne gre. Slavica pričara obložene kruhke s krekerji in trdo kuhanimi prepeličjimi jajci, dobre tekočine je pa tudi dovolj: dve vrsti mošta, kava ...

To je bil dan, ko smo se naužili vseh nians jeseni!

Fotogalerija Vinka Šeška
Več posnetkov

Video:

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se zbira ob običajni osmi uri na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Najprej kavica in klepet, potem pa se nas sedem v dveh avtomobilih zapelje ob Sevnični. Megla se je dvignila, Lisca se pred nami dviga s soncem obsijana v modro nebo. Že smo mimo odcepa za Zabukovje in kmalu nas kažipot usmeri v levo in navzgor proti naselju Prapretno. 

Foto: Vinko Šeško.

Foto: Ljubo Motore.

Ko se dovolj dvignemo, smo na položni ravnini velikih pašnikov, na levi se med drugimi hribi najviše dviga Rudenik, desno od njega pa Gradec nad Prapretnim. 

Ko se začenjamo peš vzpenjati po cesti, na desno zagledamo v vsej lepoti Planino pri Sevnici in romarsko Cerkev svetega Križa s kapelicami križevega pota. Ne zamika nas smerokaz proti Rudeniku, še naprej hodimo v breg, 

potem pa zavijemo po poljski poti v levo. 

Foto: Ljubo Motore.

Lepo utrjena pot nas vodi po gozdu, komentiramo, da bi tu celo vozovi lahko vozili, čeprav je proti koncu strmina le prevelika. 

Ob poti najdemo gobe nenavadne barve, kasneje pa še obžrtega jurčka. 

Ob koncu strmine se razširi prostor, kjer si lahko predstavljamo naselbino, katere ostanke pokriva zemlja in korenine dreves. 

Pravega razgleda ni, le proti severu se nam kaže Pohorje.

Maja Bausovac je v svoji diplomski nalogi predstavila kovinske predmete, ki so jih našli pri arheoloških raziskavah te prazgodovinske in poznoantične naselbine. Sicer pa je to najdišče slabo poznano.

Nekaj časa se vračamo po isti poti, 

Foto: Vinko Šeško.

na križišču najdemo mizo s klopjo, kjer si privoščimo počitek in malico, potem pa se spustimo po travnikih navzdol. 

Na poti nazaj v naselje Prapretno se nam odpirajo razgledi proti jugu, oko pa razveseljujejo tudi prve jesenske barve.

Dobri dve uri smo bili na poti: nadihali smo se svežega zraka, se razgibali in uživali v lepem sončnem jesenskem dopoldnevu.

Fotogalerija: Ljubo Motore
Več posnetkov
Video:

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica gre tokrat zgodaj na pot: ob 5.54 z regionalnim vlakom do Ljubljane (prihod po voznem redu 7.09), tam imamo dovolj časa za kavo in kakšen priboljšek, ker vlak za Sežano odpelje ob 7.59. Med vožnjo klepetamo in komentiramo železniške povezave, spomnimo se nekdanjega viadukta v Borovnici in občudujemo varovalne zidove ob progi. Imamo nekaj minut zamude, zato nam ni treba dolgo čakati na odhod vlaka na Jesenice preko Nove Gorice ob 10.10. Trije postanki in pol ure vožnje 

in že izstopimo na Železniški postaji Štanjel, ki je pravzaprav v kraju Kobdilj. 

Skozi novejši del - Dolnjo vas se sprehodimo mimo Podružnične šole Štanjel, ki ima v šestih razredih 72 učencev (od 4 do 19), zraven je vrtec s tremi oddelki, zaradi dozidave je trenutno eden v Komnu, kjer je tudi matična šola. Štanjel z okoli 360 prebivalci (v starem delu samo 36) spada v Občino Komen.

Vzpenjamo se in nad sabo vidimo mogočni grad, ki se nadaljuje v obzidje s hišami: težko je ločiti, kje je obzidje in, kaj je stena hiše. 

Na desni se dviga zvonik Cerkve svetega Danijela z značilnim zaključkom. 

Vstopimo skozi mogočna vrata in zavijemo na Grajsko dvorišče, kjer si privoščimo kavico in malico iz nahrbtnika. Muzej in galerijo pustimo za kasneje in se nad cerkvijo napotimo do Kraške hiše, 

potem pa po ozki ulici naprej na Turn - na vrh griča (Arheološki park Gledanica), od koder imamo lep razgled na bližnje hribe (Čaven in Svete gore), doline z vasicami ...

Potem se spet spustimo in poklepetamo z domačinko o tem, kako postaja življenje ostarelih v obzidju vse težje. 

Pri Kobdiljskem vhodu izkoristimo lepo urejene javne sanitarije, 

potem pa gremo uživat na Ferrarijev vrt pod Ferrarijevo vilo. 

Ves čas ob poti opazujemo skupine rumenega cvetja in kasneje izvemo, da so to lažni jesenski krokusi s pravim imenom rumenocvetna šternbergia. Srečamo tudi oskrbovalca, ki je sicer napravil ekonomsko šolo, zdaj pa si je tu našel delovno mesto. Od njega dobimo tudi nekaj čebulic te lepe rastline.

Vrnemo se do Kraške hiše, nasproti katere je Grajžarjeva marenda (pršut, sir, teran), kjer je ključ in vodič. Ta nam za vstopnino tri evre pove marsikaj o zgodovini Štanjela, o življenju nekoč in danes, ter nam pokaže zgornji stanovanjski del zgradbe in spodnjega - gospodarskega z eksponati, ki so značilni za ta območje.

Lokal Panorama Štanjel je odprta samo za konec tedna in tudi samopostrežna fontana ne obratuje. 

Najdemo pa informativno tablo o značilnih venčkih svetega Ivana. 

Pot na Železniško postajo Štanjel preko Kobdilja se nekaterim zdi predolga, zato se vrnemo po že znani poti in imamo med skoraj enournim čakanjem na vlak dovolj možnosti za malico in klepet.

Vlak ob 16.12 za Sežano je skoraj točen, v Sežani čakamo samo nekaj minut in se ob 16.48 odpeljemo proti Ljubljani. Vmes naberemo nekaj zamude, ampak vlak ob 18.55 proti Dobovi nas počaka in pred pol deveto smo v Sevnici.

Dolg in bogat dan!

Več posnetkov

Video:

Ob pol štirih popoldne na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) - za Ponedeljkovo skupino Planinskega društva Lisca Sevnica neobičajna ura - ampak z razlogom. Deset nas je in z dvema avtomobiloma se zapeljemo v Loko pri Zidanem Mostu, kjer parkiramo nasproti Kulturnega doma. 

Potem se odpravimo skozi naselje, po polju med kozolci in rastlinjaki (celo tobak najdemo), preko proge do mosta preko Save. 

Tu pokukamo proti Vrhovemu in Lisci, 

Foto: Ljubo Motore.

Foto: Vinko Šeško.

potem pa nas pot vodi ob Savi in sadovnjakih, v katerih so jablane bogato obložene. Nekaj pa je posekanih - nasad obnavljajo. 

Pri Železniški postaji Loka spet prečkamo železniško progo, 

blizu pa občudujemo tudi veliko šolsko poslopje, kjer letos nabira znanje 30 učencev in učenk, družba pa jim delata še dva oddelka vrtca. 

Spodnjo fotografijo je posnel Vinko Šeško.

Nad nami se pokaže Cerkev svete Helene, za njo pa na terasi Trubarjevega hrama potešimo svojo žejo.

Foto: Vinko Šeško.

Ob šestih nas pričakujejo v Kulturnem domu, kjer Vinko Šeško razstavlja svoje fotografije z lepotami narave. 

Naša ušesa pobožajo melodije klaviatur in harmonike, ki jih izvajajo učenki in učenec Glasbene šole Radeče. 

Jože Prah spregovori o pomenu narave, gozda, možnostih Slovenije, da raznolikost na majhnem prostoru primerno prikažemo svetu. Predstavi nam tudi program branja v gozdu in knjigo o Mavriciju Scheyerju, gozdarskemu strokovnjaku in družbenemu delavcu v Radečah. Vsi prisotni dobimo knjigo tudi v dar.

Vinko razloži, kje je posnel fotografije, vsaka ima posebno zgodbo, posebno še tista z medvedom. Ob prigrizkih in pijači se zadržimo še v prijetnem klepetu.

Več posnetkov
Fotogalerija: Ljubo Motore.
Video:

Vabljeni na  Festival praženega krompirja v

ČRNI na KOROŠKEM!

V soboto,7. Septembra 2024, ob 5. uri z avtobusne postaje Sevnica.

Praženje krompirja bo na nogometnem igrišču, tam bo tudi ekipa naših pražilcev.  Ostali udeleženci pa bomo opravili pohod na Pikovo (992mnv) in nazaj do prizorišča festivala. Hoje za okoli 3 ure.  Če pa kdo ne bi šel na ta pohod, se lahko tudi sprehodi po mestu in ogleda njihove zanimivosti. Hodimo na lastno odgovornost.

STROŠEK IZLETA: okoli 25€, odvisno od števila udeležencev

PRIJAVA in INFORMACIJE: najkasneje do četrtka 5. septembra  2024, ali do zasedbe mest na tel.:041 481 697 Darinka

Vabilo je v prilogi.

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica, šest nas je, se tokrat odpravlja na vlak ob 7.33 z Železniške postaje Sevnica. V Celju ulovimo vlak proti Rogatcu 

in ob 9.17 smo v Rogaški Slatini. Sprehodimo se skozi park do lokala, kjer nam zadiši kava.

Že od daleč se nam kaže naš prvi cilj: novi razgledni stolp. Razgledni stolp Kristal je z višino 106 metrov najvišji stolp in hkrati najvišja stavba v Sloveniji, če ne štejemo tovarniških dimnikov. Stolpnice v Ljubljani so visoke do 89 metrov, trboveljski dimnik 360 metrov, dimniki  in hladilni stolp v Šoštanju od 122 do 230, dimnik v Šiški 150 metrov. Začeli so ga graditi leta 2022, po enem letu nekaj manj kot polovica višine, odprli naj bi ga julija 2023, v resnici so ga 23. 5. 2024. Stal je okrog pet milijonov evrov. 

Po Mostu Sonce pridemo do elegantne oblike nad nami, na levi so prodajne hiške, ki so ta dan prazne. V recepciji prodajajo spominke in vstopnice za obisk: deset evrov za odrasle, osem s popustom. Naenkrat je lahko na stolpu do 150 ljudi. Dvigalo za 22 oseb, ki ima eno steno kot okno, nas zelo hitro pripelje na razgledno ploščad, po stopnicah pridemo še na odprto teraso na višini 104 metre. Oboje je zavarovano z debelo šipo, 

Foto: Ljubo Motore.

Foto: Vinko Šeško.

kljub slikovitim razgledom pa fotografije niso kaj prida, steklenih sten pač ne čistijo. V kavarni s 40 sedeži na višini 96 metrov nazdravimo s pivom, 

stopimo pa tudi na steklo in se zazremo v globino. Tudi vračamo se z dvigalom, stopnic se nam zdi preveliko: kar 594 naj bi jih bilo.

Sprehajamo se po drevoredu in ogledujemo trgovinice, najdemo vhod v kopališče, čudimo se napisom v ruščini, kar kaže na (bivše?) lastnike hotelov in obiskovalcev v Rogaški Slatini. 

Osrednji del Zdravilišča je kot vedno hortikulturno zelo lepo urejen, nas pa mika še sprehod na Janino. Začetek poti najdemo pri teniških igriščih in se začnemo vzpenjati po gozdni poti. 

Hoja sicer ni naporna, ozračje pa je soparno in kmalu nam vsem curlja in kaplja z obraza. Tu in tam se odpre kakšen razgled, hodimo naokrog in potem po grebenu 

vse do razglednega stolpa. Petnajst metrov je visok, zgradili so ga leta 1956, obnovili pa 2021.

Z njega občudujemo razgled, vendar nam pogled na središče Zdravilišča zastira gozd. Hitro zvrnemo " ta kratkega", da se ne bi prehladili, in se po krajši poti vrnemo v dolino, ker že padajo prve dežne kaplje.

V Gostilni Bohor nas čaka že prej naročena malica: pasulj s sladico ali piščanec, tudi pivo se k temu prav prileže. 

Ne čakamo dolgo na avtobus ob 13.35 proti Celju, v Grobelnem v dežju prestopimo na direktni vlak, ki je ob pol štirih v Sevnici.

Več posnetkov
Fotoreportaža: Ljubo Motore.
Video:

Šest članov PD Lisca Sevnica in gorski vodnik Boris Strmšek, smo se v četrtek, 6. 6. 2024 ob drugi uri zjutraj, podali na pot proti Alagni v italijanskem Piemontu ter naprej na Monte Roso. Monte Rosa je s svojimi 4634 metri drugi najvišji vrh v Alpah. Mont Blanc jo prekaša le po višini, po velikosti pa je Monte Rosa daleč največji gorski masiv v Evropi. Leži na meji med Švico in Italijo, med Zermattom na eni in Alagno na drugi strani. Ponaša pa se tudi z najvišje ležečo kočo v Evropi (koča Margerita na 4554 m) in kar s sedmimi glavnimi vrhovi.  

Po osmih urah vožnje smo prispeli v Alagno in kupili karte za 2400 vm prikrajšanega vzpona (cca. 7 ur hoje). Nihajka nas je pripeljala na 3260 m visoko Punto Indren, kjer smo dejansko začeli naš vzpon do koče Gnifetti na 3647m. Počutje je kljub hitri spremembi višine ostalo dobro, vreme pa iz minute v minuto slabše. Do koče smo že občutili vpliv redkejšega zraka, Boris in Peter pa sta v mislih pripravljala aklimatizacijsko turo. Vendar je slabo vreme - sodra nas je namreč prala kar lep del vzpona - poskrbelo, da smo ostali v koči Gnifetti, v miru povečerjali ter počivali. V petek smo ob šesti uri zjutraj v dveh navezah, v prvi Boris, Monika, Tomaž in Luka, v drugi Peter, Barica in Jože, krenili proti Vincent-Pyramide 4215m. Hodili oz. vzpenjali smo se počasi, saj je na tej nadmorski višini zrak že precej redkejši in bi hitrejši korak kaj hitro povzročil omotico, slabost, glavobol. Če telo ne dobi dovolj kisika, se kaj hitro lahko razvije višinska bolezen, ki najpogosteje prizadene možgane in pljuča. No, na srečo mi teh težav nismo imeli, tako da nam je v sončnem petkovem dopoldnevu glavno težavo predstavljal vse močnejši veter ter ponekod grozeči seraki, zaradi česar smo bili tudi vsi opremljeni z lavinskim trojčkom (žolno..) ter cepini. Ob vzpenjanju smo občudovali kar nekaj turnih smučarjev, za katere je Monte Rosa ob lepem vremenu smučarska Meka. Po dobrih treh urah nam je uspelo stopiti na vrh Vincent-Pyramide, s katerega smo se zaradi hudega vetra kaj hitro spustili na sedlo. Zatem smo se povzpeli še na sosednji vrh Balmenhorn 4167 m, na katerem je postavljen bivak ter velik kip Jezusa. Tu je bilo potrebno kar malo poplezati, kar je z velikimi derezami kar malce nerodno oz. zahteva veliko previdnosti. Ker je moč vetra naraščala, kar je prispevalo k naši dodatni utrujenosti, smo se odločili za sestop po drugi strani gore nazaj v kočo Gniffeti. Ker je bilo v soboto sredi dneva že napovedano precejšnje poslabšanje vremena, smo se odločili, da bomo zadovoljni z osvojenim ter smo se tako že v sobotnem dopoldnevu podali v dolino. V Alagni smo ob pogledu proti vrhovom Monte Rose ugotovili, da je bila naša odločitev pravilna, saj so gorovje odeli megla in oblaki. Ogledali smo si mestece Alagna, kjer so hiše zgrajene in pokrite z obdelanim kamnom ter si podprli želodčke. Nato smo se odpeljali nižje po dolini do gostišča, kjer sta nam Peter in Boris rezervirala še zadnjo nočitev. V nedeljo smo se srečno vrnili v naše Posavje. Hvala Petru Požunu iz PD Lisca Sevnica ter Borisu Strmšku za odlično organizacijo ter vožnjo in vodenje na nepozabno turo.

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica ima zbor ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Osem nas je in z dvema avtomobiloma se odpeljemo do Tržišča, kjer nas čakata Mimi in kava v Mlinčku. 

Ob tem nas zabava napis na tabli.

Peljemo se naprej do Šentruperta in do Izletniške kmetije Možina v Dragi pri Šentrupertu. 

Zdaj pa peš: malo po cesti, veliko po gozdu z občasnimi razgledi v dolino in proti Okrogu. V Nebesih nas greje sonce, priljubi pa se nam tudi oskrbnik, ki pride ravno pravi čas, da nam skuha okusno kavo. 

Foto: Ljubo Motore.

Posnetek s fotoaparatom Vinka Šeška.

Občudujemo razglede, fotografiramo, 

Foto: Vinko Šeško.

potem pa se odpravimo spet v dolino. 

Nekateri nekje na sredi poti zavijemo malo po svoje, ampak vse poti vodijo v dolino, kjer nas potrpežljivo čakata avtomobila.
Več posnetkov
Fotogalerija: Ljubo Motore.
Video:

Danes nas je od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca samo pet - ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). En avto je dovolj za današnji cilj: Vetrnik nad Kozjim. Blanca, Brestanica, na Senovem pa je že čas za kavo in klepet. Potem pa naprej: Koprivnica, Gorjane in raztreseno naselje Vetrnik z okoli 130 prebivalci. 

Parkiramo pri velikem gospodarskem poslopju in leseni hiši številka 20, zraven pa stoji novejša hiša. Čuva jo pes, ki pa nas niti ne pozdravi. Sosed v brunarici na vzpetini pa ne bi bil tako gostoljuben, saj z ograjami in napisi kaže, da obiskovalci niso zaželeni.

Za dobrodošlico nam služijo informativne table Kozjanskega parka, potem nas poučujejo še na več mestih. Občina Kozje pa ima na svoji spletni strani še zanimiv zapis:

Hrib Vetrnik (708 m) najdemo na vzhodu Bohorja. Na svoji severni strani se nekoliko bolj strmo spušča proti Kozjemu in dolini Bistrice, na svoji južni strani pa je položen, prijazno poseljen z zaselki in samotnimi hišami, travniki in vinogradi, razpreden s cestami in kolovozi. Njegovo turistično privlačnost predstavlja prav več kot 20 ha ekstenzivnih hribovskih travnikov. Kozjanski park ima zaslugo, da se obiskovalci Vetrnika poleg užitka v naravnih lepotah lahko tudi kaj naučite skozi UČNO POT VETRNIK. Informacijske table med drugim obiskovalca poučijo o posebni življenjski združbi, tako imenovanem suhem travniku. Nekaj, kar naj bi bilo suho, je na poševni vršni planoti, na velikanski zemeljski dlani, nastavljeni soncu, spomladi čudovito obarvano od neštetih travniških rastlin. Za suhe travnike je značilno izjemno veliko število rastlinskih in živalskih vrst, med njimi nekaterih zelo redkih. V višku sezone lahko naštejemo več kot 50 rastlinskih vrst na kvadratni meter. Na Vetrniku cveti na primer kar 25 vrst redkih in ogroženih orhidej. Tu je še  izredno veliko metuljev, mrežekrilcev, hroščev in ostalih živali. Z vrha Vetrnika je lep razgled na Boč in Donačko goro, trg Pilštanj, dolino reke Bistrice in vzhodne obronke Bohorja. Ob lepem vremenu pa pogled sega tudi do Gorjancev z brežiško-krškim poljem, v smeri SZ pa še do dela celjske kotline, obronkov Kamniško-Savinjskih Alp in na severu do Pohorja.

Učna pot nas pelje v hrib, počasi stopamo in si ogledujemo drobno cvetje med nizko travo.

Veliko je glavinca neverjetno žive barve, zraven se košati ranjak, tu in tam kukavice, salamonov pečatnik in šmarnice so tudi že začele cveteti, kranjska lilija je pa še v popku. 

Kar nekaj je tudi baldrijana. 

Foto: Vinko Šeško.

Piha sicer hladen veter, vendar se harfa na vrhu hriba ne oglaša, novi sta pa očitno dve razgledni ploščadi. 

Odpira se nam širen razgled od Donačke gore in Boča do Gorjancev, vmes pa nešteto slikovitih gričkov. 

Opazimo tudi Grad Rajhenburg in "Brežiško morje".

Spustimo se navzdol po drugi strani hriba, potem pa ga obkrožimo in sklenemo pentljo. 

Foto: Ljubo Motore.

Foto: Vinko Šeško.

Pri leseni  zapornici nas Mimi pogosti z "dezinfekcijo", pri avtu pa še s slastnim zavitkom.

Vračamo se po drugi poti: Mrčna sela, Veliki Kamen, Lokve, Brestanica, na Blanci pa si še potešimo žejo. Ob dvanajstih smo doma.

Kratko - a sladko!

Več posnetkov
Fotogalerija: Ljubo Motore
Video:

Lepo sončno jutro je, ko se Ponedeljkova skupina Planinskega društva Sevnica zbira na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Najprej na kavico, potem pa z dvema avtomobiloma (osem nas je) skozi Krško, Brege, Vihre. 

V bližini Letališča Cerklje naš pogled pritegnejo velike njive inkarnatke (Trifolium incarnatum), človek bi rekel rdeče detelje, pa ni čisto tako. V bližnjih Skopicah ji konkurenco delajo maki. 

Za obrobo, pa tudi po gozdovih, je v polnem cvetju še ena rastlina, ki je baje ne poimenujemo prav: to je navadna robinija ali neprava akacija (Robinia pseudacacia). 

Foto: Ljubo Motore.

Peljemo se potem naprej do Čateža ob Savi (približno 300 prebivalcev) in parkiramo v senci blizu Župnijske cerkve svetega Jurija. Kraj je imel cerkev že v 12. stoletju: najprej leseno, potem zidano, vendar na poplavnem področju in župnik je moral med mašo pogosto stati na pručki, da si ni zmočil  nog. V 19. stoletju so zgradili novo cerkev više, stran od vode. 

Zakoračimo po označeni poti, ki pa le ni tako dobro označena: oznake manjkajo predvsem na odcepih poti. 

Res pa je, da so poleg planinskih znakov tudi table ČATEŽEVE ENERGIJSKE PEŠPOTI (Čatež naj bi bil škrat - pol človek, pol kozel), 

na novo so še postaje lesenega križevega pota, ljudje so shodili še svoje poti in bližnjice ... 14 postaj križevega pota od Župnijske cerkve svetega Jurija do Cerkve svetega Vida na vrhu Šentvida so odprli na cvetno nedeljo - prvo nedeljo v aprilu leta 2023. Postaje je izdelal po rodu Čatežan Vlado Cencel, ki lesene skulpture ustvarja z motorno žago. 

Foto: Ljubo Motore.

Foto: Vinko Šeško.

Gremo mimo druge postaje, potem pa strmo v hrib po travniku ob gozdu. Naprej se odločimo za bolj senčno pot po gozdu in dvakrat ravnamo v stilu: "po srcu mladi imamo bližnjice radi". K sreči niso dolge, so pa strme. 

V okrog 45 minutah smo pri Cerkvi svetega Vida, 

ob vratih najdemo opisano zgodovino kraja in stavbe. 

Foto: Ljubo Motore.

Na novo pa je tu razgledna ploščad, ki so jo odprli 18. aprila 2024. 

Z nje se odpira razgled od Kamniško-Savinjskih Alp do Medvednice; Brežice, Brežiško morje, elektrarna, Čatež, brzice na Savi - vse to pa vidimo kot iz letala.

Slavica nam na klop pripravi izvrstno malico: kruh in dve vrsti suhih salam, žgano pijačo in dobro vinsko kapljico. Sveže jagode in sladkarije drugih udeležencev še dopolnijo izbiro. 

Posnetek z aparatom Vinka Šeška.

Seveda je obvezen skupinski posnetek, 

potem pa v dolino in domov v Sevnico.

KRASNO DOPOLDNE!

Več posnetkov
Fotogalerija: Ljubo Motore
Video:

Zbiranje ob osmih zjutraj na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), kot je to običajno za Ponedeljkovo skupino Planinskega društva Lisca Sevnica. Mrzlo jutro je, zato nam najprej zadiši kavica. 

Pet se nas z dvema avtomobiloma pelje na Železniško postajo Tržišče, kjer se nam pridružita še dva. Zdaj pa naprej do Koludrja pri Šentjanžu, kjer je eden od začetkov Rudarske tematske poti TK PAV. 

Za nekaj minut zamudimo organiziran odhod, pa nič zato, saj Vinko dobro pozna pot.

Najprej hodimo med hišami, občudujemo lepo urejene vrtove, potem med travniki in že smo v gozdu. 

Po njem nas vodijo smerokazi, na določenih točka so postavljene zanimive informativne table. Pot je prijetna, nekaj rahlih vzponov in spustov je na njej, tu in tam je blatna. Ves čas pa nas spremlja ptičji spev. 

Pri duglaziji dohitimo skupino in prisluhnemo Cveti Jazbec, ki predstavlja kraj Krmelj, pomen nekdanjega premogovnika in razvoj v zvezi z njim. Opisuje tudi življenje po zaključku kopanja premoga (Metalna, Lisca), pa tudi napredek Krmelja na področju kulture in športa. 

Pot nadaljujemo po lesenih poteh, ker prihajamo na področje močvirja. 

Foto: Vinko Šeško.

Ob mlaki izvemo, kakšen je bil dnevni kop premoga (Tagbau - TK PAV), na katerem je delalo tudi veliko žensk. Prostor je zdaj namenjen uživanju v naravi, 

pri čemer pomaga tudi Knapčeva bukvarna. Marija Imperl nam prebere nekaj utrinkov iz knjig, ki so spravljene v njej. 

Mimo cvetočega čemaža se povzpnemo na široko pot, po kateri so včasih spravljali premog. Desno se strmi breg spušča do rečice Hinje in informativna tabla nas poduči o vodi. 

Naš zadnji postanek je namenjen vzpenjači za spuščanje premoga. Res praktična tehnična rešitev! Od tu bi se lahko spustili v Krmelj, 

mi se pa vračamo k svojima jeklenima konjičkoma. 

Foto: Vinko Šeško.

Vmes pa se še malo odpočijemo in posladkamo pri mlaki.

V Gostišču Barbara se okrepčamo z malico, dovolj izdatna je, da si povrnemo energijo. 

Foto: Vinko Šeško.

Zbrana družba mi s krasno orhidejo in pesmijo vošči ob obletnici rojstnega dneva. Tudi planinski prijatelji in prijateljice so zaslužni za to, da je moje življenje bogato. ISKRENA HVALA!

Več posnetkov
Fotogalerija Vinka Šeška
Potek poti
Video:

Kako hitro tečejo minute, ko se ti zdi, da imaš še veliko časa. Kar hiteti moram, da sem pred šesto uro zjutraj na zbirališču - parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Zbere se nas sedem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica in z dvema avtomobiloma krenemo skozi Zidani Most in Celje do Mozirja, kjer nam zadiši kava. 

V novo opremljenem lokalu nam spretna natakarica servira vseh sedem kav in kozarcev vode na enem pladnju: dve skodelici kave sta v nadstropju.

Zdaj pa naprej skozi Gornji Grad, preko Črnivca do Kranjskega Raka, potem pa še naprej. Kmalu plačamo parkirnino, parkiramo pa ne na prvih parkirnih prostorih, 

ampak šele v Mačkinem kotu, potem, ko dodobra obvozimo Veliko planino "po trebuhu". 

Naprej pa peš v smeri Zelenega roba in Velikega stana. Dva se odločita za bližnjico po dolini, 

ostale pa počasi po cesti s krasnimi razgledi na to dolino in strmine ob njej. Vremenska napoved sicer ni bila zelo obetavna, razveseli pa nas sonce in le malo oblačnosti. Veter nam hladi od hoje razgreto čelo. 

Gore kar žarijo v svoji belini. 

Že ob poti nas spremljajo žafrani, vmes pa košati telohi, blazine rese, tudi volčin že cveti. 

Pri rumenem cvetju se sprašujemo, kaj to je. Aplikacija PlantNet predlaga "vedno zelena gladnica", prepričani pa nismo. 

Okrog pastirskih koč pa se je kar razlila modro vijolična barva cvetov žafrana.

Po približno uri hoje se ustavimo pri Kapeli Marije Snežne, ki je prvotno stala na tem mestu že pred 2. svetovno vojno. Ob koncu vojne so jo nemški vojaki požgali, ponovno pa je bila postavljena leta 1988 na pobudo takratnih pastirjev. Posvečena je Mariji Snežni in tako 5. avgust predstavlja poseben praznik za kapelo ter celotno pastirsko naselje. 

Fotografija z aparatom Vinka Šeška.

Spustimo se po pobočju pod Kapelo, kjer na razgledni točki pod drevesom počiva naš planinski prijatelj Tone, ki je želel, da prah po njegovi smrti raztrosijo po njegovi ljubljeni planini. V mislih se ga spomnimo in zaželimo, da v miru počiva na tem čudovitem kraju.

Čeprav je ponedeljek, se po Veliki planini sprehaja veliko pohodnikov in pohodnic, tudi mladih. Mi si najdemo zavetje pri mizi pastirske koče in malicamo v družbi cele jate kavk.

Do parkirišča se vsi vračamo čez travnike in nam je žal časov, ko je bilo tu še dovolj snega za smučišča. Vlečnice zdaj žalostno propadajo.

Vračamo se po poti prihoda, postanek napravimo samo v Zmajevi votlini ob cesti, da se odžejamo, ob treh pa smo že v Sevnici. Kdor zgodaj vstane ...

Posnetki Vinka Šeška.
Več posnetkov

Video: 

Nekaj prihajajočih dogodkov PD LISCA.

Celoten program v zavihku Program dela.

• Osnovnošolski tabor SLATNA 

          Termin: 6. – 13. 7. 2024

          Vsi osnovnošolci vabljeni na teden doživetij!

Razpis je v prilogi!

• Sobotni izlet:  PO POBOČJU  KRVAVCA

          V soboto 20. aprila 2024, ob 6.00 uri, z avtobusne postaje Sevnica.

          INFORMACIJE in PRIJAVE: Darinka Avguštin tel.:041 481 697

          najkasneje do 17. aprila 2024, oziroma zasedbe mest,           

          za lažjo organizacijo prevoza.

            Razpis v prilogi!    

• osnovnošolski izlet - BOČ

Sobota, 20. 4. 2024

Prijave pri mentorjih na OŠ.

• Planinski izlet: Murnce – Telče

Sobota, 27. 4. 2024

• Vabljeni 1. maja na našo Lisco in na ogled Clusijevega svišča na Lovrencu, ko zacveti!

Spoštovane planinke in spoštovani planinci!

Na spodnji povetavi je 55. številka Mladega planinca, v katerem vsako leto združimo in predstavimo naše aktivnosti v preteklem letu. 

https://horukcms.com/_uploads/pd-lisca/prispevki/datoteke/0160_002_MLADI%20PLANINEC%202024_splet%202.cleaned%20(1).pdf

V A B I L O

Spoštovane članice in spoštovani člani PD Lisca Sevnica, dragi prijatelji in podporniki,

v skladu s 23. členom Pravil PD Lisca Sevnica sklicujem redni letni

 Zbor članov

Planinskega društva Lisca Sevnica

 ki bo v sredo, 13. marca 2024, ob 17. uri

v Kulturni dvorani Sevnica.

Predstavili bomo delovanje društva v letu 2023

in načrte za leto 2024.

Prijava: svojo udeležbo sporočite Darinki Avguštin na telefon 041 481 697 ali elektronski naslov pdlisca@siol.net.

Veselimo se srečanja z vami!

Vljudno vabljeni!

                                                         Upravni odbor PD Lisca Sevnica

 Peter Požun  predsednik 

Dnevni red na povezavi https://horukcms.com/_uploads/pd-lisca/prispevki/datoteke/0193_002_Dnevni%20red%20za%20Obcni%20zbor%20PD%20Lisca%20Sevnica.pdf

Vabilo na povezavi https://horukcms.com/_uploads/pd-lisca/prispevki/datoteke/0193_001_Vabilo%20na%20Obcni%20zbor%20PD%20Lisca%20Sevnica.pdf

Ob osmih nas je sedem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Oblačno je, ne kaže, da bi bilo kmalu kaj bolje, torej ne gremo kam daleč. Zapeljemo se v stari del Sevnice, spijemo okusno kavico in preizkusimo novo parkirišče nasproti blokov Pod Vrtačo.

Zvabi nas pot mimo cvetočega črnega trna proti Pečju, ki je že kar prava cesta, potem pa krenemo še malo naokrog po kolovozu 

in nazaj do Cerkve svete Marjete, ki jo je Zoran Zelič takole opisal:

Podružnična cerkev Sv. Marjete stoji sredi vasi Pečje severovzhodno od starega mestnega jedra Sevnice. Cerkev je najmanjša izmed vseh podružnic v župniji. Najstarejši pisni vir za cerkev Sv. Marjete je iz leta 1375, ko se omenja vikar Georio (Jurij) pri Sv. Marjeti. Konec 16. stoletja domnevno cerkev ni več stala. Župnijska kronika poroča, da je na tem mestu nekdaj stal zidan križ. Leta 1688 je sevniški župnik Martin Golina s pomočjo trškega pisarja postavil na tem mestu cerkvico. Cerkev je imela prvotno lesen stolp, ki je bil leta 1828 zamenjan z zidanim. Zvonik je bil nekdaj krit s skodlami. Leta 1885 je bil v cerkvi blagoslovljen sedanji oltar Sv. Marjete. Veliki oltar, ki je hkrati tudi edini v cerkvi, je v sedanji podobi klasicističen iz leta 1885. Iz tega časa je kip cerkvene zavetnice Sv. Marjete, stoječe v niši. Poleg nje sta kipa Sv. Apolonije levo in Sv. Lucije desno, ki sta temeljito prebarvana, utegneta pa izvirati še iz 17. stoletja, ko je bil postavljen prvotni oltar.

Ne vemo pa, kaj pomeni na fasadi letnica 1848.

Foto: Vinko Šeško.

Spodnja dva posnetka: Ljubo Motore.

Sosed nas prijazno pozdravi s "ta kratkim", potem pa se začnemo spuščati, delno tudi po poti prihoda.

Pogled nam uhaja proti Logu, potem smo pa že v Sevnici.

Zapeljemo se do gostoljubne hiše Lojza in Jožice, kjer se okrepimo s salamami, ki smo jih dobili v dar pretekli ponedeljek. Gostitelja dodata še kruh, kavo, pecivo, vino; Marjana in Lado pa tudi točita žlahtno kapljico. Kar ni konca različnih debat, potem pa se le odpravimo naprej v deževen dan, ki smo si ga prijetno olepšali.

Več posnetkov

Ob osmih, ko se Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica zbira na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), rahlo dežuje. Kar takoj gremo na kavo, osem nas je, na pot pa nas krene šest. 

Z dvema avtomobiloma se zapeljemo do Radne, od tam pa pešačimo po cesti proti Lukovcu.

S ceste občudujemo razgled proti Boštanju in Sevnici, 

na vrhu pa nas pozdravi zanimiv napis; tudi sicer nam v pozdrav zalaja pes skoraj pri vsaki hiši. Dvigamo se proti Dvorcu Jevša, 

pod katerim z zanimanjem opazujemo kamerunske ovce, one pa nas. Celo nekaj nam želijo povedati, pa jih na žalost ne razumemo. 

Razumemo pa prijazno povabilo Habinčevih, ki nam nudijo viljamovko in jeger od dveh hiš. Opremijo pa nas tudi s ključem za Cerkev svete Marije Magdalene. 

Spustimo se in mimo Kulturnega doma Lukovec odidemo v vas, ki nas vedno znova razveseljuje s svojo urejenostjo. Po mokri in blatni poti, 

potem pa strmo v breg pod jamami v skalah prisopihamo do Cerkve. 

Občudujemo poslikave in posnamemo posnetka za spomin. 

Pot nadaljujemo skozi gozd, pogledujemo proti vasi, potem proti Konjskemu, 

za ozadje pa so nam hribi od Kuma, preko Lisce in Skalice do Bohorja ter pred njimi kar tri cerkve. 

Spet smo pri Habinčevih, kjer oddamo ključ, za "nagrado" pa se odžejamo z dobro kapljico.

Z novo pridobljeno energijo se spustimo do Radne, potem pa se še pred dvanajsto vrnem v Sevnico. Z dobro voljo smo pregnali dež!

Več posnetkov

Video:

Ob 7.33 nas osem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica stopi na vlak proti Ljubljani, v Zidanem Mostu prestopimo in se zapeljemo do Železniške postaje Ponikva, ki je v bistvu v naselju Hotunje. Skoraj devet je že in prijala bi kakšna kavica. Od lani poznamo v bližini  okrepčevalnico, 

tudi natakarica se nas spomni in hitro postreže s prijazno besedo in dobro kavo.

Preko železnice in potoka Slomščica se napotimo, potem pa navkreber po urejeni pešpoti proti naselju Ponikva (okrog 500 prebivalcev). 

Če se obrneš, opaziš okrog sebe prijazne hribe z vijugastimi cestami do posameznih hiš, vmes njive in veliko sadovnjakov, čisto zadaj pa se malo kaže belina  Kamniško-Savinjskih Alp. Ponikva je sicer eden najstarejših poseljenih krajev na slovenskem Štajerskem, prvič omenjen leta 1203 (več o zgodovini pod videom), mi pa pridemo najprej k novim hišam. 

Na desni strani nas zamika Cerkev svetega Ožbolta in krenemo k njej. V Wikipediji lahko preberemo:

Cerkev stoji na zemljišču, ki je bil del velike posesti, ki jo je v začetku 18. stoletja kupil Štefan Novak, praded Antona Martina Slomška. Na njegovi zemlji je že stala kapela svetega Ožbalta iz 15. stoletja. Dal jo je povečati in opremiti v baročnem slogu. Okrog cerkve je njegov pravnuk blaženi Anton Martin Slomšek (slovenski škof, pesnik in pisatelj,1800 - 1862), ki se je rodil v zaselku Slom, pasel očetovo čredo. Stopnice, ki vodijo v zvonik, so mu bile prva prižnica, da je z nje drugim pastirjem obnavljal nagovor, ki ga je slišal pri nedeljski sveti maši. Kasneje se je kot študent in duhovnik tu rad ustavil in molil. Stavba datira v leta 1735 oziroma 1736 in je bila leta 1856 predelana. Na jug orientirano cerkev sestavljajo ladja s kapelo, zvonik in enako širok prezbiterij. Oprema je večinoma baročna iz 19. stoletja. 

Cerkev je na lepem razgledišču, ob njej je posajena lipa, na informativni tabli je poleg opisa tudi besedilo Slomškove pesmi: Glejte, že sonce zahaja, skoraj za goro bo šlo ... Takoj zapojemo prvo kitico, 

ko se oziramo na Ponikvo in naokrog. Slavica pa poskrbi za dezinfekcijo, da se ne bi prehladili.

V dolino se spustimo kar po travniku, potem pa se malo ustavimo ob potoku z oznakami Kraške vodne učne poti Stanka Busarja. Še mali naprej po cesti in smo na rastišču velikonočnice na Boletini, ki spada v območje Nature 2000 in je zavarovano z ograjo. Cvetja ni toliko kot lani, 

se nam pa kljub temu nasmiha veliko lepih primerkov.

Posnetek s fotoaparatom Vinka Šeška.

Fotografiramo, malicamo, poplaknemo malico s Cizlovim vinom, potem pa krenemo proti Ponikvi. 

Najprej obiščemo Cerkev svetega Martina, ki so jo zgradili v 18. stoletju na mestu starejše v renesančnem slogu s sledovi rokokoja. Na žalost je zaklenjena, župnika pa tudi ni doma in ne moremo občudovati njene bogate notranjosti. Na fasadi so tudi ostanki oreha, pod katerim je bil odlikovan dvanajstletni Anton Martin Slomšek pri prvi šolski skušnji leta 1812. 

V bližini je spomenik Antonu Martinu Slomšku in Blažu Kocenu (geograf in kartograf, 1821 - 1871), ki je nekaj posebnega: na zaviti zgradbi je zasajeno grmičevje in zelenje. To je paviljon in družabna oaza po zamisli arhitekta Marka Mušiča, ki polepša to vaško jedro.

V lokalu pri trgovini se odžejamo, 

Foto: Vinko Šeško.

potem pa se s Slomškovo mislijo spustimo spet v dolino. Med klepetom hitro mine čakanje na vlak ob 13.10, ki je direktni in že pred pol tretjo smo doma.

Lep in dobro izkoriščen dan!

Več posnetkov

Fotogalerija Vinka Šeška

Video:

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica ob običajni osmi uri na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Najprej kavica in klepet, potem pa z avtom do Tržišča, kjer se nam pridruži Mimi. Skupaj nas je šest.

Peljemo se naprej na Malkovec, kjer parkiramo pri Vinskem dvoru Deu in občudujemo razglede daleč naokrog. 

Potem se peš začnemo spuščati in na levi puščamo Pavlo vas, potem pa nas spremlja gozd, 

ob cesti pa strmine z ogromno teloha. 

Trščina je razpotegnjeno naselje s hišami ob cesti, naši pogledi pa uhajajo nazaj proti Malkovcu in Pavli vasi. 

Pri eni hiši so uredili čudovit skalnjak, ki je poln pomladnega cvetja. Malo se povzpnemo in spet skozi gozd, za katerim se nam odpre veliko posestvo Vodlanovih. Upokojena zakonca iz Ljubljane sta si tu postavila hišo, staro hišo pa urejata s starinami. Tudi okolica je polna starih kmetijskih strojev in pripomočkov. 

V ogradi nas pozdravijo štirje oslički, ki so res simpatični.

Posnetki Vinka Šeška.

Prijazna gostitelja nas pozdravita z žgano pijačo, čajem in bogatim narezkom, ki ga pridno zalivamo z vinom, potem pa se posladkamo še s kavo. Kar težko se je posloviti.

Nekaj časa se vračamo po poti prihoda, 

Foto: Vinko Šeško.

potem pa zavijemo v zeleno dolino in po gozdu ter cesti naravnost proti Malkovcu. 

Pavlo vas imamo zdaj na levi. Ko prisopihamo na vrh, 

samo še mimo spomenika do avtomobilov in naše zanimivo dopoldne je končano.

Potek poti

Več posnetkov

Fotogalerija Vinka Šeška

Video:

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se zbira ob običajni osmi uri na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Šest nas je in najprej gremo na kavo, ob kateri kar ne zmanjka tem za razgovore.

Samo štiri se odločimo za pohod po nasipu ob Savi, čeprav tu in tam pade kakšna kapljica dežja. V naravi se vidi, kako se prebuja pomlad: mačice na grmovju, 

zvončki - kot bi se razlila bela barva pod drevesom. Hodimo do konca poti, 

kukamo proti Logu, potem pa se vračamo.

Kratko - a sladko: nadihale smo se svežega zraka, se razgibale in naklepetale.

Objavljamo nekaj novih terminov naših akcij.

Opisi in Razpisi so na voljo v zavihku Program dela.

• Otvoritev razstave Vinka Šeška v Ljubljani, 15. 2. 2024

               Prevoz iz Sevnice z avtobusom ob 11.00

• Sobotni izlet po ZASAVSKI PLANINSKI POTI

              Sobota, 17. 2. 2024

              Info in prijave: Darinka Avguštin / 041 481 697 / pdlisca@siol.net

• Znan je termin tradicionalnega izleta na hrvaške otoke:

Tridnevni izlet na Korčulo, 31. 5. 2024 do 2. 6. 2024.

Sonce počasi ogreva ozračje, ko se ob osmih zbira Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), mi pa se najprej gremo ogret s kavo.

Z dvema avtomobiloma se odpeljemo na Laze, od koder se nas pet napoti proti Primožu. 

Lepi razgledi se nam odpirajo proti Dedni gori, potem Rogačicam, dlje naprej so Gorjanci ...

Foto: Vinko Šeško.

Vinko in Elčka nam prideta naproti, da napravimo posnetek v sončnem dopoldnevu.

Pri njiju (Češnjice) v kaminu plapola ogenj, 

miza pa vabi z aperitivom in poprtnikom, ki ga je spekla Mimi. 

Foto: Vinko Šeško.

Vinkov rojstni dan slavimo in zaželimo mu vse dobro z besedami in pesmijo. Potem pa malica: še topel popečen toast z maslom in na njem tatarski biftek - to pa res tekne!

Da vsaj malo porabimo kalorije, se napotimo mimo vinograda, ki ga Vinko že pridno obrezuje, 

skozi gozd s šopki telohov, potem pa na urejeno igrišče kraja Češnjice. Popki na češnjah so že napeti, 

na travniku pa najdemo tudi spomladanske žafrane.

Posnetek z aparatom Vinka Šeška.

Ko se vrnemo, nas čaka spet obložena miza: okusna kisla juha, pecivo, tri vrste vina, kava ... Res nismo bili lačni in žejni.

Posnetek z aparatom Vinka Šeška.

Zgodnje dopoldanske ure so nas zvabila spet domov na počitek po kulinarično "napornem" dopoldnevu.

HVALA LEPA GOSTITELJEM!

Več posnetkov

Fotogalerija Vinka Šeška
Video:

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica: v sončnem, a hladnem jutru, se nas na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) zbere šest, vendar sta dva odločena, da po poledenelih poteh ni varno hoditi. Tako gremo skupaj na kavo in klepet, štirje pa se odločimo za Lisco.

Z avtomobilom se zapeljemo ob Sevnični, preko Krakovega, skozi naselje Lisce na Malo Lisco. Cesta je kopna, po dolini je drevje in grmovje obloženo s snegom, više pa ne. Toplotna inverzija je kriva za to: v Sevnici je bilo ob našem odhodu minus osem stopinj, na Lisci pa le minus dve.

Spodnji posnetek: Vinko Šeško.

Parkiramo in se napotimo po snegu v hrib. Vidi se, da je bilo za konec tedna veliko obiska in je po snegu mnogo poti in gazi. 

Ko stopimo iz gozda, se nam najprej odpira pogled proti severu, 

Spodnji posnetek z aparatom Vinka Šeška.

na vrhu pa daleč naokrog: Julijske in Kamniško-Savinjske Alpe so prav fotogenične, doline zastirajo redke meglice. 

Oba posnetka: Vinko Šeško.

Na vrhu pošteno piha, zato se spustimo po stezi k Jurkovi koči, pravo zavetje na soncu pa najdemo na klopeh pred Tončkovim domom, ki je sicer ob ponedeljkih zaprt. Iz lastnih zalog se malo okrepčamo, potem pa se po cesti vrnemo k vozilu.

Ob enajstih smo spet v Sevnici, ki jo je sonce malo ogrelo, še vedno pa kaže zimski videz.

Več posnetkov
Fotogalerija Vinka Šeška
Video:

Po zboru na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in okrepčilu s kavico se Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica odloči za današnji cilj: Čimerno. Vesela sem, ker tam še nisem bila, le videla sem naselje z Nebeške gore. Osem nas je in z dvema avtomobiloma se odpeljemo skozi Radeče, zavijemo navkreber do Jelovega, potem pa naprej po grebenu in raznoliki pokrajini do Čimernega. 

Parkiramo v bližini Cerkve svete Trojice, ki je najvišje ležeča podružnica župnije Svibno. V osnovi je cerkev romanska, predelana je bila v 16. in 17. stoletju, leta 1862 pa je bila v celoti tudi povišana in na novo obokana.

Foto: Vinko Šeško.

Odpravimo se proti Nebeški gori, ki je z višino 958 metrov najvišji vrh Občine Radeče. 

Spodnji posnetek: Vinko Šeško.

Le 25 minut nam obeta kažipot: ob travniku, potem pa skozi gozd in pot je vse bolj strma. Nekaj je snežnih zaplat in blata, zato je treba paziti na korak, da nam ne zdrsne. 

Na vrhu je vpisna knjiga in žig ter zvonček za srečo in nekaj klopi. Večino so uredili leta 2004 ob občinskem prazniku, zvon pa so postavili leta 2009. 

Spodnja dva posnetka: Vinko Šeško.

Srknemo malo žgane pijače, da se ne prehladimo, potem pa nadaljujemo pot po grebenu, ki se kmalu spremeni v utrjeno gozdno cesto do doline Sitni kal (naselje Ključevica). 

Tu in tam nas pozdravijo telohi, ki so radovedno pokukali na plan. Opazimo odcep do domačije (Ključevica 16), kjer se je leta 2016 zgodil umor Branimirja Brajdeta. Osumljencu so sodili leta 2017: izgovarjal se je, da se je zgodila nesreča. 

Pot nadaljujemo po dolgi dolini, se vmes še malo okrepčamo, potem pa se v bližini domačije Pr' Kovačk spomnimo zdaj že pokojne ženice, ki nas je vedno prijazno pozdravila in pogostila s pijačo. Ne zavijemo na levo v Škratovo dolino, 

ampak hodimo naprej po cesti nazaj do Čimernega.

Foto: Vinko Šeško.

Ob povratku še kratek postanek v naselju Jelovo pri palčkih, potem pa domov. 

Potek poti
Več posnetkov
Fotogalerija Vinka Šeška
Video:

Zimska Komna

Za prvo letošnjo zimsko turo smo izbrali Komno.  Zbralo se nas je 20.

Pri Savici smo startali v kopnem. Do snega smo prilezli na približno 1000 mnm. Na koči smo se okrepčali in krenili proti Bogatinskemu sedlu. Sneg je bil še vedno svež, gaz proti sedlu pa se je izgubila. Polovica udeležencev je pod sedlom vadila osnove zimskega gibanja z derezami in cepinom. Ostali pa smo gazli do sedla.Nadaljevali smo do rame pod Bogatinom. Zaradi kratkega dne in svežega snega smo se tu obrnili. Skupaj smo se vrnili do Koče na Komni, pomalicali in se vrnili v dolino.

Kljub veliki skupini smo imeli lep tempo. Med meglicami smo lovili obrise Bohinjskih gora. Utrinke si oglejte v galeriji.

Vodja ture: Luka Žveglič

Od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica se nas danes zbere samo pet. Sedemo h kavici in klepetu, potem pa se odpravimo v stari del Sevnici, kjer v preddverju Trškega dvorca razstavlja svoje fotografije Judith Zgonec. 

Navdušijo nas njeni posnetki iz Južne Afrike, Bocvane in Zimbabveja: ne samo zanimivi motivi, ampak tudi šegavi naslovi. Razstavo si je mogoče ogledati v januarju in februarju.

Rahlo naletava sneg, veter včasih pa zoprno popiha, mi pa se ne damo: 

med hišami pod gradom napredujemo proti Drožanjski cesti in po njej, potem pa naprej proti Svetemu Roku. Večina se nas odloči za lepo gozdno pot, potem pa malo po travniku.

Začele: tu nas pozdravi škotsko govedo, ki verjetno kar uživa v malo nižjih temperaturah, 

nasproti pa priteče še psica Žuža, ki nas že dobro pozna. Zelo prijazna je, sicer pa pri Marjani in Ladu vedno najdemo toplo zavetje. Ne samo to: takoj je na mizi dezinfekcija, kuhano vino in pecivo. Komu bi se mudilo od obložene mize in zabavne družbe?

Vračamo se po cesti pod Cerkvijo svetega Roka in se na križišču poslovimo. S skoraj štirimi urami prijetnega dopoldneva smo uspešno začeli nov teden.

Več posnetkov

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se zbira ob običajni osmi uri na običajnem mestu - parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Le dan je nenavaden: sreda, da nadomestimo praznični ponedeljek. Pet se nas z avtomobilom odpelje do Tržišča, kjer nas v lokalu Caffe Mlin že čaka tudi Mimi, ki nas ob kavi pogosti s pecivom.

Naprej gremo pa po pešpoti v hrib do Cerkve svete Trojice, ki je omenjena že 1526. Zaradi večkratnih prezidav ni enotnega sloga: ladja deloma romanska, prezbiterij gotski. Cerkev in župnišče požgana 31. maja 1944. Obnova cerkve v letih 1952 do 1953. Najprej se oglasimo na Radetovem grobu, potem pa nas zanima gradnja zidu za žare.

Pridne roke Aktiva kmečkih žena Tržišče oblikujejo ptičke iz testa, vzhaja pa tudi že testo za poprtnik - obredni božični kruh. Malo jih zmotimo pri delu in izrazimo dobre želje.

Pot nas vodi mimo izložbe Aktiva in Društva upokojencev Tržišče v dolino, potem mimo Šole, preko polja, kjer so nekoč gojili lan, 

oziramo pa se že tudi proti Šentjurjevemu hribu, kamor smo namenjeni. Pri ključarju dobimo ključ, za nameček pa še dezinfekcijo in piškote. 

Začenjamo se vzpenjati po gozdu in na levo kukamo v dolino Mirne, ki pod nami dela okljuk. 

Pri Cerkvi svetega Jurija je posajena lipa, samo stavbo pa so lepo obnovili. Njen začetek sega v 13. stoletje, večkrat so jo prezidali, zvonovi so iz leta 1586; bronasti pa iz leta 1545.  Med drugo svetovno vojno je bila požgana in delno porušena. 

Ogledamo si tudi notranjost z ostanki fresk in novo oltarno mizo, ki jo podpira kovinski zmajev rep. Svetega Jurija pogosto upodabljajo na konju, kako s sulico ulico prebada zmaja. Zmaj v legendi predstavlja zlo in prekletstvo, ki ga vera premaga.

Izpred cerkve občudujemo razgled, potem pa se napotimo v dolino. Ne, ne gremo še domov: v Gostišču Majcen - Ulčnik se nam pridruži še šest iz naše skupine 

Spodnji posnetek: Vinko Šeško.

in okrepčamo se z okusnim kosilom, ki ga zalivamo z žlahtno kapljico iz Kraljeve zidanice. Tudi kava ne sme manjkati.

Foto: Vinko Šeško.

Skrbna vodja Ponedeljkove skupine Slavica kot običajno pripravi temeljito poročilo, kam vse smo šli, koliko smo hodili, kdo je vozil, koliko kilometrov, koliko stroškov ... HVALA, SLAVICA! SE PRIPOROČAMO ŠE ZA NASLEDNJE LETO.

Po lepo preživetem dopoldnevu se s prijetnimi vtisi odpravimo spet v Sevnico.

Več posnetkov
Video:

POROČILO  PONEDELJKOVE SKUPINE PLANINSKEGA DRUŠTVA LISCA SEVNICA ZA LETO 2024

V letu 2024 je bilo 36 ponedeljkov, ko smo že zjutraj začutili, da bo ta dan srečen dan in ne glede na vreme se nas je 9 – 11 pohodnikov in pohodnic odpravilo na pohod.

V slabih vremenskih razmerah smo se podali proti Tržišču (Malkovec, Jurjev hrib, Škovec), Radečam (Čimerno), Drožanju, ob Savi do Vranja in preko Pečja v Sevnico. Zavetišče smo iskali tudi na Primožu, v Drožanju pri Marjani in Ladotu ter na Bojniku. Povsod je bilo lepo in veselo.

Ko se je zima poslavljala in se narava začela prebujati, nas je v goste povabila velikonočnica v Polani, nekaj tednov kasneje pa Velika planina in njeni z žafrani pobarvani travniki. Pozabili tudi nismo jarice na Bohorju in našega bisera – modrega encijana na Lovrencu, kateremu smo posvetili celodnevno varovanje. V jeseni so nas razveselili belokranjski steljniki in živo pisane barve vinorodnih goric. V meglenih dneh smo pobegnili soncu nasproti in ga našli na Rogli. Za zaključek pohodov smo si na povabilo Roka Petančiča ogledali nov kulturni center v Škocjanu in opravili pohod  od Velikega do Malega Vinjega vrha.

Za prevoze smo uporabljali lastna vozila in v ta namen prevozili 1519 kilometrov. V enem primeru smo najeli kombi in izkoristili gostoljubnost Zmaga, ki nas je zapeljal na Primorsko do Cerja. V nekaj primerih smo se odpeljali tudi z vlakom in tako doživeli enega čudovitih pohodov skozi slikovit Štanjel. Še veliko je bilo prekrasnih pohodov in zahvaljujemo se Vinku, Ljubotu in Romani za ideje in organizacijo le-teh. Najlepša hvala tudi voznikom in voznicam, ki nas varno pripeljejo na cilj in nazaj domov.

Vodja Ponedeljkove skupine
Slavica Kralj

Foto: Vinko Šeško.

Od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Sevnica se nas sedem zbere ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in najprej smo potrebni kavice. 

Z avtomobili se odpeljemo na Drožanjsko cesto, 

potem pa zakoračimo v hrib po poti skozi nekdanje sadovnjake in po cesti proti Svetemu Roku. 

Foto: Vinko Šeško.

Pri Vintarjevi zidanici nas zamika lepa gozdna pot in po njej uživamo do travnika za cerkvijo, potem pa spet po cesti do gostoljubne Cizlove hiše (Začele). 

Foto: Vinko Šeško.

Seveda je potrebna dezinfekcija in piškoti, da ne bi omagali na poti.

Po cesti se spustimo v dolino, potem pa spet navkreber na greben, kjer je na naši desni Drožanjska cesta, na levi pa Florjanska ulica. Prijazna domačinka nas počasti z medico. 

Predvsem na desni se odpirajo lepi pogledi na Lamperče in Sveti Rok. Mimogrede smo spet v dolini - v Drožanjski ulici.

Foto: Vinko Šeško.

Pri Jožici in Lojzu nas čaka prava pojedina: slasten ričet, odličen tiramisu, da vina in kave niti ne omenim. PRISRČNA HVALA OBEMA! Tako prijetno je družiti se in klepetati, da skoraj pozabimo iti domov.

Več posnetkov
Fotogalerija Vinka Šeška.
Video:

Pet od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica se nas zbere ob običajni osmi uri na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in najprej je na vrsti kavica. Z enim avtomobilom se odpeljemo do Gostilne Kregl, tam parkiramo in se odpravimo peš v meglo ob Savi nizvodno.

Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.

Ponekod je še nekaj blata, sicer pa je peščena pot lepa in nas vodi mimo kozolcev vse do Dolnjega Brezovega, kjer ob čistilni napravi zavijemo proti naselju. 

Prečkamo železniško progo in že pri prvih hišah nas pričakajo praznične okrasitve. 

Spodnji posnetek: Vinko Šeško.

Potem pa povabilo v Božično pravljico, 

pri kateri so se krajani in krajanke res potrudili pričarati pravljični svet za mlade in mlade po srcu. V posebno veselje nam je bilo poklepetati z gospo Guličevo, ki je pri krasitvah v kraju zelo aktivna.

Vrnemo se na nasip in prikličemo sonce. 

Foto: Vinko Šeško (spodnji posnetek).

Pod kozolcem si privoščimo okrepčilo, potem pa se vrnemo do avtomobila. Ta kratek pohod zaključimo s čajem in kuhanim vinom v Gostilni Kregl.

Poldne zvoni, ko se vračam v blok: zadovoljna zaradi koristno in prijetno preživetega dopoldneva.

Več posnetkov
Fotogalerija: Vinko Šeško.

Šest od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica nas je ob osmih zbranih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in kar takoj rabimo kavico. 

Foto: Vinko Šeško.

Foto: Ljubo Motore.

Potem se odpeljemo do Vrhovega, preko mosta čez Savo in blizu njega parkiramo.

Prijazno povabilo Turističnega društva Loka pri Zidanem mostu nas usmeri k razstavi adventnih venčkov, ki jo prirejajo že desetič. Menda je venčkov iz različnih materialov 99, mi jih nismo šteli. 

Najbolj so nam všeč taki iz naravnih materialov, veseli pa smo tudi podatka, da sodelujejo tudi cele družine, otroci iz Vrtca Ciciban, enota Bibarija; pa tudi starejši iz Trubarjevega doma upokojencev.

Nadaljujemo pot ob Savi 

in pogledujemo proti naselju, pa tudi v zanimive vzorce ledu na mlakah. 

Kar nekaj časa se posvetimo skupini labodov, ki priplavajo k nam. 

Prečkamo progo, občudujemo zanimiv mozaik, potem pa se zamislimo nad gorečo svečo pred Trubarjevim hramom. Kasneje izvemo, da je umrla lastnica. 

Foto: Ljubo Motore.

Foto: Vinko Šeško.

Toplo zavetje in dober čaj najdemo v lokalu Orhideja, vzamemo pa si tudi dovolj časa za klepet.

K avtomobiloma se vračamo po cesti preko polja in kritično ocenjujemo kozolce - nekateri med njimi žalostno propadajo. 

Spet eno lepo preživeto dopoldne.

Več posnetkov
Fotogalerija: Ljubo Motore

V nedeljo, 3. 12. 2023, je Pevska skupina Encijan Planinskega društva Lisca Sevnica nastopila v Kulturni dvorani Sevnica na prireditvi Večer moškega petja v okviru Tega veselega dneva kulture. Zapeli so pesmi: Samo en cvet, Zelenica, Domovini in sodelovali pri skupni pesmi Pozimi pa rožice ne cveto.