Nas sedem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) z upanjem, da bo naš brezstični športni dogodek (pohod) potekal brez dežja. 

Z dvema avtomobiloma smo hitro na Bregu, kjer nas Vlasta že čaka s tremi vrstami dezinfekcij in kavo, mi pa jih z lončnico voščimo za rojstni dan. Njena hčerka Damjana prispeva še dobro voljo, kot se sama izrazi, je pa ta tudi v trdi obliki različnih dobrih peciv.

Zapeljemo se še do Izletniške kmetije Krajnc Pavlič na Okroglicah in tam parkiramo. Markacije nas usmerijo na levo v hrib, pot se ves čas dviga, hodimo pa mimo nekaj lepo obnovljenih hiš. Sadno drevje je v cvetju, ki ga je marsikje osmodila slana. Zapustimo markirano pot in zavijemo na desno proti domačiji Ivandič. 
Ne ustrašimo se napisa o hudem biku na paši in res ga še ni videti. Odpirajo se nam razgledi proti Radežu, Lovrencu in proti Lisci. 

Okrog spomenika šestim padlim partizanom je naloženega veliko gradbenega materiala, tu je tudi nekaj delovnih strojev. Pot nadaljujemo po zgornji cesti, potem pa se priključimo k tisti za na Lovrenc.

Lovrenc sameva, tudi napovedane delovne akcije za popravilo varovalne ograje ni. Zaradi slabe vremenske napovedi so jo verjetno odpovedali. Veseli smo prvega cveta encijana, ki je že odprt, veliko popkov pa obeta čez nekaj časa še lepši pogled. Vlasta nam ponudi pijačo, obisk dokumentiramo s fotografiranjem, potem pa se odpravimo v dolino.

Začne rositi in prav pridejo prevozi z avtomobili in gostoljubna streha Vlaste in Vikija, ki s hčerko pripravita pravo pojedino. Oko pa se spočije na raznovrstnem pomladanskem cvetju.

Dež se ni držal napovedi, vendar smo se nahodili in nadihali svežega zraka. Cvetje pa mi dobrodošlico želi tudi pred našim blokom.

Zapisala
Romana Ivačič

Fotogalerija: Ljubo Motore.

Devet se nas zbere od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) izjemoma ob sedmih. Da je to po stari uri že ob šestih, nas ne moti preveč: imamo kombi in naš cilj je na Gorenjskem. Skrbi pa nas, kje bomo lahko popili kavo, zato se ustavimo že v Trebnjem in uživamo ob krepčilnem napitku.

Na avtocesti proti Ljubljani ni pretirane gneče, pa tudi proti Gorenjski ne. Fotograf Vinko nekaj kritizira vidljivost, pa se nam kažejo Kamniške in Julijske, potem še Karavanke. Pri Radovljici nas pozdravi Avsenikova harmonika, mi pa kar naprej na Bled. Ta izgleda nekam čudno, ker je le tu in tam kakšen domačin, turistov pa tudi ni videti. 

Zavijemo v Zako in tam parkiramo. Že od tu se nam odpira lep pogled na jezero z otočkom, zadaj na strmini grad, okvir pa oblikujejo s snegom pokrite gore. Dobrih sto metrov od parkirišča nas prijazni kažipoti usmerijo proti Mali in Veliki Osojnici ter Ojstrici. Pot je široka, ponekod kamnita, ob njej pa dremajo jetrniki. Desno navzgor v strmino, v pomoč je tudi jeklenica, že gledamo v dolino velik kamp, na vrhu Ojstrice (611 metrov nadmorske višine) pa se nam odpre eden najlepših pogledov na Blejsko jezero. Dolgo je 2120 m in široko 1380 m, ima površino 1,45 kvadratnih kilometrov, najgloblja točka pa je v globini 30 m. Kar ne moremo se nagledati teh lepot, ki jih poljublja sonce, tudi predor železniške proge Jesenice - Nova Gorica odkrijemo, fotografski aparati pa imajo tudi veliko dela.

Spustimo se spet do križišča poti in krenemo proti Osojnicam. Nasmihajo se nam telohi, tu in tam kakšen grmiček navadnega volčina. Ne zmenimo se za odcep na Veliko Osojnico, raje sledimo oznakom za Malo Osojnico s 691 metri višine. Najprej se ustavimo pri klopci, od koder kukamo proti vasi Kupljenik pod Babjim zobom, na desni pa se nam kaže Bohinjska Bela. Še večje lepote pa čakajo na nas malo naprej, ko spet vidimo pod sabo Bled z okolico kot iz letala. Lepšega kraja za malico si ne bi mogli izbrati. Slavica in Tone nas opremita z dvojnimi kozarci, ki so označeni z imeni, da ne bi česa pomešali, poskrbita pa tudi, da ne ostanejo prazni.

Lahko bi se vračali po bolj strmi poti s stopnicami, pa se odločimo, da gremo po bolj zložni poti, ki jo že poznamo. Med tem so se jetrniki že zbudili in v nas upirajo svoje modre oči. 

K jezeru se spustimo malo bolj desno in uživamo po leseni stezi in lepih pogledih. Pri parkirišču ugotovimo, da je bila odveč bojazen glede kave. Odprt je kiosk in prijazna dekleta jo vneto kuhajo, Mimi pa pravi, da časti, ker je treba zapraviti del njene, na novo izračunane, pokojnine. Lahko verjamete, da se zraven prileže še Slavičin jabolčni zavitek. Pridružita se nam še Vinko in Vlasta, ki sta se odločila za pot okrog jezera.

S kombijem se zapeljemo mimo Železniške postaje Bled Jezero na Blejski grad, ki se dviga na 130 metrov visoki skali nad jezerom. V sami stavbi z bogato zgodovino in muzeju smo že bili, zato se nam ne da plačevati vstopnino samo zaradi razgleda, zaradi tega uživamo na točkah ob gradu. Da ne bi preveč obnemogli, nam še Mimi postreže s slastnim zavitkom.

V sončnem popoldnevu smo mimogrede doma z lepim občutkom, da smo se naužili naravnih lepot v prijetni družbi.

Zapisala
Romana Ivačič

Fotogalerija: Vinko Šeško.

Sončno jutro in ob osmih zjutraj nas sedem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Hiter dogovor in že brzimo v dveh avtomobilih proti Radečam. Parkiramo pred lokalom Caffe Galeria, takoj izkoristimo njihovo teraso za sončenje ob kavici.

Ob Savi se napotimo po Učni poti Savus, se oziramo nazaj na mesto in hribe vse do Gor, ob poti pa nas pozdravlja cvetje. Občudujemo park s starimi drevesi, pri Graščini Mali dvor pa nas zanima tudi precej zaščitena zgradba Prevzgojnega doma. V Wikipediji lahko preberemo:

Prevzgojni dom Radeče je edini prevzgojni dom v Sloveniji. V njem so zaprti mladoletniki in mladoletnice, ki jim je bil izrečen vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom. Prevzgojni dom ima kapaciteto 68 obsojencev. Prestajanje ukrepa traja od 1 do 3 leta.

Mi pa lepo naprej ob Savi, skozi kukalo gledamo proti Brunku in občudujemo lepo urejena počivališča in informativne table. V bližini Ribiškega doma nas že malo skrbi, če bomo videli kakšno nutrijo, ko ena majhna le priplava in se pogosti z našimi priboljški. Popoldne jih je baje več, nekateri pa pravijo, da so jih veliko tudi postrelili, ker so se preveč razmnožile, uničujejo bregove Save in ogrožajo domače vrste živali. Nutrije ali bobrovke nekateri zamenjujejo s pižmovkami, ki pa se manjše in imajo bočno sploščen rep, nutrije pa okroglega, pa še značilne oranžne sekalce imajo nutrije. Obe živali izvirata iz Amerike in so jih v Evropo prinesli. Nutrije so zaradi kožuha v Ameriki skoraj iztrebili, zato so jih začeli gojiti na farmah. Tudi pri nas so jih ali jih še, nekaj pa jih je verjetno pobegnilo ali so jih izpustili. Zdaj postajajo že invazivna vrsta z 2 - 3 zarodi na leto, zarod pa pomeni 4 do 5 mladičev.  Sicer pa so simpatične živali z lepim kožuhom, rjave, včasih črne ali sive barve. Dolge so lahko 40 do 60 centimetrov, rep pa še dodatnih 30 do 45 centimetrov. Njihova teža je med petimi in devetimi kilogrami, na dan pa rabijo za četrtino svoje teže hrane. So rastlinojede glodavke in ob Savi se pasejo na travi, v slast jim gre zelenjava, jabolka, bananini olupki, pa tudi starega kruha se ne branijo. Seveda je vprašanje, če jih je pametno hraniti.

Pri ribniku Bajer naletimo na dva ribiča, nutrij pa ni videti. Pot nadaljujemo do smetišča, pod njim pa je preko lovilca odpadkov na Savi lep pogled preko reke na Loko pri Zidanem Mostu. 

Sprehodimo se okrog ribnika in se povzpnemo v gozd nad njim. Velika drevesa, obrasla z bršljanom, pritegnejo naš pogled, preizkusiti pa je treba tudi veliko mrežo za ležanje. To je res prostor za uživanje z razglednim stolpom in udobnimi klopmi, na katerih si privoščimo počitek ter malico. Sicer pa je okolica ribnika prava učilnicana na prostem z informacijskimi tablami in preizkusom o vrstah rib.

Vračamo se spet ob Savi in ugotavljamo, da je tu poleg nas še veliko drugih sprehajalcev. Tudi v Gostišču Flosar je veliko gostov: nočemo povečevati gneče in jo mahnemo kar na parkirišče k avtomobiloma. Malo nas hladi veter, ampak Mimi nas pogosti s prigrizkom, potem pa je današnji program izpolnjen. Kratko - a sladko!

Zapisala
Romana Ivačič

Fotogalerija: Ljubo Motore.

V A B I L O

Spoštovani članice in člani PD Lisca Sevnica,

epidemija virusa Covid-19 nam je korenito spremenila življenja in tudi društveno delovanje. Že leto dni nam onemogoča ali omejuje izvajanje številnih društvenih dejavnosti, med katerimi je tudi izvedba t.i. občnega zbora oz. zbora članov, ki vsako leto poteka v mesecu marcu.

Zato smo se v upravnem odboru društva odločili, da Zbor članov izvedemo na dva načina.

V skladu s Sklepom upravnega odbora PD Lisca Sevnica z dne 2. 3. 2021 in
s 23. členom Pravil PD Lisca Sevnica sklicujem redni letni volilni

 Zbor članov

Planinskega društva Lisca Sevnica,

 ki bo potekal korespondenčno

v torek, 16. marca 2021, od 16.00 do 20.00

v Planinskem zavetišču pod Svetim Rokom.

Člani delovnega predsedstva:
Mojmir Rupar, Luka Žveglič, Nastja Holc

Zapisnikar: Darinka Avguštin

Verifikacijska komisija:
Ana Zidar Prah, Janko Avguštin, Ljubo Motore

Overitelj zapisnika: Jože Lekše

Prisotno bo predlagano delovno predsedstvo, vas pa prosimo, da upoštevate vse ukrepe in vstopate v prostor posamično oz. v skladu z omejitvami.

Predlagane sklepe vam bomo predočili v pisni obliki. Vaše strinjanje s sklepi boste pisno sporočili v tabeli.

Vsem prejemnikom priznanj bodo v tem času tudi podeljena priznanja, in sicer naziv častni vodnik PZS naslednjim prejemnikom: Alenka Brezovnik, Jože Prah, Anton Prah, Janko Sotošek. Podeljene bodo tudi pohvale, bronasta, srebrna in zlata priznanja. Iskrene čestitke vsem!

Kot je to običajno boste lahko hkrati PORAVNALI TUDI ČLANARINO.

Gradivo za Zbor članov je objavljeno pod vabilom.

Na zboru članov bomo zaradi odstopa predsednika društva v skladu z našimi pravili izvedli tudi volitve organov društva. Predlog kandidatur bo objavljen pri gradivu za Zbor članov.

Vsi zainteresirani člani vabljeni h kandidaturam in sodelovanju!

Predloge kandidatur lahko pošljete na e-pošto: pdlisca@siol.net, več informacij pa dobite
pri tajnici društva Darinki Avguštin na tel. 041 481 697.

Tiste, ki v Zavetišče ne boste uspeli priti oz. ste bolj vešči spletnega pregledovanja, ste povabljeni, da za predlagane sklepe in kandidature glasujete na spletu. Spodaj je objavljena povezava do spletnega obrazca, ki bo dostopen od vključno 16. marca 2021 do vključno 17. marca 2021.

Spletni obrazec: https://www.1ka.si/a/332181

Rezultati glasovanja o sklepih in kandidaturah bodo objavljeni na spletni strani www.pd-lisca.si dne 19. marca 2021.

Vljudno vabljeni!

 UO PD Lisca Sevnica
Za: Rok Petančič, predsednik UO

Gradivo za Zbor članov 2021:

Dnevni red Zbora članov PD Lisca Sevnica - 16. 3. 2021

Poročila:

Vsebinsko in finančno poročilo za leto 2019

Poročilo Nadzornega odbora PD Lisca Sevnica za leto 2019

Vsebinsko poročilo za leto 2020

Finančno poročilo za leto 2020

Poročilo Nadzornega odbora PD Lisca Sevnica za leto 2020

Program:

Program dela PD Lisca Sevnica za leto 2021

Kandidature za volitve članov organov PD Lisca Sevnica:

Kandidatna lista za Zbor članov PD Lisca Sevnica 2021 - 2025

Predstavitev kandidata za predsednika PD Lisca Sevnica - Peter Požun

Lepo sončno jutro, ampak presneto mrzlo, saj so Lisca in Kum, pa tudi nižji hribi beli. Ob osmih se nas na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) zbere pet od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica.

Odpeljemo se proti Studencu, ustavimo se pa v zaselku Novo, ki sicer spada pod Ponikve pri Studencu. Med hišami se spuščamo in na desni že vidimo Studenec, pod nami pa je lepa dolina in v bližini vrtače s ponikanjem vode (zato Ponikve). Skozi gozd pridemo do večje skupine hiš, med njimi veliko skladišče na prostem in pod streho ter čudno veliko zgradbo. Tu je odcep ceste za Hudo Brezje, ampak najprej je treba do križa in malo više zaradi lepega razgleda proti severu. Cesta se spušča, spet kukamo proti Studencu, potem pa dvigne skozi gozd v zaselek Cerovec, ki spada pod Hudo Brezje. Okolice hiš so lepo urejene, cvetijo narcise, krokusi, rese, marelice ..... Kmalu smo pri Metelkovih, ki so že prava tovarna hrane. Na križišču se spustimo desno navzdol in ugotovimo, kakšen lep pogled je nazaj. 

Skozi gozd se spustimo v globel in občudujemo cvetove pasjega zoba ob poti. Prečkamo potoček in pridemo na poseko, ki je kot nalašč za počitek in malico. Zdaj pa se dvigamo proti Studencu: pod njim venec vinogradov, na desni pa lepi razgledi. Prepoznavamo Krajna Brda, cerkvi svete Neže in na Grački gori, Podvrh, hribe zadaj. Pridemo do šole z vrtcem, kjer nas pozdravi veseli vrišč otrok. Pozvonimo pri prijatelju Borisu, ki nas prijazno pozdravi in pogosti z odličnim orehovcem. Še do cerkve se dvignemo, raziščemo malo pokopališče, odkrivamo znane pokojne, predvsem pa spet uživamo v razgledih vse do Lisce. Gostilna Janc ima prijetno urejen balkon, na katerem si privoščimo kavo in klepet.

Pot nadaljujemo skozi naselje in se vračamo proti izhodišču. Vmes se nam odpre še pogled na Kamniške, 

potem pa zaključimo krog. Skoraj devet kilometrov smo prehodili in uživali vsako minuto pohoda. ENO LEPO DOPOLDNE! 

Zapisala
Romana Ivačič
Fotogalerija Vinka Šeška.

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se danes zbira od pol devetih do devetih v Kraljevi zidanici na Otavniku (Bojnik). V žarkem soncu se kaže praznična miza: različni priboljški v trdi in tekoči obliki, zraven pa marjetice v lončkih in pisani tulipani za ženske, za moške - mučenike kaktusi značilnih oblik (med trnjem je cvetje!), vsem pa Vinko Šeško doda še lične voščilnice.

Devet nas je, vendar se nas na pohod odpravi šest, trije pečejo burek in se sprehajajo po okolici. Mi pa najprej opazujemo, kako nastaja na strmini nova trasa za vinograd, potem pa se spustimo skozi gozd. Stara vina - lepo pobočje z vinogradi, le od kod tako ime? Spuščamo se po Zagraški gori, Gabrniku in z Goriške gore očudujemo razgled nazaj. Smo pri hiši, kjer se je rodila naša Mimi, pod nami pa leži v dolini naselje Goriška Gora. Ustavimo se še pred dolino pri gostoljubni hiši, kjer nas čakajo žgana pijača, čaj, zavitek, potem pa še kava. Gospodar pa ženske obdari z narcisami. 

Treba je naprej! Ne, trije gredo po isti poti nazaj, trije pa se spustimo v dolino in obiščemo še Zagraški log. Ta vedno znova preseneča z meandri potoka in lepo urejenim muzejem na prostem. V gozdu pa neverjetno veliko pasjega zoba. 

Ko se obrnemo spet v hrib, nas najprej pozdravijo prave gredice podlesnih vetrnic, mi pa kar po brezpotju ob potoku in skozi gozd do ceste. Strmina Starih vin se postavi pred nami skoraj navpično, ampak počasi jo premagamo in po lepi gozdni poti se vračamo na izhodišče, kjer se nam za dobrodošlico najprej pokažejo trobentice.

Seveda se prileže ričet, pa hrustljavo zapečeni burek, da tekočih dobrot niti ne omenjam: različne vrste vina, kava ..... Uživamo na soncu, klepetamo, načrtujemo, kako se bomo organizirali v bodoče. 

OH, TI NAŠI ČUDOVITI PONEDELJKI!

Fotogalerija Vinka Šeška.

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica me počaka na našem tradicionalnem zbirališču - parkirišče pri rondoju v Šmarju, da odtelovadim naših 1000 gibov jutranje vadbe in se šele ob pol devetih namesto ob osmih odpravimo na pot. Kar neverjetno je, da nismo skupaj hodili že od sredine oktobra. Tokrat nas je šest in z dvema avtomobiloma se zapeljemo skozi Krško in malo pred Kostanjevico zavijemo na desno v Krakovski gozd.

Naš prvi postanek je pred Bivakom Lovske družine Veliki Podlog, kjer nekaj načrtujejo, saj je v bližini veliko materiala. Iščemo orlovo gnezdo, pa ga ne najdemo, za daljše raziskovanje gozda nismo dovolj dobro obuti, ker so tla namočena.

Zapeljemo se k potoku Senuša, parkiramo in se napotimo na travnik iskat pomladno cvetje. Povsod je dovolj žafrana, razveseli nas modrina morske čebulice, pa Dacijski pljučnik, prav ob vodi pa nas pozdravita tudi dva cvetova močvirskega tulipana ali logarice. Na travniku cvetov še ni. Sonce pa nas prav prijetno greje.

Pot pod noge in smer pragozd. Do njega nas vodi res ravna cesta, ob kateri se vrstijo odsevi dreves v vodi, ki jih krasijo posamezni šopi pomladanskega velikega zvončka - kronic. 

Pri informativni tabli počivamo in malicamo, res nam je že pošteno krulilo v želodcih.

Od daleč se nam je zdelo, da je med drevjem nekam veliko bele barve. Gremo malo naprej in ostrmimo: prave poljane kronic, toliko jih na enem mestu še nihće od nas ni videl. Občudovanja in fotografiranja ni ne konca ne kraja.

Poslovimo se od teh lepot in se vračamo po tisti ravni cesti, na koncu pa zagledamo policijski kombi. Ob prihodu smo tudi srečali policijski avto, sprašujemo se, koga lovijo, nas gotovo ne. 

Preživeli smo lepo dopoldne, se razgibali, nadihali svežega zraka - napolnili baterije za prihodnje dni.

Zapisala: Romana Ivačič

Fotogalerija Vinka Šeška.

V februarski številki Planinskega vestnika predstavlja Andrej Stritar, urednik digitalnega katastra planinskih poti pri PZS, spletno aplikacijo "maPZ". To je najnovejši in vedno aktualen uradni zemljevid planinskih poti pri PZS. Aplikacija je namenjena vsem, ki jih zanima naša narava, naše gore. Uporabna je tako na namiznih računalnikih, kot na tablicah in mobilnih telefonih.

Toplo jo priporočam vsem, ki ste vešči uporabe tovrstnih sodobnih naprav. Predlagam, da se z njo dobro seznanite najprej na namiznih računalnikih, potem pa si jo na mobilnih nastavite za čas, ko boste v naravi.

Več o njej pa v priloženem članku Andreja Stritarja.

Ljubo Motore

Planinsko društvo Bohor senovo je v letošnjem letu uredilo in markiralo novo planinsko pot. Poteka iz Šentvida pri Planini do gozdarske koče Netopir (Fledermaus) v Bohorju, kjer se priključi na markirano pot, ki pride iz smeri Stare žage in poteka mimo Škofovega križa do koče na Bohorju (ali pa na Veliki Javornik). Ko sem bil v začetku februarja 2021 na Šentvidu, pot še ni bila opremljena s smernimi in informacijskimi tablami. Očitno pa se bo tudi to kmalu zgodilo.

Nova pot je že objavljena na digitalnem katastru markiranih planinskih poti na naslednji spletni povezavi:

https://mapzs.projekti.si/home/trails

Srečno vsem na tej prelepi novi gozdni poti.

Ljubo Motore, 10. 2. 2021

Nas šest od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na običajnem zbirališču - parkirišče pri krožišču v Šmarju, ob običajni osmi uri. Kar takoj sklep: glede na razmere se ne bomo vozili niti z avtomobili, niti z vlaki: odhajali bomo na take cilje, ki jih lahko dosežemo peš iz Sevnice.

Danes je na vrsti Ledina. Med hišami proti Zajčji gori, potem pa moški del po markirani poti navkreber skozi gozd, ženski pa lepo počasi po cesti: v tempu, primernem za klepet (se opravičujem: izmenjavo informacij in izkušenj). Pod nami se v meglicah kaže Boštanj, megle je dovolj tudi v dolini ob Sevnični, Lisca pa ima rahlo belo oblačilo. 

Odločimo se za daljšo pot naprej po Ledini, se ustavimo pri kužnem znamenju, tožimo, da ni nobenih gob, še neužitnih in strupenih ne. 

In, glej ga jurčka ob poti, ki ima v bližini še brata, da nas postavita na laž. 

Z grebena se odpirajo pogledi proti Podgorju in Vinko mi pokaže zanimiv motiv cerkve v okviru vej. 

Zdaj pa se že obračamo navzdol in občudujemo megle v drugih dolinah.

Ob poti nas razveseljujejo bogato obložene jablane, tudi kostanja je precej, barve listja so vse bolj jesenske.. 

Srečamo nekaj prijateljev, tudi tiste s Facebook-a, vneto pa nas pri vsaki hiši pozdravljajo tudi psi. Voda teče po vsakem jarku in zarezi: zadnje čase se je nabralo precej moče.

Na ovinku pripravno ležijo hlodi in nam nudijo možnost za malico, potem pa se spustimo v dolino Save. 

Ta je tako velika, da Hidroelektrarna Boštanj spušča vodo preko vseh petih polj, potem pa se ta vrtinči, suka odpadke in se zadeva v breg. Na moje presenečenje so brežine lepo počiščene in nisem opazila ambrozije.

Naužili smo se svežega zraka, se razgibali in nekaj storili za svoje zdravje. Vsaj upamo tako.

Podrobnosti v spletnem dnevniku.

Fotogalerija: Ljubo Motore.

Pet se nas od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca z avtom odpravi v Tržišče, trije pa se nam pridružijo kasneje. Parkiramo pred Gostiščem Majcen, ki je ob ponedeljkih zaprto, zato se peš odpravimo proti lokalu v mlinu. Vmes lahko občudujemo lepo urejeno okolje, kar je v Tržišču že kar pravilo.

V prijetnem klepetu spijemo kavice in druga osvežila, potem pa krenemo po cesti proti Vrhku. Še vedno rahlo dežuje, kar pa nas ne moti preveč. Po polju, potem pa v hrib po gozdu in mimogrede smo pri hiši, kjer nas pozdravita gostoljubna Mimi in Rade. Nazdravimo z "mekano bosansko rakijo", potem pa se krepčamo z modro frankinjo in belim vinom - že letošnjim. Gostiteljica nam postreže s slastnim golažem, h kateremu se prileže domač kruh, za posladek pa se mastimo s sirnico (sirovo pito), ki ji rečemo kar sirov burek, čeprav je za nekatere pravi burek samo tisti z mesom. Klepetamo in obujamo spomine tako dolgo, da zunaj posije sonce in nas zvabi izpod strehe.

Foto: Vinko Šeško.

Še posnetek za spomin in poslovimo se. Prisrčna hvala, Mimi in Rade!

Ljubo nas na povratku zapelje skozi Goveji Dol in Hinjce ter preko Križišča spet v dolino Mirne in znano cesto. Vedno je zanimivo spoznati kaj novega.

Fotogalerija Vinka Šeška.

V Zavetišču pod svetim Rokom se ob enih zbiramo vandrovci in vandrovke na zaključku tabora v Slatni. Enajst se nas odloči, da gremo najprej po Ovnovi poti. Plohica je malo prej osvežila ozračje in je tudi popoldne prav prijetno hoditi.

Najprej pa se s tremi avtomobili zapeljemo po dolini Sevnične in pri Vrtnariji Šturbej zavijemo na levo proti Podgorici. Nekaj ovinkov v hrib in že smo pri domačiji Zalezina, ki spada uradno pod Orešje nad Sevnico, neuradno pa je tu Orehovec. Pozdravi nas gospodar Vinko, ki je dobro pripravljen za Ovnovo pot: poleg obilice znanja ima s sabo tudi mačeto za bolj fizična opravila - čiščenje poti. Poleg razlage o prastarih kulturah, katerih ostanki so na tej poti, izvemo še veliko o ljudeh tega področja in o naravnih značilnostih. 

Kar hitro v hrib na Točko Oven z močnimi pozitivnimi in negativnimi energijami, ki jih tudi izmerimo. Dokaz za negativne energije so suhi hrasti brez vrhov in skrivenčena bukev. Vinko Zalezina nam razloži svoje sodelovanje s patrom Gržanom in Semirjem Osmanagićem (Bosanske piramide), oba sta potrdila njegova odkritja.

Pot proti naselju Jelovec so lepo razširili, domačija na začetku poti še vedno žalostno propada in se zarašča, novi lastnik domačije Senica pa je na mestu njihove zidanice zgradil prijetno hišico in lepo ureja okolico. Sama hiša, kjer je zraslo enajst sinov družine Senica, je le ruševina, hiša, v kateri je mladost preživljala Darinka Avguštin, bo mogoče dočakala boljše čase, ker je ozemlje kupil sosed. Od tu potekajo ostanki pradavnega zida z neverjetnim oddajanjem energije vse do doline Sevnične. Zeleno okno opozarja na posebnost tega področja. Vzpenjamo se ob njem in ne čutimo kakšne utrujenosti, tudi nihalo kaže pozitivno energijo. 

Pogledujemo proti cerkvi svete Marije Rožnovenske v Velikem Podgorju, potem pa postojimo med praprotjo na koti 495, kjer je moralo biti nekdaj zelo pomembno mesto, strmi bregovi kažejo celo na možno piramido. 

Zdaj pa naprej proti zaselku Orehovec, kjer je včasih živelo preko 40 ljudi, zdaj pa le še nekaj stalnih in občasnih. Zaenkrat tu ni videti veliko možnosti za razvoj, že na naslednjem hribu v Velikem Podgorju pa je drugače: mladi so ostali, nekateri se vračajo in gradijo nove hiše. Na križišču Vinko Zalezina obudi spomin na svojo družino, ki izhaja od tod in na 22. december 1944, ko je v vas vdrla velika divizija Nemcev, ustašev in domobrancev. Domačini so na različne načine skušali obvarovati domove, da jih ne bi požgali: kazali so slike sinov v nemški vojski, se sklicevali na nemške sorodnike. Uspeli so, žrtev pa je postal Vinkov še ne 16 let stari bratranec, ki ga je ubil roparski ustaš. Še dolgo je na tistem kraju trava posebno lepo zelenela.

Večina se odpravi še naprej na plato Revanšce, kjer postavitev kamnov kaže na pomembno mesto. Mogoče je bilo tu svetišče, gotovo pa je bilo mnogo kasneje (v 5. ali 6. stoletju) gradišče. Tu naj bi bilo pozno antično, zgodnje krščansko svetišče - ajdovska naselbina, večje kot Ajdovski gradec, s katerim so bili povezani s svetlobnimi signali. Pod tem platojem je še več platojev z zidovi in obrambnimi jarki. Svetišče je bilo tu še veliko veliko pred ajdovskim. Štiri pohodnice se odločimo za počitek pod orehom in pogovor o možnosti preživetja v teh krajih.

Po travnikih in gozdu se spustimo navzdol ob velikih megalitnih kamnih. Nemogoče je, da bi take pravilne oblike izoblikovala narava, davne civilizacije pa so morale biti na zelo visoki ravni razvitosti za tako delo. 

Na pašniku zmotimo kozice, Vinko pa nam razlaga o okrog 40 metrov visoki piramidalni strukturi pod nami. Ob potoku se v grmovju skrivata zapuščena hiša in mlin Zimškovih. Tu poteka tektonska prelomnica z močnim negativnim sevanjem. Pri ljudeh in živalih so se pojavljale različne mutacije in bolezni. 

Še skozi gozd po skoraj ravni poti in mimo priseljenca iz Turčije in navzdol proti domačiji Zalezina. Tu nas prijazno pogostijo s pijačo in pecivom, razprave o pradavnih civilizacijah in dokazih zanje pa še kar tečejo.

V Zavetišču pod svetim Rokom se nam pridruži še nekaj vandrovcev in vandrovk, z žara zadiši po mesnih dobrotah, ki jim dodajamo še zelenjavo, kruh, pečen kostanj in sadje, zalivamo pa vse skupaj z dobro kapljico. 

Za projekcijo spominov Vinka Šeška na tabor v Slatni se preselimo v notranje prostore, kjer se še malo posladkamo in delamo načrte za drugo leto. 

Napovedani dež nam je popoldne prizanesel, zato pa nas zvečer pošteno zmoči.

Fotogalerija Vinka Šeška.
Podrobnosti v spletnem dnevniku.

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica, pet nas je, danes namerava z vlakom ob 8.20 do Libne. Vlak ima 14 minut zamude, zato si privoščimo še kavo, z nakupom vozovnic pa ni problema, ker imamo vsi zastonjske karte. Sprevodnika prosimo, naj malo popazi, da se bomo na Libni vsi izkrcali, ker nam gre malo počasneje po tistih nerodnih stopnicah starih vagonov.

Železniška postaja Libna, ki sicer stoji v naselju Spodnji Stari Grad z mnogimi novimi hišami, že dolgo ni "naseljena". Gremo malo naprej in smo v naselju Stari Grad, ki ima tudi cerkev svetega Miklavža, katere začetki segajo v leto 1627. Tu je bil včasih stari tok Save in leta 1828 ali 1829 so se ljudje, ki so bili pri maši, komaj rešili pred naraslo vodo, kljub temu, da je sveti Miklavž med drugim tudi zaščitnik pred nevarnostjo vode. V bližini opazimo tudi Kraljevsko dvorano Jehovovih prič, na desni strani pa na rahli vzpetini približno sto metrov stran cerkev Matere Božje v Dolenji vasi pri Krškem. Prvotno stavbo so zgradili leta 1627 in kot cerkev svetega Miklavža spominja na kugo. V naselje je tudi trgovina Kmečke zadruge Sevnica.

Prečkamo cesto in se napotimo med hišami, potem pa v hrib na zgornji plato, kjer je baje v nekem gospodarskem poslopju še del zidov nekdanjega starega gradu. To nam potrdijo tudi domačini, ki nam prijazno ponudijo prijetno hladne in sladke fige z drevesa. Pri drugih, lepo urejenih hišah, ni videti nikogar: odrasli so v službah, otroci pa v šoli, pozdravljajo nas le psi. 

Asfaltirana cesta preide v gozdno pot, ki nas vodi skoraj po ravnem in dolgo časa lahko uživamo med skrivenčenimi hrasti, bukvami, praprotjo ... gozda Črna Mlaka. Levo in desno se cepijo mnoge poti, veliko je kolesarskih, tudi z umetno napravljenimi ovirami, mi pa se držimo glavne. Ko zavijemo na levo, nas premoti zgornja pot pod daljnovodom, a kmalu ugotovimo, da moramo po spodnji. Tu se znajdemo med pravo mrežo jarkov, ki se vijejo po nekem sistemu, na določenih mestih so nekdanja skopana utrjena mesta. To so strelski jarki iz druge svetovne vojne, ki so jih ujetniki in domačini morali kopati za Nemce, da so se ti vkopali in nadzirali področje daleč naokoli. Seveda takrat to območje ni bilo tako poraslo z gozdom.

Ko pridemo iz gozda med vinograde, se nam odpre pogled na Vrbino, Savo - "Brežiško morje", pa tudi velike pokrite površine - nasade jagod in zelenjave, nuklearne elektrarne iz leta 1981 pa tudi ni mogoče zgrešiti, že zaradi dima ne. Pod nami so med vinogradi in travniki posamezne hiše, prijazno pa nas vabijo tudi na klopco, da si odpočijemo in uživamo v  razgledu. Malo se okrepimo, klepetamo in sončimo.

Ko nadaljujemo pot, se nam na severni strani pokažeta dve cerkvi in po dolgem ugotavljanju ugotovimo, da je leva na Kremenu (Bučerca), desna pa na Zdolah. Pred končnim vzponom se še malo spustimo, potem pa zakorakamo mimo lovskega doma do cerkve svete Marjete. To je najstarejša cerkev v župniji Videm (1580), sicer pa je bil ta kraj obljuden že v prazgodovini (700 - 400 pred našim štetjem), o čemer pričajo najdene gomile. Gledamo proti tovarni Krka, trgovskemu središču Qlandija, gradu in vinski kleti v Leskovcu, cerkvi svete Jožefe na Trški gori, kamnolomu v Guntah, Sremiču (Grmadi) in Kremenu (Bučerci). Ugotavljamo, da je Krško z okoli sedem tisoć prebivalci res nekaj posebnega: Župnija Videm spada v Škofijo Celje, Župnija Krško pa pod škofijo Novo mesto. Sicer pa je skrajni čas za počitek in malico pri prijaznih omizjih.

Spustimo se v gozd, za nekaj časa stopimo iz gozda med vinograde, potem pa se spet spuščamo po gozdu vse do cerkve svetega Mihaela v Krškem (Videm). Tam vidimo zanimiv znak za Pešbus - zbirno mesto za šolarje, da peš v spremstvu odraslega odidejo v šolo. 

V lokalu Lokal imamo dovolj časa za pivo in klepet. Prehodili smo nekaj več kot devet kilometrov, na poti pa smo bili s postanki vred tri ure in dvajset minut. Na Železniški postajo Krško iščemo senco in se ob stojiščih koles za izposojo sprašujemo, kdaj bo kaj takega tudi v Sevnici. 

Preživeli smo nekaj lepih uric v naravi in prijetni družbi!

Fotogalerija Vinka Šeška.

Zemljevid.

Podrobnosti v spletnem dnevniku.

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica ta teden izjemoma hodi v torek. Zbor osmih udeležencev in udeleženk ob sedmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), s kombijem po cesti ob Sevnični in preko Planine pri Sevnici do Šentjurja. Tu smo pa že potrebni kave, ki jo najdemo v lokalu z zanimivo urejenimi stranišči.

Potem pa kar naprej: na avtocesto, po njej do izvoza Murska Sobota, potem pa malo počasneje do razpotegnjenega kraja Ižakovci (okrog 800 prebivalcev), kjer ni težko najti Otoka ljubezni na Muri. Parkiramo in se odpravimo proti reki, ki nas preseneti s hitrim tokom, pa tudi umazano barvo. Najprej se fotografiramo pri moderno oblikovanem srcu, tudi prostor za obešanje ključavnic je blizu, potem pa odpravimo mimo plavajočega mlina in broda. V viru si lahko preberemo:

Še pred nekaj desetletji je na Muri delovalo preko 40 plavajočih mlinov, ki so energijo za mletje pridobivali iz reke in jo preko vodnih koles prenašali na mlevne dele mlina. Mlin v Ižakovcih je bil zgrajen leta 1999 po izvirnih načrtih, ostalih po enem od nekdanjih mlinov na Muri. Mlin je v celoti iz lesa. Skupaj z velikim mlinskim kolesom stoji na dveh čolnih (kumpih). V prostorih mlina je posebna soba za mlinarja, ki v mlinu melje ajdovo, pšenično, rženo, pirino in koruzno moko.

Brod v Ižakovcih in brod v Melincih sta dva od skupno štirih brodov, ki še vozijo po reki Muri v Sloveniji. Brod sestavljata dva plitva čolna (kumpa), povezana s povezovalno in nosilno ploščadjo, na kateri je brodnikova utica. Ploščad z ograjo je pripeta na jekleno medobrežno vrv, po kateri teče škripec z obesno vrvjo. Brod se preko reke pomika s pomočjo rečnega toka.

Sprehodimo se ob reki, opazujemo vrtince v vodi, se pogovorimo z ribičem, potem pa zavijemo globje v gozd, v katerem prevladujejo topoli, nekateri res debeli. Pri lovski preži zavijemo nazaj, si ogledamo predstavitev Büjraštva, Tkalsko delavnico, svojo stojnico pa ima tudi izdelovalka drobnih lončarskig izdelkov. Za evro in pol se popeljemo na prleško stran Mure, sprehodimo po stezi in ujamemo nekaj motivov na drugi strani reke. Voznina velja tudi za povratek in nam ni treba plavati. 

Med drevjem je veliko prijetnih objektov za posedanje in piknike, zato se tu okrepčamo z malico. Potem pa se preko Mosta na Otok ljubezni vrnemo na parkirišče.

Zdaj pa proti severu: Beltinci, Gančani, Bogojina, Filovci, Strehovci in Dobrovnik. Tu zavijemo do kompleksa Bukovniškega jezera, ki nudi več plačljivih parkirišč, tudi za avtodome, prijetne lokale, možnost ribolova, počitka in sprehodov, kampiranja, piknikov in športnih aktivnosti. Uredili so tudi Pustolovski park in Pravljični park, vse izgleda veliko bolje kot pred leti. Najprej se okrepčamo s kavo, potem pa sprehodimo po poti proti Strehovskim goricam, med hojo pa si lahko spočijemo oči na pravih preprogah zimzelena (žingerca) med drevesi. 

Klopotci v vinogradih so že pripravljeni, nekaj trt pa je bolj žalostnih, mogoče so to tiste za ekološko pridelavo grozdja brez škropljenja. Druge obetajo zdrav in obilen pridelek. Nekatere zidanice in hiše so lepo obnovljene v lokalnem stilu, najbolj nam je všeč Vinotoč Urisk. 

Pred povratkom k jezeru se ustavimo še pri kapelici svetega Vida in umijemo pri Vidovem izviru, ne vzamemo pa si časa za 26 energetskih točk, ki naj bi z blagodejnim in zdravilnim sevanjem ponujale sprostitev in obnovo vitalnih energij.

Bukovniško jezero je umetno jezero veliko 4,5 hektarov, ki je nastalo z zajezitvijo potoka Bukovnica. Jezero nudi domovanje mnogim ribam, zlasti krapom, amurjem, tolstobikom, smučem, linjem in drugim; gozdovi okrog njega pa številnim živalim. Sprehodimo se okrog njega, nismo pa navdušeni nad barvo vode, verjetno pa krapi v njej uživajo.

Če smo že v Dobrovniku, bi bilo škoda, da ne obiščemo podjetja Ocean Orchids z 10 letno zgodovino, kjer je zaposlenih 40 ljudi, z vzgojo 2 milijona orhidej letno pa so vodilni v tem delu Evrope. Od mojega zadnjega obiska pred leti so povečali in polepšali prodajne prostore, Tropski vrt je tudi dvakrat večji, posedeti in osvežiti se je mogoče v Tropskem baru, otroci pa imajo dovolj igral, da jim ob obisku ni dolgčas. Za ogled Tropskega parka pobirajo pet evrov vstopnine, dva evra pa ti odštejejo, če v trgovini kaj kupiš. Tudi cene za orhideje niso pretirano visoke. V senci se nam prileže hladna pijača, prevladuje pivo.

V okolici kraja Beltinci zavijemo na avtocesto in po poti prihoda srečno prispemo nazaj v Sevnico. 
Res zanimiv in prijeten dan!

Podrobnosti v spletnem dnevniku.

Fotoreportaža: Ljubo Motore.

Vabimo vas na napotepanje povrhovih  Balkana.  Več si preberete na tej povezavi.

Danes smo se zbrali pri rondoju in se odločili, da se odpeljemo v Radece. Napotili smo se po nasipu ob desnem bregu reke Save in prišli do Ribiškega doma, kjer smo imeli krajši postanek.

Da se ne bi vračali po isti poti, smo pot nadaljevali še nekoliko naprej in prišli do novo urejenega bajerja na Hotemežu. Vse je kazalo na to, da v njem ni življenja, a obeti so vzpodbudni in upamo, da bomo ob enem od kasnejših obiskov v njem lahko opazovali tudi ribice. Ker okolica bajerja še ni v popolnosti urejena, smo morali v nadaljevanju poti premagati tudi nekaj ovir, a bilo je zanimivo in prispeli smo do graščine Dvor, okoli katerega je urejen lep park, samo poslopje pa ima tudi bogato zgodovino, vendar pa je v delu Dvora sedaj urejen Prevzgojni dom Radeče. Skozi park z mogočnimi drevesi smo pot nadaljevali proti Radečam, kamor smo se po treh urah vrnili zadovoljni in polni novih vtisov. 

Zapisala: Slavica Kralj

Fotogalerija Vinka Šeška.

Fotografije Vinka Šeška.

Mala Ponca - 22. 8. 2020

Proti koncu avgusta je čas za Slatno z vandrovci in vandrovkami pod organizacijsko taktirko Vinka Šeška v okviru Planinskega društva Lisca Sevnica. Tudi letos je tako, celo kombi imamo in prizadevnega šoferja Zmaga, nekateri pa se prevažajo s svojimi vozili. Ob sedmih zjutraj je na parkirišču pri krožišču v Šmarju treba skrbno zložiti stvari v kombi, ker jih res ni malo. Šest nas je v kombiju, po poti vkrcamo še Janeza, poberemo nepogrešljivo Milko, pri Mariji v Marija Gradcu pa je že prvi postanek, da dobimo še deveto vandrovko, ki velikodušno časti s kavo. Tako: kompletni smo, pridobili smo tudi čudovite vonjave zavitka, ki odslej varno potuje z nami. Zdaj pa veselo proti Gorenjski. Lep dan je in mimogrede smo v Ratečah, potem pa po delno razriti gozdni cesti v Slatno, nekdanjo obmejno vojaško postojanko, ki jo ima naše planinsko društvo v najemu. Sredi gozdov, malo stran od ponorelega sveta, vendar dovolj blizu civilizacije in dobro izhodišče za sprehode in planinske pohode.

Namestimo se v eno izmed velikih sob, kjer ima vsak dve do tri postelje, v sosednji veliki sobi pa spi skupina nekje s Ptuja. Bogato malicamo, potem pa naj bi šli na Malo Ponco (1925 metrov). Popoldne, ko je že vroče, s polnim želodcem - nič mi ne diši, ampak vseeno krenem s skupino. Kmalu me mine, čeprav gozdna cesta ni naporna in se počasi dviga. Odločim se za povratek, ko pa srečam še dve sotrudnici, se z njima vračam k vrhu planiške velikanke. S spoštovanjem zremo v globino pod sabo in opazujemo mlade, ki se spuščajo v dolino po zip-linu. Tu je še ena udeleženka, ki ji ni bilo do dolgega pohoda in skupaj se vračamo v naš začasni dom.

Milka se takoj izkaže z ukusno juho, po kateri se zelo prileže Marijin zavitek. Malo še klepetamo, sestavimo dežurstvo v kuhinji in se počasi odpravljamo spat. Navajamo se na temno spalnico, v kateri vedno stopiš na mesto, ki škriplje, ko se ponoči kam nujno odpraviš; kjer se obvezno na tem pohodu zaletiš v eno ali dve postelji in v kateri vedno kdo začne glasno dihati (smrčati), ko se ti trudiš zaspati.

Spletni dnevnik.

Poldašnja špica - 23. 8. 2020

Zbudim se med prvimi in odtihotapim v kopalnico, tudi drugi so kmalu za mano. Potem pa se zgodi značilno vandrovsko jutro: kljub določeni uri za zajtrk je zajtrk ob tej uri že končan. 

Sonce obseva Ponce, ko brzimo proti Italiji, skozi Trbiž (Tarvisio), potem pa v smeri Ovčje vasi (Valbruna) do planine Zajzera (Saisera). Tu stoji na parkirišču veliko avtodomov, v katerih ljudje še spijo spanje pravičnega. Mimo kapelice in zapore za gozdno cesto, ki jo očitno popravljajo, se napotimo v hrib. Pot, ki je občasno mokra in spolzka, se kar hitro dviguje in nekaj se nas odloči, da bomo napredovali počasneje kot glavnina. Kukamo navzdol, kjer šumi voda preko slapa in nekaj jezov, pogledujemo za gobami in se dvignemo z okoli tisoč metrov nadmorske višine na parkirišču na 1389 pri koči Refugio Grego. Uradno ena ura, naša skupina je uživala nekaj več časa. Odprejo se nam krasni razgledi od severne stene Montaža, preko Viša, Kamnitega lovca do Višarij. Pri koči je živahno, malo se okrepčamo, spustimo hitrejše proti Poldašnji špici (Jof di Miezegnot - 2087 metrov), me pa se sprehodimo samo še do sedla Rudni vrh (Sella di Somdogna). Do sem pripelje asfaltirana cesta s severne strani, v pobočju pa je nekaj poslopij in na travnikih velika čreda ovac. Pri mizi si privoščimo malico, potem pa posvetimo še nekaj minut spominu na prvo svetovno vojno pri spomeniku.

Vračamo se po poti prihoda, na sredini pa se odločimo za gozdno cesto, da se izognemo spolzki stezi. Cesta je sicer zaradi del zaprta, vendar je nedelja in delavcev ni. Ob parkirišču so lepo urejena omizja in nas 5žensk.com počiva in uživa.

Po povratku slastna večerja, klepet, karte ...

Spletni dnevnik.

Martuljški slapovi - 24. 8. 2020

Vreme je bolj kislo, mi pa zgodnji pri zajtrku. Če tudi dež je, al' snega, al' toča: nič zato! Mi sonce v sebi nosimo. Odločimo se za krajšo turo: najprej se zapeljemo v Krajnsko Goro, uživamo ob kavicah, potem pa parkiramo v Gozdu Martuljku. Kar takoj na pot mimo tabel z opisi znamenitosti in ostankov kope. Prijetno je hoditi ob žuboreči vodi, čeprav kmalu dobivamo vodo tudi iz zraka. Odpiramo dežnike, natikamo anorake in kapuce ter napredujemo mimo pravega naselja možicev iz kamenja, potem pa po stopnicah, da lepo vidimo spodnji slap.

Nekateri zagotavljamo, da do zgornjega pa ne gremo, potem pa kar vztrajamo v strmini in pridemo tudi pod njega. No, najbolj vztrajni čisto do njega. O obeh slapovih v viru lahko preberemo:

Pod Špikom boste našli dva slapova  - bisera slovenskega alpskega sveta. Še posebej spektakularen je Zgornji Martuljkov slap, ki se spušča v treh stopnjah prek 110 m navpične stene. Pot do njega je sicer dokaj lahka, pot v bližino slapa pa je primerna le za dobro opremljene gornike! Zatem potok nadaljuje pot preko planine Jasenje in kot Spodnji Martuljkov slap pade čez 50 m visoko steno v 400 m dolgo in ozko, v apnenec izoblikovano sotesko - Martuljkovo sotesko.

Na povratku se malo okrepčamo, potem pa nas zvabi povabilo v Brunarico pri Ingotu. Brv preko suhe struge malo čudno zgleda, ampak, ko se topi sneg ... Smo že pri kapelici in obeležju, potem pa mimo petih združenih lip k Ingotu. Iz pikčastih lončkov zadiši bezgov čaj, nekaterim prija telečja obara, drugim jabolčni zavitek, tretjim kislo mleko ... Na poti nazaj v Gozd Martuljek tudi drobne dežne kapljice ponehajo in nadaljuje se lep dan.

V Slatni se sprehajamo po okolici, nekateri nabirajo gobe, pojemo okusen obrok, igramo karte ... 

Spletni dnevnik.

Planina Pecol - 25. 8. 2020

Danes gremo spet preko meje v Italijo: mimo Trbiža (Tarvisio) in Rabeljskega jezera (Lago del Predil), skozi naselje V Žlebeh (Sella Nevea) proti Montaževi visoki planoti (Altopiano del Montasio) do Planine Pecol. Takoj občutimo, da smo na višini nekaj nad 1500 metrov, saj bi se prilegle rokavice, v topla oblačila pa se tako že zavijamo. Pred nami se boči Montaž, na drugi strani Kaninsko pogorje. Glavnina se odloči za vzpon na Špik Hude police (Cima di Terrrossa - 2420 metrov), nekateri pa gremo malo po svoje. Z Jožico se vzpenjava za glavnino precej visoko, vendar v svojem tempu z veliko razgledovanja in uživanja ob cvetju. Poleg nekaj še vedno cvetočega rododendrona najdeva tudi veliko planik, zvončnic in drugega cvetja. Ozračje je res čisto in gore kot umite. 

Zabavava se ob opozorilnih žvižgih svizcev, ko pa se ustaviva, jih lahko opazujeva pri izkazovanju nežnosti in sončenju. Ob tem tudi malicava, potem po kreneva kar po brezpotju proti sirarni. Ob tem šele odkrijeva, koliko lukenj imajo tu svizci: naenkrat eden zažvižga tako blizu, da se skoraj sesedeva od presenečenja. Pastirji zganjajo veliko čredo više na pašo, medve pa si pri sirarni privoščiva kapučino in že drugo malico iz nahrbtnika. Obiskovalcev je veliko, nekateri se samo sprehajajo, drugi se odpravljajo kam više - tudi na Montaž. Ta ima nekaj časa oblačni klobuk, ki pa se počasi trga. Prijetno toplo je, ko na prepolnem parkirišču počakava še na ostale. Jožica in Ivo si ne moreta kaj, da ne bi pogledala za gobami.

V Slatni se podpremo z narezkom, preveč pa ne smemo pojesti, saj nas Lojze časti s pečenimi rebrcami, ki jim Milka doda mlince in solato. Slavljencu namenimo pravi koncert s priročnimi inštrumenti, glavna pa je Milka z igranjem na glavnik. Voščimo tudi s pesmijo po melodiji Moj fantič je prijezdil:

Lojze se pa heca, da leto več ima, pa kakorkol' pogledaš, se nič mu ne pozna.

Zdravja, sreče tebi zdaj vsak od nas želi in, da še večkrat skupaj veseli bi bili.

Še en krasen dan je za nami.

Spletni dnevnik.

Lepena in Krnsko jezero - 26. 8. 2020

Navsezgodaj nekaj lepo diši: saj vsako jutro zadiši po kavi, ampak danes je še nekaj drugega. Za zajtrk imamo jajčka z mlinci: izdatno, pa saj bo tudi dan naporen.

Spet se zapeljemo preko meje, pred Trbižem (Tarvisio) zavijemo proti Rablju (Cave del Predil), potem pa pri Rabeljskem jezeru (Lago del Predil) proti prelazu Predel (Predil). Ob spustu proti naselju Strmec in naprej proti Logu pod Mangartom še nekaj urejajo na cesti in nekajkrat se moramo ustaviti pred semaforji. Zavijemo v Lepeno, se peljemo do konca doline in parkiramo pred Domom v Lepeni, ki mene spominja na vojaško postojanko, kar je včasih tudi bila. Dve uri nam obetajo do Planinskega doma pri Krnskih jezerih, še dodatne pol ure pa do Krnskega jezera. Ta hitri se odpravijo naprej, ostali počasi napredujemo za njimi. Saj pot tehnično ni zahtevna: vije se sem ter tja po gozdu in se počasi dviga, ponekod je prav široka, včasih pa se srednje veliko kamenje nekam čudno mota pod nogami. Tu in tam nas pozdravljajo ciklame, nekaj je tudi preobjed. Občasno se odpre pogled v dolino, prečkamo pa tudi traso tovorne žičnice. Od njene zgornje postaje se pot zravna, ob njej je zanimiv merilnik snega, kmalu pa smo pri odcepu za Babo in Planinski dom.

Ostali se odločijo, da gredo direktno do Krnskega jezera, meni pa glede energije že "lučka sveti" in zavijem proti Domu. Tu je še nekaj naših vandrovcev in vandrovk: malicamo, pijemo kavo, potem pa se odpravimo mimo hlevov proti jezeru, ki leži na višini skoraj 1400 metrov. Veliko je slabih šest hektarov, dolgo 380 metrov, največja širina: 150 metrov, njegova največja globina pa je 16 ali 18 metrov. Tu živi okrog 40 vrst rastlin in 24 vrst živali, življenje pa je ogroženo zaradi kopalcev in umetno naseljeni rib. In zakaj pogosto piše "Krnska jezera"? Ker je v bližini še Dupeljsko jezero in na drugi strani Krna jezero v Lužnici. 

Med kravami ob poti je letos tudi prisrčen osliček, pot pa nam krasijo košate preobjede. Krn se zavija v oblake, na poti pa še vedno sije sonce. Meni se ne da vzpenjati do Vinkove koče, zato uživam pri balvanih na koncu jezera, spet malicam, odkrivam cvetje in zelenje ter se zabavam ob pogovorih družin in parov, ki prihajajo mimo. Ko se ostali vrnejo (nekateri celo s Krna - 2244 metrov), se vračamo po poti prihoda, vmes pa še osvežimo pri Domu. 

Navzdol je treba še bolj paziti na korak, čeprav je pot v glavnem suha. 

V Bovcu se oglasimo v trgovini, potem pa se spet vračamo preko Predela. V Slatni pa večerja, na hitro nekaj rund kart in spanje.

Spletni dnevnik.

Rabelj, Rabeljsko jezero, Breginjski stol, Breginj, Robidišče, Nadiža, Log pod Mangartom; domov - 27. in 28. 8. 2020

Četrtek, 27. 8. 2020

Kar nekako smo se razvadili, da gremo preko meje v Italijo tudi, če je cilj pohoda v Sloveniji. Tudi tokrat je tako: spet mimo Trbiža (Tarvisio), skozi Rabelj (Cave del Predil), ki obstaja že od 14. stoletja, znan pa je bil po rudniku svinca in cinka, ki so ga zaprli leta 1991. Ljudje se izseljujejo, so pa obnovili nekaj starih stanovanjskih hiš in postavili novo cerkev. Kraj je tudi izhodišče mnogih pohodniških poti.

Gore se kopajo v jutranjem soncu in ogledujejo v Rabeljskem jezeru (Lago del Predil), za katerega Wikipedia navaja:

Rabeljsko jezero je ledeniškega izvora in se je izoblikovalo v morenski kotanji. Leži na višini 959 m, dolgo je okoli 1400 m, široko do 400 m, največja globina pa je 35 m. Površina jezera je 50 hektarov, ki pa se zaradi nanosov proda, ki ga donašajo hudourniki, naglo zmanjšuje. 

Ustavimo se za fotografiranje, potem pa vozimo naprej proti prelazu Predel (Predil) na nadmorski višini 1156 metrov. Pred mejnim prehodom (niti tu, niti v Ratečah nobene kontrole) stojijo še v Italiji na desni strani ostanki trdnjave, na slovenski strani pa je ostankov utrjenih objektov več in v Wikipediji lahko preberemo:

Preko prelaza je že v času Rimljanov (od tretjega stoletja pred našim štetjem) in v srednjem veku potekala pomembna trgovska pot. Tu naj bi v šestem stoletju Langobardi vdrli v Italijo. Kilometer pred prelazom Predel stoji ob cesti Trdnjava Predel, ki so jo Avstrijci začeli graditi leta 1808, v naslednjem letu pa je odigrala pomembno vlogo pri obrambi prodiranja Napoleonovih čet na ozemlje današnje Slovenije. Trdnjava je v ruševinah, ob njej pa je spomenik iz obdelanega kamna z litoželeznim likom umirajočega leva. Spomenik je bil postavljen v spomin na tridnevno bitko maja 1809 med Napoleonovimi vojaki in avstrijskimi branilci (Slunjski graničarski polk), ki so se pod vodstvom stotnika Johanna Hermanna von Hermannsdorfa borili do konca. Francozi so trdnjavo osvojili in požgali, redke preživele avstrijske vojake pa zajeli. Vojaki, ki so v boju padli, so pokopani v skupni grobnici ob trdnjavi pod cesto. Leta 1848 so po naročilu cesarja Ferdinanda I. ob cesti postavili spomenik v obliki piramide, tri leta kasneje pa je bila predenj nameščena še plastika leva, ki leži na dinamitu. 

Skozi Log pod Mangartom se zapeljemo v Bovec in kar iz vozila ogledujemo mogočni Svinjak, Kaninsko pogorje, zanimiva pa so tudi krožišča z lesenimi skulpturami. Panoramska cesta nas vodi do Kobarida, kjer zavijemo na desno v smeri mejnega prehoda Robič in Breginja. Najprej dolgi drevoredi ob cesti, potem pa manjši zaselki in končno Breginj z okrog 180 prebivalci, ki ga najbolj poznamo po tem, da ga je v maju in septembru 1976 več potresnih sunkov skoraj popolnoma uničilo. Ostali sta samo hiše štirih družin s skupnim dvoriščem, pa župnišče in cerkev. Zgradili so 79 novih montažnih hiš, okrog cerkve pa je tudi nekaj novih zidanih. 

Domačinko sprašujemo, kako daleč se lahko peljemo pod Breginjski stol in zagotovi nam, da do cerkve svete Marjete. Na nekaterih mestih pa je ta gozdna cesta zdelana in kombi kar težko napreduje, še teže pa osebni avto za nami. Potem naletimo še na tovornjak, ki na cesti nalaga les, vendar se umakne, delavci pa zagotovijo, da sta do parkirišča pod cerkvijo samo še dva ovinka. Seveda: levi in desni! V resnici pa jih je več. Na koncu je cesta tako razrita, da osebni avtomobil parkira niže, prazni kombi pa zmore do res lepega ravnega in travnatega parkirišča. Nad nami je cerkev svete Marjete ob dveh zanimivih skalah, na katerih so pravi vrtički ciklam. Cerkev so zgradili že leta 1572, po legendi naj bi se sem zatekla Marjeta pred zmajem. Potres jo je zelo poškodoval, prizadevni krajani pa so jo uspeli leta 1980 obnoviti. 

Pot vodi navkreber: malo še po gozdu, potem pa sem in tja po grebenu med travniki. Ostali se vzpnejo na vrh (1673 metrov), z Milko pa uživava po svoje: hodiva počasneje, malo se okrepčava, klepetava, uživava v razgledih, fotografirava ...  Med travo je zlasti veliko košutnika (rumenega svišča ali encijana), ki ga uporabljajo tudi za izdelavo znane pijače, nikakor pa ne tistega modrega Clusijevega, ki je na sliki na steklenicah. Počasi se odpraviva navzdol, pri cerkvi malicava in počakava ostale.

V Breginju se ustavimo predvsem zaradi pijače, ampak najprej gremo po odpustke v cerkev svetega Nikolaja, ki so jo zgradili v neoromanskem slogu v drugi polovici 19. stoletja. Zaradi lege in trdne gradnje je zdržala v potresu. Ima zanimiv poslikan strop, zvonik pa stoji ločeno od zgradbe cerkve. Pijačo pa najdemo pri prijaznem mladem paru v Ščirnovem ogradu. To je skupek poslopij nekdanjih štirih družin, ki so jih obnovili in predstavljajo ljudsko arhitekturo 19. stoletja beneško - slovenskega stavbarstva. Prijetno je posedeti na dvorišču in gasiti žejo s standardnim pivom ali pa s posebnimi znamkami, recimo Komunajzerjem: Broz, Tito, Jovanka - Jovankino pivo je najmočnejše. Zanimiv je tudi cenik za pijače in prigrizke, na katerem marsikaj piše po breginjsko: Kar je boljše, je boljše; je rekel tisti, ki je slanino cvrl na maslu. Nimamo časa, da bi čakali na vodiča, zapeljemo pa se nad vas, da jo lahko poslikamo v celoti. 

Potem proti reki Nadiži, ki izvira pod dolgim pogorjem Breginjskega stola, je nekaj časa tudi mejna reka z Italijo, potem pa odteče v Beneško Slovenijo. Parkiramo, se sprehodimo do mosta, potem pa naprej v Robidišče, ki je najzahodnejše naselje v Sloveniji. Niso ga še popolnoma obnovili po potresu, na hišah pa so obešene slike iz nekdanjih dni. V njem menda živi samo še devet ljudi, se pa zelo trudijo s ponudbo za turiste, predvsem kolesarje, ki so jim pripravili celo javno pralnico za kolesa. Ponujajo domačo hrano, prenočišča, odprta je galerija s predmeti kraja, pokažejo črno kuhinjo ... Od tu, čisto na meji z Italijo, se odpirajo tudi pogledi na Breginjski Stol in Mužce - verigo, ki sega naprej v Italijo.

Vrnemo se v dolino Nadiže in občudujemo njen tok pod Napoleonovim mostom, ki naj bi ga Napoleonove čete prečkale leta 1797, ko so prodirale iz Benečije na Koroško, zgrajen pa je bil že v rimskih časih. Spet nas obdajata lepota in vonj ciklam, z mosta pa opazujemo številne obiskovalce in obiskovalke, ki se sončijo ob prelepi smaragdno zeleni vodi, nekaj jih tudi plava in dela konkurenco ribam, posebno pogumni pa skačejo s skal v globoki tolmun. Ob reki je še več kopališč in nekaj kampov in upam, da to pomeni preživetje za prebivalce v tem odmaknjenem delu Slovenije.

Skozi Kobarid in Bovec se vračamo domov, vmes pa na kratka ustavimo v Logu pod Mangartom pri vhodu v predor Štoln. Pred njim je razstava z natančnimi podatki o kraju in zgodovini Rabeljskega rudnika. Wikipedia navaja:

Štoln (italijansko Galleria di Bretto) je 4844 m dolg rov pod Kolovratom (1454 m), Predelskimi glavami (1618 m) in prelazom Predel, ki povezuje Log pod Mangartom z italijanskim Rabljem (Cave del Predil). Zgrajen je bil v letih 1899–1905 za odvodnjavanje rudnika svinca in cinka v Rablju ter za strateške namene. Širok je 2,5 m, visok pa 2 m. Iz rova teče potok Roja, saj rudnik Rabelj, kljub zaprtju leta 1991, še vedno odvodnjavajo. Danes potok ni več onesnažen, do leta 1991 pa je predstavljal močan vir onesnaževanja Posočja in z njim Soče s težkimi kovinami, predvsem s svincem, pa tudi s cementnim mlekom. V času 1. svetovne vojne je v rovu vozila ozkotirna električna železnica, ki je služila prevozu tovora in ljudi na soško fronto. Ocenjuje se, da je bilo preko Štolna med 1. svetovno vojno prepeljanih skoraj pol milijona ljudi in 240.000 ton hrane, orožja in drugega tovora. Služil je tudi prevozu slovenskih rudarjev v rabeljski rudnik do okoli leta 1974, do uvedbe avtobusnega prevoza preko prelaza Predel. V predoru je bila tudi mejna kontrola med nekdanjo Jugoslavijo in Italijo. Leta 2005, ob 100-letnici izgradnje, so prvih nekaj metrov rova na slovenski strani uredili in obnovili kapelico svete Barbare, zavetnice rudarjev. V načrtu je tudi sanacija celotnega rova za turistične namene, za kar naj bi pridobili tudi evropska sredstva.

Ko pridemo naslednjič, upamo, da se bomo lahko sprehodili po rovu. 

Po večerji se zberemo pri tabornem ognju in veselo zapojemo, da dostojno zaključimo naše bivanje v Slatni.

Petek, 28. 8. 2020

Danes nam ni treba tako zgodaj vstati, ampak vseeno je zjutraj živahno: zajtrk, pakiranje, čiščenje prostorov. Skupaj se nas je v tem tednu zvrstilo 25 in dva obiskovalca za nekaj ur, naenkrat pa nas je bilo največ 20. V prijetni družbi smo preživeli lepe dni, za kar se lahko zahvalimo organizatorju Vinku, mastechefici v kuhinji Milki, neumornemu šoferju Zmagu in vsem, ki so materialno in duhovno doprinesli svoj delež. 

Poslavljamo se in preko Celja brzimo v Laško, kjer se Marija spet izkaže s kavo, potem se poslovimo od Milke v Rimskih Toplicah, ostali pa - domov v Sevnico.

Na svidenje v Slatni drugo leto!

Spletni dnevnik.

VABLJENI NA POHODNI TABOR PIRINEJI OD 14.-21. JULIJA 2020- PODROBNOSTI V PRIPONKI. DODATNE INFORMACIJE NA TELEFONSKO ŠTEVILKO 041 481 697.

Ob pol sedmih nas je osem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Bolj zgodaj, da se izognemo vročini. Z dvema avtomobiloma se zapeljemo na Bojnik (Otavnik), kjer imamo pri Slavici in Tonetu res pravo zavetišče. Takoj je na mizi razkužilo, zadišijo hruške, prismejijo se še sočne češnje, obvezna kava in zraven dve vrsti zavitka. Začetek dneva za bogove, sicer pa nas gostita kralj in kraljica (Kralj!). 

Počasi se odpravimo peš po ravnem nad vinogradi, potem pa navzdol skozi gozd do drugega pobočja z vinogradi in zidanicami: Stara Vina. Vidimo vse do Gorjancev, pod nami pa je Klenovik s cerkvijo svetega Tomaža, malo za njo pa je že Šmarjeta. Slavica trdi, da se cerkev v njej včasih manj videla. 

Med vinogradi se spustimo v dolino in po gozdu z lepimi navadnim kresničevjem do Zagraškega loga. V viru na spletu lahko preberemo: 
Obsega del poraščenega pobočja z avtohtonimi drevesi in grmovnicami ter doline goriškega potoka. Na travniku v dolini se nahaja skupina tradicionalnih kmečkih stavb, s katerimi upravlja Turistično društvo Zagrad. Etnološki park za vasjo Zagrad v dolini Goriškega potoka sestavljajo vaški studenec s periščem, napajalnim koritom, 300 let stara Rangusova hiša, Prijateljeva domačija in naravoslovna pot. V parku je tudi Zagraški izvir in geološki steber. Območje ponuja veliko zanimivosti, saj v njem najdemo številne prvine neokrnjene narave, od ohranjenih kamenin do različnih drevesnih in živalskih vrst. Slikovitost pokrajine bogatijo izviri, potok in mlaka, v kameninah pa se skrivajo številni ostanki nekdanjega življenja. Največ je lupin in odtisov školjk ter polžev. V njem so se ohranili bela murva, črn trn, glog, češmin, trdoleska in druge grmovnice. Prava redkost je že domala izumrla drevesna vrsta – brst. V parku je rastišče raznovrstnih praproti, srčne moči, tavžentrože in drugih. Na mokriščih v parku se je izoblikovalo idealno življenjsko okolje za polže.

Slikovito staro hišo iz prve polovice 19. stoletja so sem prestavili iz približno 10 km oddaljene vasi Stranja pri Škocjanu, zraven je še z leseno ograjo zaščiten vrt, nad njo kašča, na desni od hiše svinjak in v strmini čebelnjak. Načrtujejo pa še postavitev kozolca. Vse nam prijazno razloži Rok Petančič, višji svetovalec za projektno delo na Občini Škocjan, ki je prišel poskrbet, da rastline na vrtu ne bi trpele suše. Občina skrbi za osem hektarov veliko območje, na katerem je tudi Zeliščarski center JV Slovenije, v okviru katerega načrtujejo številne delavnice, predavanja ... Prijetni kotički ob potoku s slikovitimi lesenimi mostički, prireditveni prostor v gozdu, visoke grede z zelišči, sedež Centra v novem poslopju više v Zagradu, apartmaji za goste - vse to ponuja veliko možnosti kot okolje za oddih in izjemno učilnica v naravi. Domačinka si je ravno ob našem obisku prišla pogledat, kjer bo zvečer vodila vadbo pilatesa na prostem, ob tem pa je omenila še konje pri njihovi domačiji Polšak. 

Notranjost hiše je velika: v vsaki od sob stoji velika peč s kar po dvema zapečkoma. Poleg ognjišč je še zanimiv zaboj pod streho za prekajanje mesa. Stene so zanimivo okrašene, pohištvo pa je skromno. S Kraljevim vinom nazdravimo novim projektom, potem pa se skozi gozd povzpnemo do visokih gred z zelišči. Nekaj jih prepoznamo, vseh pa ne, žal še niso označena. Po travniku se napotimo ob nasadu češenj do kozolca, v bližini katerega je veliko zanimivo oblikovanih kamnov.

Kraj Zagrad je lepo urejen, prvič ga kot vas omenjajo že leta 1074, ko so bili lastniki posestev Brižinski škofje. Zagrad je bil središče za 28 okoliških vasi. Mnoge omenja tudi Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske (na primer cerkev sv. Tomaža). Pri kapelici  in Zeliščarskem centru JV Slovenije zavijemo na desno, malo navzdol, potem pa proti Zagraški gori z naseljem Zagraška Gora. In glej ga šmenta: dobrodošlico nam pa želijo na Zagradski gori, uradno pa je menda Zagraška. 

Ko se dovolj dvignemo, se nam odpre pogled: Stara Vina je to spet in kmalu smo med zidanicami. Pri eni izmed njih naletimo na drugo "kraljico", ženo od brata Toneta Kralja, ki nam natoči hladnega rdečega in belega vina. 

Še malo ovinka, po gozdu naravnost in navzgor in smo med vinogradi Bojnika (Otavnika). Do sedaj smo češnje več ali manj samo opazovali, tu pa nas premamijo slastni plodovi, čeprav so drobni, in si jih privoščimo za predjed.

Pošteno nam je vroče, ko pridemo spet na izhodišče. Na mizi se znajdejo dobrote za malico: hrenovke v testu, sveže kumarice, čebula, zavitek, dve vrsti vina - tudi tisto belo, za katero je dobil Tone zelo visoko oceno in diplomo. Že od prej pa vemo za Slavičini priznanji za obe vrsti vina. Na zdravje in prisrčna hvala gostiteljema! 

Tako smo dostojno zaključili prvi del naših pohodov z lepimi spomini in iskrenim upanjem, da jeseni spet nadaljujemo z našim druženjem.

PODROBNOSTI V SPLETNEM DNEVNIKU.
Fotoreportaža: Ljubo Motore.

Vabilo na planinski tabor Južni  Velebit.  Več na spodnji povezavi

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se je izjemomo zbrala v nedeljo z namenom, da se udeleži prireditve ob prižigu kope (največje v Sloveniji) v  Dolah pri Litiji. Z osebnimi vozili smo se odpeljali po dolini reke Sopote do gradiča Zavrh, imenovan Neudorf,  kjer smo parkirali in se po rahlo vzpenjajoči se gozdni poti napotili proti Dolam.

Po dobri uri prijetne hoje smo prispeli do kmetije Medved, kjer smo zavili desno in že od dalec opazili v gozdu mogočno oglarsko kopo, v katero so domačini vložili kar 200 m3 lesa. Člani oglarskega društva so pripravili prijeten kulturni program, po prižigu kope pa so nas tudi bogato pogostili z dobrotami kmetije Medved.

Prijetno razpoloženi in z novimi vtisi današnjega dne smo se v poznih popoldanskih urah vrnili proti domu.

Besedilo: Slavica Kralj

Fotoreportaža: Ljubo Motore

Dežuje. Že drugi ponedeljek. Ampak Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se ne da: ob sedmih se nas devet zbere na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Prvotno smo mislili s kombijem kam dlje, zdaj pa se odločimo za krajši pohod.

Z dvema avtomobiloma se odpeljemo na Blanco, si po pravilih dezinficiramo roke, potem pa posedimo pri kavi in klepetu.

Sprehajalna pot ob Savi proti Rožnemu je prijetna, okrog veliko zelenja, polja polna koruze in zorečega ječmena. Od časa do časa nas zmoti kakšen vlak na bližnji progi, sicer pa je vse tiho. Na tih deževen dan ... 
 

Nasproti cerkve svetega Kancijana opazimo zanimive kažipote z navedbo časa, tudi do Sevnice: dve uri in četrt obljubljajo. 
 

Mi pa se sprehodimo samo še mimo Melanijenega kipa in pristana na Rožnem. Čudimo se velikemu prostoru za naveze, kjer pa životarita samo dve plovili, pa še to je eden od njiju napol potopljeni čoln. 
 

 Foto: Ljubo Motore.

Foto: Vinko Šeško.

Kar pod dežniki si malo namočimo tudi svoje notranjost, potem pa krenemo nazaj na Blanco. Opažamo, da v neugodnih razmerah uspevajo predvsem odporne rastlinske vrste, 
 

med njimi tudi navadni glavinec, ki je razširjen po celi Sloveniji in je ena najpogostejših rastlin pri nas. 
Počasna hoja nam omogoča prijeten klepet in obravnavo različnih tem, skupina se razpotegne na kakšnih sto metrov in več. Pri avtomobilih smo spet vsi skupaj: veseli, da smo se prezračili, razgibali, naklepetali in SE KLJUB DEŽJU LEPO IMELI.

Fotoreportaža: Ljubo Motore.

Nas osem ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) - Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica. Z dvema avtomobiloma se odpeljemo na Breg, kjer nas čaka še Vlasta, da moža Vikija sploh ne omenjamo.

Ker je Vlasta aprila slavila okroglo obletnico, ji čestitamo in izročimo darilo, ona nas pa primerno razkuži z dovolj močnim alkoholom, ki ga poplaknemo z dišečo kavico. Sicer pa dežuje in ne misli kar tako prenehati. Nekaj pa moramo hoditi, tudi pod dežniki se da.

Odpeljemo se naprej do Turističnega centra Azaleja, Kranjc - Pavlič in tam parkiramo. Potem pa po cesti proti Gostišču Močivnik. Ob cesti nas pozdravlja cvetje, še bolj pa smo veseli zrelih češenj, ki nam mežikajo z dreves. Pa še tako lepo ohlajene so ... Megle se vlačijo po hribih in tudi Lisca se skriva v njih, mi pa mimo kapelice proti Podvinam. Na brežini med travo nas presenetijo polži: neverjetno veliko jih je in njihove hiške so kar umetniško obarvane. Imajo kakšen kongres? Ob hišah občudujemo lepo negovane trate in raznoliko cvetje, ki ga pa najdemo tudi izven vrtov. 

Na Podvinah, ob vinogradu naših gostiteljev, spet ne moremo mimo češenj: najprej mimo divje, potem pa še dveh gojenih. Ne, dežnih kapljic pa nismo pretirano stepali z vej. Je res, da se potem posušijo ali so nas otroke samo hecali s tem? V kleti spet raznolika dezinfekcijska sredstva in klepet, kolikor nam je duša dala. Slavljenki izročimo še tradicionalni, med potjo nabrani šopek. Potem na mizi pa prava pojedina: korenčkova juha z mojstrsko narezanimi palačinkami, narezki - kolikor so ovali zdržali in še več, zelenjava, polnjeni kifeljčki, ocvirkovka (pa navadni kruh tudi), sladica v kozarčkih, raznovrstno drugo mehko pecivo ... Da je šlo laže po grlu, pa še dve vrsti vina, jabolčnik, sok ..., tudi kava ni manjkala. "Kaj bi o Vlasti? Ta pa kar časti." smo že enkrat rekli. PA VSE NAJBOLJŠE!

Končno se spet odpravimo proti Okroglicam: postojimo pod lipo, da se nadihamo vonjav, čaja pa nam ne servira. Pri več hišah opazimo bogate grme drobnocvetnih vrtnic nežne roza barve, potem pa ostrmimo, da so nekatere splezale kar visoko po drevesih. Avtomobili nas potrpežljivo čakajo in naše deževno dopoldne se končuje. Napravili smo si ga lepega.

Fotogalerija Vinka Šeška.

vabljeni na tridnevni planinski izlet na otoka ugljan in pašman od 5.-7.- junija 2020. prijave in informacije Darinka na tel.. 041 481 697

Po dveh mesecih in pol se je naša Ponedeljkova skupina, sicer nekoliko okrnjena: brez Romane, Stanke in Ljubota, odločila, da danes odrinemo proti sosednji občini Škocjan in si ogledamo oglarsko kopo v vasi Zloganje.

Odpeljali smo se proti Telčam do Dolenjih Dol, kjer smo ob lepo urejeni okolici gasilskega doma parkirali vozila in pot peš nadaljevali po lepi gozdni poti proti Goriški gori. Po krajšem vzponu smo prispeli do lepo urejene kapelice, kjer smo zavili v desno in pot po gozdni poti nadaljevali proti Zloganju, kjer so pred tednom dni pridni vaščani, člani oglarske sekcije, prižgali letos že peto po vrsti in doslej največjo kopo v njihovi vasi.

V prelepem amfiteatru sredi gozda smo opazili veliko zemeljsko kupolo, iz katere se je prijetno kadilo, tam pa so nas tudi pričakali in prijazno sprejeli pridni vaščani. Seznanili so nas z aktivnostmi ob izdelavi kope, nato pa  pogostili z odličnim golažem, pecivom, še prej pa tudi z izvrstno medico.

Dobro razpoloženi in tudi podkrepljeni smo se poslovili od prijaznih domačinov in se skozi gozd podali proti zaselku Segonje in naprej do izhodiščne točke v Dolenjih Dolah. Pohod nam bo ostal v lepem spominu in verjamem da ga bomo prihodnje leto ponovili.                
Besedilo: Slavica Kralj. 
Fotogalerija Vinka Šeška.

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica je bila na prisilnem "dopustu" od devetega marca. Vsak je hodil po svoje, skupinsko pa zaradi koronavirusa nismo upali. Danes zjutraj je bil poseben občutek malo pred osmo zjutraj spet oditi na zborno mesto na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). 

Vmes so me v Naselju heroja Maroka pozdravili še cvetovi tulipanovcev, ki pa že odcvitajo. Vseh devet se nas zbere in pozdravimo se bolj od daleč, ne pozabimo pa tudi na praznik (Dan mladosti): "Lepo je v naši domovini biti mlad" spremenimo v "Lepo je v naši domovini biti star in mlad po srcu".

S tremi avtomobili se odpeljemo pod sevniški grad in se napotimo proti Florjanski ulici - najdaljši ulici v Sevnici. Na levi vidimo njen del po grebenu, po katerem bomo hodili proti Škovcu, po nižjem na desni pa se bomo vračali. Kmalu se nam začnejo odpirati razgledi od Boštanja do cerkve svetega Roka, niže pa deli Drožanjske ulice. Če se ozremo nazaj, se nam grad že malo skriva, na desni pa vidimo vse do Podvrha. Na travnikih in pašnikih v strmini med Drožanjsko in Florjansko cveti neverjetno veliko grmov šipka. 

Ko cesta zavije in se obrne spet proti jugu, mi še kar vztrajamo in hodimo po lepi gozdni poti. Spet na planem Vinko napravi skupinski posnetek, potem pa se tudi mi obrnemo. Mimo nekaj hiš, kmalu pa nas Vinko Govekar usmeri v gozd, po katerem spet uživamo v zelenju in mehki podlagi za hojo. Kar hitro se znajdemo med hišami dela Florjanske ulice, kjer je treba pozdraviti nekaj znank, potem pa nazaj na parkirišče pod gradom. Kar stoje si privoščimo malico in jo zalijemo z rdečo kapljico iz Šeškovega vinograda, potem pa še z belo iz Kraljevega.

Dobro smo okrepljeni za nadaljevanje programa: sprehod na grad, občudovanje cvetočih vrtnic in uživanje v razgledih.

V Tednu gozdov od 25. do 31. maja je na gradu odprta razstava Vinka Šeška pod naslovom Skrbno z gozdom. Avtor nam razloži, kako je od prvotnih stotih posnetkov z glasovanjem prisotnih na eni izmed Planinskih uric v Zavetišču pod svetim Rokom ostalo trideset fotografij, ki so razstavljene v atriju. Naslove so tudi predlagali prisotni na istem dogodku, na ličnih panojih pa je dovolj prostora za zapis misli obiskovalcev in obiskovalk. Vinko še poudari, da naj bi na pohode v naravo ne hodili samo ob razlagi strokovnjakov, doživljal naj bi jo vsak po svoje, na koncu pa bi lahko strnili vtise. Vsak posnetek te po svoje pritegne, vsi pa posebno "zaživijo" v tem delno odprtem prostoru.

Pohod je treba zaključiti s kavico, ovrednotenjem pohoda in načrti. Spustim se po precej zaraščeni stezi v stari del Sevnice, ostali pa se pripeljejo z avtomobili. V Kavarni Špica nas poleg okusne kave čakajo še zanimivi posnetki Jožeta Teraža, s katerim lahko tudi poklepetamo. Vse fotografije so mi všeč, še posebno pa nevihtno nebo in polje žita z makom.

Lep dan zaključim še s sprehodom po savskem nasipu, kjer ob železniški progi žari velika skupina makov, ob poti pa poleg starejših lip začenjajo cveteti tudi na novo posajene. 

Še veliko bo možnosti za lepe sprehode po Sevnici!

​​​​​​​

 

Meddruštveni odbor Planinskih društev Zasavja razpisuje:

NAGRADNI FOTO NATEČAJ

ZASAVSKA PLANINSKA POT IMA TRI OBRAZE

ROK ZA ODDAJO FOTOGRAFIJ IN NASLOV:

15. maj 2020 do polnoči.

Začetek natečaja: 15.oktober  2019,

Žiriranje: 20. maja do 25. maja 2020. Fotografije pošljite po e-pošti ali po navadni pošti na digitalnem mediju z osebnimi podatki, imenom in priimkom, naslovom, telefonsko številko in

e-naslovom na: joze.prah@amis.net , mdo.zasavja@pzs.si , ali MDO Zasavje, Taborniška 14, 8290 Sevnica.

Vse se vrti okoli Zasavske planinske poti. Tako vam ne bo potrebno potovati na drugo stran sveta in navduševati žirijo s prelepo eksotiko, temveč bo dovolj že fotografija lepe pokrajine z bližnjega hriba Posavskega hribovja, utrinek ljudi, pohodnikov... z območja Zasavske planinske poti, ali »portret« planinke postojanke na Zasavski planinski poti.

Žirija bo vrednotila naslednje kriterije:

• kakovost fotografije – ostrino, osvetlitev, kompozicijo itd.,
• tematiko fotografije – vsebino fotografije in njeno skladnost s temo foto natečaja ter
• izvirnost – kreativnost in interpretacijo teme.

Razpisane so 3 kategorije (A, B, C) v katerih lahko fotografi sodelujete s svojimi fotografijami:

1. SVET OKOLJA NA ZASAVSKI PLANINSKI POTI
2. ČLOVEK, POHODNIK, POPOTNIK, …NA ZASAVSKI PLANINSKI POTI
3. PLANINSKE POSTOJANKE NA ZASAVSKI PLANINSKI POTI

 v starostni kategoriji do 15 let in od 15 let naprej (do 15 let še posebna nagrada).

RAZPISNI POGOJI FOTOGRAFIJ:

Sodelujete lahko vsi, »mali« in »veliki« umetniki - fotografi z vsega sveta, razen člani žirije in člani organizacijskega odbora natečaja. Na natečaju lahko vsakdo sodeluje z največ 15 fotografijami, ki jih porazdeli poljubno po kategorijah, vendar v vsaki kategoriji lahko sodeluje z največ 5 fotografijami.

Fotografije so lahko črno-bele ali barvne. Fotografije se pošlje v formatu JPG ali JPEG (v velikosti  do 1MB in ločljivosti 1920x1080 in 72 dpi).  Avtorji lahko pošljejo fotografije v manjši resoluciji, vendar morajo v primeru, da je njihova fotografija med nagrajenimi oz. izbranimi za razstavo, zagotoviti močnejšo velikost datoteke. Vsaka fotografija mora vsebovati priimek in ime avtorja, redno številko pod katero je fotografija navedena v prijavnici ter naslov fotografije. V prijavnici je potrebno poleg podatkov o samem avtorju (ime in priimek, naslov, el. naslov, telefon)  vpisati tudi naziv fotografije in lokacijo, na kateri je fotografija posneta. Lahko se doda tudi kratek komentar. Posnetki niso časovno omenjeni. Obdelava fotografij z računalniškimi programi za delo s fotografijami je dovoljena v mejah, ko se s posegi ne vpliva na vsebino fotografije. V primeru, da so na oddanih fotografijah upodobljene osebe, ki jim na podlagi veljavnih predpisov pripadajo osebnostne ali kakršnekoli druge pravice, udeleženci natečaja zagotavljajo, da so pridobili ustrezna dovoljenja upodobljenih oseb za uporabo fotografij z njihovo podobo.

Z oddajo prijave in fotografij udeleženci natečaja na oddanih fotografijah na organizatorja MDO PD ZASAVJE prenesejo vse materialne avtorske pravice. Avtor s prenosom materialnih pravic na MDO Zasavje dovoljuje, da objavita delo brez predhodnega soglasja avtorja in brez nadomestila plačila avtorju. MDO Zasavje bo spoštoval  moralne avtorske pravice udeležencev natečaja in v primeru javne priobčitve ali objave fotografij ustrezno navajal avtorje fotografij. Digitalnih medijev ne bomo vračali.

RAZSTAVA IN PODELITEV NAGRAD:

Nagrajene fotografije bodo natisnili v podjetju SOLO d.o.o. in bodo razstavljene v prostorih SOLO d.o.o., Sevnica, Log 59, 8294 Boštanj.  Žirija bo podelila nagrade ob otvoritvi razstave, ki bo 30. maja leta 2020 ob srečanju planincev MDO PD Zasavje ter Dnevu zasavske planinske poti in 70. letnici Planinskega društva Kum – Trbovlje, na Kumu. Podatki bodo objavljeni tudi na spletnih straneh Planinske zveze Slovenije, MDO Zasavje. Nagrajenci bodo obvestila prejeli po elektronski pošti, ki so jo navedli ob prijavi. Po zaključku razstave bo avtor natisnjene fotografije lahko prevzel.

NAGRADE:

V finale bo žirija pod vodstvom Marjana Artnaka izbrala 30 fotografij, ki bodo predstavljene za javno predstavitev ob podelitvi nagrad. Žirija bo iz fotografij, ki bodo prišle v finale v posamezni kategoriji izbrala zmagovalno fotografijo kategorije in podelila tri nagradne bone v vrednosti 100 evrov. Obiskovalci prve javne predstavitve pa bodo izmed zmagovalnih fotografij posamezne kategorije izbrali fotografijo, ki bo prejela naziv Fotografija zasavske planinske poti za leto 2020 in vrednostni bon 300,00 evrov.

Prijavnica

Predsednik MDO PD Zasavje:
Jože Prah

PRIJAVNICA na spletu:

https://www.pzs.si/mdo.php?pid=12

O B V E S T I L O

Spoštovani članice in člani PD Lisca Sevnica, dragi prijatelji in podporniki,

obveščamo vas, da je zaradi corona virusa in priporočil Ministrstva za zdravje in NUJZ

 Zbor članov
Planinskega društva Lisca Sevnica,

 ki je bil predviden v torek, 17. marca 2020, ob 17. uri

v Kulturni dvorani Sevnica.

prestavljen na čas, ko se bo končala epidemija.

O točnem datumu in uri zbora vas bomo obvestili.

Hvala za razumevanje in ostanite doma!
 

 UO PD Lisca Sevnica

Za: Rok Petančič, predsednik UO

Zaradi aktualne situacije glede KORONAVIRUSA je pohod seveda ODPOVEDAN!

Na pobudo PD Lisca Sevnica, Meddruštveni odbor planinskih društev Zasavja,

vabi na skupni pohod po ZASAVSKI PLANINSKI POTI, ki bo  v soboto, 21. marca 2020.

Zborno mesto ob 8.00 na Železniški postaji ZIDANI MOST .

(Vozni red vlakov prihoda v Zidani Most: 07:13 Brežice, 7:22 Krško, 7:36 Sevnica;  6:48 Ljubljana,  7:21 Litija, 7:40 Trbovlje, 7:46 Hrastnik;  07:44 Celje, 7:52 Laško.

Odhod iz Zidanega Mosta ob 15.45 oz. po dogovoru)

Pozdravili in vodili nas bodo vodniki iz domačega planinskega društva, Planinskega društva Rimske Toplice in Planinskega društva Dol pri Hrastniku.

Pot je dolga okoli 4 ure in nas bo vodila od Zidanega Mosta, na Kopitnik, Gore do Marnega
(avtobus do Zidanega Mosta - plačilo).

Na poti nas bodo pozdravili naravovarstveniki in gozdarji, saj je 21. marec mednarodni dan gozdov.

Dnevnike za prehojeno pot boste lahko kupili na začetku pohoda. Hrana iz nahrbtnika. Hodimo na lastno odgovornost.

 Pridite in se pustite presenetiti!

Zaželene prijave: Darinka Avguštin 041 481 697, Sonja Kostevc 041 442 423 ali Jože Prah, 041 657 560, joze.prah@amis.net   

Spoštovani planinke in planinci!

Objavljamo 52. številko društvenega glasila Mladi planinec, v katerem smo ponovno zbrali prispevke in poročila o pestrem društvenem dogajanju v preteklem letu, v njem dobite tudi vse osnovne informacije o ponudbi društva.

Mladega planinca lahko prelistate na tej povezavi: Mladi planinec

Želimo vam prijetno branje in upoštevajte navodila in priporočila za ustavitev širjenja koronavirusa, da bomo lahko v novo planinsko sezono vstopili skupaj in zdravi!

Vse aktivnosti in pohodi društva so do nadaljnjega odpovedani.

Rok Petančič
predsednik PD Lisca Sevnica

Danes se nas devet od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) dobi že ob sedmih. S kombijem se najprej zapeljemo do Trebnjega, kjer v prijetnem lokalu v družbi lesenih sodov in miz iz trt uživamo ob kavi. Potem pa naprej proti Ljubljani in niti ni pretirane gneče na cesti, proti Vrhniki pa je promet še redkejši. Seveda samo v naši smeri, proti Ljubljani so kolone.

V Vrhniki zapustimo avtocesto in se mimo Bistre ter skozi Borovnico (okrog 2000 prebivalcev) peljemo proti Soteski Pekel. Čudimo se enemu samemu stebru slovitega borovniškega železniškega viadukta, ki je nekaj prvih desetletij svojega obstoja s 561 metri dolžine in 38 metri višine v dveh etažah veljal za najmogočnejši zidani most v Srednji Evropi. Gradili so ga od leta 1850 do 1856, ko je po njem zapeljal prvi vlak. Že pred drugo svetovno vojno ga je močno načela voda, leta 1941 je umikajoča se jugoslovanska vojska del mostu razstrelila, italijanski okupatorji so postavili železen premostitveni most. Po zadnjem močnem letalskem zavezniškem bombardiranju leta 1944 deloma zrušenega viadukta niso več obnovili. Železniška proga je bila leta 1947 preusmerjena na rob borovniške doline, ki jo proga danes obvozi. Pod njo tudi pelje cesta do Pekla. Preostali del viadukta so postopoma do leta 1950 zrušili, od mogočnega viadukta se je ohranil le en steber, ki stoji sredi naselja. 

Lokal ob parkirišču sameva, na informativnih tablah pa si lahko preberemo podatke o tej naravni znamenitosti. Soteska Pekel je delo potoka Otavščica (Borovniščica), ki je med previsnimi stenami oblikoval tolmune in tolmunčke, brzice in kar pet večjih slapov. Najprej so težko prehodne poti ob njem utrli gozdarji in oglarji, konec 19. stoletja pa se je začelo širše zanimanje za te lepote. Leta 1905 so odprli del varovane poti skoti sotesko, leta 1928 pa celotno pot. 

Na jasi stoji obnovljeni Brancelj-Koširjev mlin, kmalu pa nas pozdravi tudi sam hudič. Na vsej poti nas spremlja bučanje vode, nekajkrat prečkamo vodo po lesenih brveh, pogled pa eden lepši od drugega. Z desne se zliva slap, kmalu pa smo tudi pri pet metrov visokem prvem slapu. Dvigamo se po strmini in na levi je treba preko mostičkov pod 16 metrov visok drugi slap. Naprej pa se je treba še bolj potruditi: po lesenih stopnicah lezemo navzgor in si pomagamo z oprijemanjem jeklenice. Splačalo se je: na razgledni ploščadi z mizo in klopjo smo, tik pod 18 metrov visokim tretjim slapom, ki nam hladi razgrete glave. Fotografiramo, gledamo stopnice in kline naprej proti četrtemu in petemu slapu, vendar se odločimo za povratek: dovolj je bilo lepot za danes. Navsezadnje je to le zahtevna zavarovana pot. 

Pri spustu je treba še posebno paziti na korak, k sreči pa pot ni preveč spolzka. Pri parkirišču si najdemo prostor za počitek in malico.

Imamo še dovolj časa, da gremo raziskovat Ljubljansko barje. Jezero pri Podpeči je bistvu v bližini naselja Jezero. 
O njem si v Wikipediji lahko preberemo:
Podpeško ali Krimsko jezero, po domače preprosto Jezero (krajevna imena so tudi Podkrimsko jezero, Jezero pod Planinco ali Jezero pod sv. Ano) je kraško jezero pri vasi Jezero v bližini Podpeči (po kateri ima tudi ime) v Občini Brezovica. Nahaja se na južnem obronku Ljubljanskega barja, vanj pa se stekajo vode površinskih kraških izvirov. Posebnost jezera je podzemni odtok lijakaste oblike, skozi katerega vodi ozko globoko brezno, doslej raziskano do globine 51 metrov. Tako je Podpeško jezero eno najglobljih v Sloveniji. Voda preko tega lijaka odteka v 300 m oddaljeni Hruški potok, ki je desni pritok Ljubljanice. Ravno dno z izjemo lijaka je sicer na povprečni globini 10 m. Jezero ima površino okrog 1,2 ha, njegova obala tvori skoraj popoln krog s premerom okrog 130 m, okoliški močvirnati travnik, ki mu domačini pravijo Zajezero, pa se brez pregiba spusti v vodo. Jezero z okoliško močvirno ravnico je razglašeno za naravni spomenik Slovenije. Ekosistem jezera tvorijo številne rastlinske in živalske vrste, vodni prebivalci so raki, različne rečne školjke in ribe (ščuka, ostriž, klen, som, idr.). 

Na prijetni terasi s pogledom na jezero uživamo ob napitkih in obujanju spominov, kako smo se povzpeli k cerkvi svete Ane, ki stoji na hribu nad nami. 
Naš današnji namen pa je tudi poiskati cvetove močvirskega tulipana ali logarice, vendar po travnikih zaman iščemo: prezgodnji smo, čeprav so se v Krakovskem gozdu ti cvetovi že odprli. Odpre pa se nam lep pogled na Kamniško-Savinjske Alpe in nam popestri en lep pohodniški dan.

Fotogalerija: Ljubo Motore.

Stalnih devet od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) - kot vsak ponedeljek.

Z dvema avtomobiloma se odpeljemo v Kapele v občini Brežice z nekaj nad 200 prebivalci, osrednje naselje v Krajevni skupnosti Kapele, ki pa jih ima okoli 1200 v 320 hišah. Pozdravi nas sam predsednik Sveta Krajevne skupnosti Kapele Ivan Urek, ki je kar nekaj časa služboval na Policijski postaji Sevnica, zdaj pa uživa pokoj v svojem domačem kraju. Lep sončen dan je, pridruži se nam še simpatična pohodnica Mimica Kramar, ki nas bo danes vodila. 

Ampak najprej osvežitev s kavico v stavbi, kjer vadi tudi Pihalni orkester Kapele, ki deluje že od leta 1850. Kraj se lahko pohvali z moškim pevskim zborom in  aktivnostmi gasilcev, lovcev, čebelarjev, konjarjev, Aktivom kmečkih žena, Društvom za razvoj podeželja, Turističnim in športnim društvom, Društvom upokojencev, Društvom izgnancev ... Pa še za najbolj urejen kraj v občini so bili razglašeni. Izvemo tudi, od kod ime Kapele - imajo tri kapele, ki so kar prave cerkve: župnijsko cerkev svete Marije Vnebovzete, cerkev svete Trojice in cerkev svetega Križa. 

Najprej se napotimo mimo spomenika Andreju Žmavcu (pedagog, enolog, zadružnik, 1874 - 1950) v stavbo nekdanje šole, katere začetki segajo v leto 1824, v novi zgradbi šole in vrtca pa razveseljivo raste število mladih. V stari zgradbi so uredili lepo multimedijsko informativno sobo z bogatim slikovnim prikazom značilnosti dveh biserov narave v Posavju: močvirnih travnikov Jovsi in nižinskega hrastovega gozda Dobrava. Ogledamo si 20-minutni film, ki prikazuje pestrost rastlinskega in živalskega sveta tega področja. Med 132 rastlinskimi vrstami je nekaj redkih, med živalmi, 50 je samo različnih vrst ptic, pa vzbujata posebno pozornost ptič kosec in žaba plavček, ki dobi modro kožo, ko se ženi. 

Pod župnijsko cerkvijo imamo pogled na Jovse s stoječo vodo v nekdanjih meandrih reke Sotle, katerih bogastvo skušajo ohraniti s pozno in pravilno košnjo. Včasih je tu nastalo pravo jezero, ki so ga imenovali po nemško Jauchsee (gnojnično jezero). En kilometer dolga označena Koščeva pot vodi iz Kapel do Jovsov, ki obsegajo približno štiri in pol kvadratnih kilometrov površine. Kosci so ogrožene ptice, njihovo oglašanje pa spominja na brušenje kose, od tod njihovo ime. Strmo navzdol v gozd nas vodi pot, okrog nas pa razkošna pomlad: pomladanski žafrani, prave poljane pomladanskih velikih zvončkov ali kronic, vmes posamezni petelinčki, tudi pasji zob že najdemo in nekaj podlesnih vetrnic. Gozd je lepo počiščen in vzdrževan, voda pa po njem oblikuje slikovite potočke in vodna korita. 

V Jovsih pa gospodarijo tudi bobri. Pri opazovalnem stolpu je še veliko vode, z njega pa je mogoče skozi line opazovati življenje naokrog. V tišini in najbolje zgodaj zjutraj. Mi klepetamo, malicamo in ogledujemo streho stolpa, ki je zdaj lesena. Prvotno slamnato so starši ptic raznosili v svoja gnezda. Skrb za udobje zaroda pač. Na poti je tudi več skrbno pripravljenih informativnih tabel. 

Med zoranimi njivami in ogrado za rogate lepotce se napotimo v naselje Jereslavec, kjer nas vodička popelje na svoj dom Kmetijo Kramar-Rožman z ribnikom amurjev in krapov ter z nasadom orehov. Nasad je ekološki, zasadili so ga leta 1997 in okrog 450 dreves različnih sort na 2,63 hektarih lahko da tudi več kot tono in pol pridelka. Uredili so sodobno sušilnico, orehe pa razprodajo že v decembru, zaenkrat je pri njih mogoče kupiti samo še hladno stiskano orehovo olje. Orehi in olje so zelo zdravi zaradi visoke vrednosti enkrat nenasičenih olj, visoke stopnje polinenasičenih olj, bogastva fitohranil, vitaminov in antioksidantov. V prijetni, z lovskimi trofejami opremljeni sobi pridno namakamo kruh v orehovo olje, zraven hrustamo orehove polovičke, ne branimo pa se niti malo predelanih v potici in orehovcu. Za protiutež pa suha salama - za prste obliznit. 

Gostoljubna Mimica nas popelje še naprej po naselju do posestva Modri vrat, kjer gojijo noje. Odrasle živali nam lepo pozirajo, elegantno zvijajo svoje vratove, mlajši so še v zavetju "vrtca" v šotoru, poseben šotor pa je namenjen valjenju.

Čas je, da se vrnemo v Kapele: vzpnemo se med vinogradi in oziramo v dolino. Ko smo na grebenu, občudujemo razgled  od Bizeljskega do Velikega Kozjega in na vse, kar je vmes. Pri Ivanu pa je pred hišo prava razgledna trata s pogledom na Sljeme (Medvednico). Če imaš dober daljnogled, lahko kar od tu spremljaš tekme na smučišču. Kaj pa to tako lepo diši? Slastna gobova juha, odličen zavitek ob spremljavi več vrst vina in kave. Prava gostija! Že drugič danes. Klepetamo, se šalimo, skoraj pozabimo na odhod ... Prisrčna hvala Ivanu in Mimici za ta čudovit dan: očarala nas je narava, še bolj pa prijaznost gostiteljev.

Vračamo se spet skozi Dobravo, kar 1500 hektarov velik gozd, kjer si ne moremo kaj, da se na robu ne bi ustavili in stopili v razlite barve pomladanskih žafranov.
DAN, KI NAM BO OSTAL ŠE DOLGO V SPOMINU!

Fotoreportaža Vinka Šeška.

Danes nas je devet od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica ob osmih zbranih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Oblačno je, tu in tam pade kakšna kaplja. S tremi avtomobili se odpeljemo na Bojnik (Otavnik) v naše "zavetišče" pri Kraljevih. 

Pozdravijo nas trobentice, lepo urejen vinograd in drevje, ki že brsti. Zadiši po stari slivovki in kavici, zraven pa se priležejo slastni krofi.

Med vinogradi se spuščamo, potem pa po gozdnih poteh in malo tudi po cesti vse do Klenovika, kjer nas navdušijo odsevi v mlaki. 

V Zagradu, ki je bil prvič omenjen že leta 1074 kot središče 28 okoliških vasi, so leta 2019 odprli Zeliščarski center JV Slovenije, ki ima v okviru Zagraškega loga tudi urejene visoke grede za vzgojo zelišč. Pod vasjo leži naravna vrednota - dolina Goriškega potoka, ki spodjeda bregove in oblikuje meandre in tolmune. Preko njega so speljali lične lesene mostičke in na bregovih postavili klopi in prostore za oddih v naravi. Izvir vode je bil včasih glavni vir pitne vode za vas, korito pa perišče in napajališče za živino. V hribu nad dolino je še več izvirov, tudi vode, ki ima kisel okus kot slatina. Mlaka je pester življenjski prostor številnim rastlinskim in živalskim vrstam. V kamninah se skrivajo številni fosilni ostanki nekdanjega življenja. Tu je prava zakladnica avtohtonih rastlin; bela murva, črn trn, glog, češmin, trdoleska in druge grmovnice. Prava redkost je že domala izumrla drevesna vrsta - brst. V parku je rastišče raznovrstnih praproti, srčne moči, tavžentrože, okolje je zelo ugodno za razvoj polžev. Vsa značilna drevesa imajo ob sebi umetelno izdelane kamnite tablice z slovenskim in latinskim poimenovanjem. Kamnosek je izklesal lične tablice z oznakami, na nekaterih le težko preberemo besedilo, ker so ga prerasli lišaji.

Nekdanja vaška gmajna je postala s postavitvijo treh poslopij etnološki park in muzej na prostem. Še posebno lepa je Rangusova hiša iz konca 19. stoletja, ki so jo sem prestavili iz deset kilometrov oddaljenega naselja Stranje pri Škocjanu, in je kulturni spomenik. Lesena, s slamo krita stavba, skriva v sebi tudi nekaj starinske opreme: skozi okence je mogoče videti peč z zapečkom in nekaj pohištva. Dva vrtova, kašča, svinjak in čebelnjak dopolnjujeta podobo.

Po krajšem oddihu se zagrizemo v strmino med vinograde in zidanice. Proti jugu se nam odpirajo lepi razgledi, le Gorjanci se poskušajo skriti v megle. 

Večina vinogradov je vsaj obrezanih, če že ne povezanih, nekateri lastniki pa so svoje parcele opustili in trte tudi posekali. V eni izmed zidanic se malo okrepčamo, potem pa po gozdu nadaljujemo pot nazaj na Bojnik. 

Na grebenu kukamo proti Telčam vsi veseli, da je vreme zdržalo. 

Slavica nam je pripravila pravo "mizico, pogrni se" z bogatimi narezki, obloženimi kruhki, fižolom z redkvico... Nazdravimo s cvičkom in laškim rizlingom, ki sta oba dobila zlato diplomo na ocenjevanju vin Društva vinogradnikov Sevnica - Boštanj februarja 2020: odlična sta! Ko zadiši po kavi, je na vrsti še pecivo - pogostitev in pol! 
HVALA LEPA ZA GOSTOLJUBJE!

Fotogalerija: Ljubo Motore.

Občina Sevnica objavlja

Javno zbiranje ponudb za oddajo poslovnega objekta v najem (Tončkov dom na Lisci)

Rok za prijavo: 24. 2. 2020 do 10. ure

Dokumentacija in prijavni obrazci so objavljeni na naslednji povezavi:

Javno zbiranje ponudb za oddajo poslovnega objekta v najem (Tončkov dom na Lisci)

Vsi zainteresirani vabljeni k prijavi.

Na pobudo PD Lisca Sevnica, Meddruštveni odbor planinskih društev Zasavja,

vabi na skupni pohod po ZASAVSKI PLANINSKI POTI, ki bo v soboto, 22. februarja 2020.

Zborno mesto ob 8.00 na avtobusni postaji v Sevnici
(obvezne prijave, cena 10 evrov),

ali ob 8.30 uri na Lisci.

Kdor bi želel iti na Lisco peš iz Sevnice, bo zbor ob 6.00 pri Rondoju v Šmarju.

Pozdravili in vodili nas bodo vodniki iz domačega planinskega društva, Planinskega društva Lisca – Sevnica in Radeč.

Pot je dolga okoli 4 ure in nas bo vodila od Lisce do Zidanega Mosta,

mimo Lovrenca, Velikega Kozjega in Gašperjeve koče (avtobus iz Zidanega Mosta v Sevnico).

Na poti nas bodo pozdravili naravovarstveniki in lovci.

Dnevnike za prehojeno pot boste lahko kupili na začetku pohoda.                   

Hrana iz nahrbtnika. Hodimo na lastno odgovornost.

Pridite in se pustite presenetiti!

Želene prijave: Darinka Avguštin 041 481 697, Sonja Kostevc 041 442 423 ali Jože Prah, 041 657 560, joze.prah@amis.net

Vabilo na planinske urice 18. februarja 2020 ob 18. uri v Planinskem zavetišču.

Spet nas je osem ob osmih od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Po nekaj dogovorih se odločimo za reso in z dvema avtomobiloma odbrzimo do Radeč, kjer se malo okrepčamo, potem pa skozi Zidani Most in Laško do Čistilne naprave Celje, ki je sicer blizu naselja Tremerje, njen uradni naslov pa je Pečovnik 8. 

Ob ograji parkiramo in si mašimo nosove, ker zelo smrdi po "crkotini".  Kar hitro se napotimo po markirani poti navkreber in res kmalu smradu ni več, pod nami pa se razprostirajo bazeni za čiščenje. Pot se kar strmo dviga, nad nami so že prvi grmi rese, potem pa zavijemo na levo po bolj zložni poti. Ob poti nas razveseljujejo lesene skulpture, ki jih je oblikovala narava, pa deblo, poraslo z gobami, ki so se že posušile. Povsod je veliko suhega listja, na tleh pa tudi veje in vejice dreves, ki jih je veter sklestil. 

Začudi nas pravi nasad vitkih duglazij, ki so manj občutljive kot smreke, poznamo jih pa bolj iz Severne Amerike. Po novih dognanjih naj bi bile v preteklosti običajne tudi v Evropi, pomebno pa je, da hitro rastejo in imajo kvaliteten les. Ena izmed teh ob poti naj bi bila eno najvišjih dreves v Sloveniji. Ko pomanemo iglice mladega drevesa, zavohamo značilni vonj smole po limoni.

Na greben pod Vipoto pridemo po široki cesti, na križišču opazimo nove kažipote, tudi sicer so poti vzorno markirane in označene. Najprej se odločimo za smer na  desno proti Celjski koči, do koder vodi tudi cesta, mi pa se raje vzpenjamo po stezah. Pri kapelici na križišču v okolici naselja Rifengozd se začnejo poljane rese. Na zahodnem pobočju jo je letos manj - verjetno zaradi suše, zato pa cveti na grebenu in vzhodnem delu. Prave grede roza cvetov se družijo z zelenjem borovničevja in zapolnjujejo prostor med od vremena skrivenčenimi drevesi in skalami nenavadnih oblik. Meni je posebno pri srcu tudi bor brez vrha in kar ne morem se ločiti od teh lepot.

Vrnemo se na greben, kjer z zanimanjem ogledujemo hišo iz brun Pečovnik 6, veseli pa smo tudi lepo urejene okolice. Večina se nas vzpne na Vipoto (532m) in skozi drevje kukamo proti Celju, predvsem vidimo ostanke gradu. Na poti nas spremljajo žareče trobentice, modre oči navadnega zimzelena, zeleni teloh, cvetoči grmi drena in bodike (ilexa ali božjega drevca). Pot je strma in na povratku je treba posebej paziti, da ne zdrsnemo.

Z grebena se nam odpira razgled na Grmado in na zanimive hribe proti zahodu. V uti na grebenu malicamo, potem pa se odpravimo spet v dolino. Poslavljamo se od zanimivo oblikovanih dreves in rese na posameznih mestih brežine, najbolj živahnih barv pa je tista pri Čistilni napravi Celje.

V Radečah se spet ustavimo za osvežila in gašenje žeje, pogled pa se nam ustavi na zanimivi vrbi.

Zapisala
Romana Ivačič

Fotogalerija Vinka Šeška.

Danes nas je od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju ob osmih zbranih devet takih, ki se ne zmenijo za opozorila, naj zaradi vetra raje ostanemo v zaprtih prostorih. Z dvema avtomobiloma se zapeljemo ob Sevnični do Stare žage pred Planino pri Sevnici (uradno Doropolje), potem pa še kar rinemo v hrib ob Belem potoku. Cesta je gozdna in pozna se ji, da po njej vozijo težki tovornjaki z lesom.

Ustavimo se na Netopirju (Federmaus - popačenka iz nemškega izraza Fledermaus), kjer pri stavbi nekdanjega GG Brežice občudujemo veliko deblo. Parkiramo pa sredi jase, da se ne bi kakšno drevo podrlo na vozili. Močno piha, više nad nami v krošnjah kar hrumi, mi pa brez strahu med drevje. 

Napotimo se v smeri nekdanje partizanske bolnice (ne tiste bolj znane v Travnem lazu), najdemo še eno puščico in se po močno zmrcvarjeni poti in delno ob njej spuščamo. Bolnice pa nikjer. Odnehamo in se čez drn in strn spet povzpnemo na gozdno cesto. Blizu nje je veliko posekanega drevja, začnejo pa se odpirati tudi razgledi na pečine v okolici Šentvida, kasneje tudi na cerkev svetega Križa in Šentvid ter romarski kraj Zágorje pri Pilštajnu. 

Pot se dviguje, ob njej vidimo tudi učinek vetra na kakšno drevo, na križišču pa se po premisleku odločimo za vzpon na desno. V pobočju se pot konča, ampak po nekaj desetih metrih smo na novi poti: teh na Bohorju ne manjka, na tej je celo nekaj leda, ker je sonce ne vidi prav pogosto. Malo navzdol, pa po ravnem, res me zanima, kam bomo prišli. Na naše začudenje na cesto tik nad Kočo na Bohorju. Jaz sem predvidevala, da bo prej še kakšen Debeli vrh. 

Ker vemo, da je koča zaprta, se po cesti odpravimo proti Netopirju. Pri križu je treba povedati še vic, hec pa ne bi bil, če bi se na nas zvrnilo drevo, ki se je sklonilo preko poti proti Javorniku. Pri stavbi na Netopirju najdemo zatočišče pred vetrom pod streho, celo mizi in klopi imamo za malico.

V bistvu pa smo šli na Bohor zaradi jarice. Vinko vztraja: po gozdnih cestah se zapeljemo do mesta, ki je znano kot Stara hiša, parkiramo in se odpravimo v smeri Javornika. Poti so zorane od traktorjev, vidimo tudi opozorila glede nevarnosti zaradi sečnje na področju Javornika, vendar delavcev zaradi vetra danes ni. Pot na Javornik se odcepi strmo na levo, desno pod potjo pa odkrijemo pravo bogastvo jaric, kronic in malih zvončkov. Splačalo se je malo potruditi za te lepote!

Vračamo se skozi Zalog, Mrzlo Planino, Zabukovje, potem pa ob Sevnični spet v Sevnico, kjer šele lahko sedemo k osvežilnim napitkom. V klepetu ugotavljamo, da smo imeli veliko srečo: vse glave so ostale cele kljub nevarnemu vetru.

Fotogalerija Vinka Šeška.

Prehojena pot.

Četrtkovci v letu 2019

Tudi v letu 2019 smo zapolnili večina četrtkov s potepanji po slovenskih gorah. V skupini nas je 5 in se prevažamo z lastnimi avtomobili. V letu 2019 smo bili na izletih 42 krat. Prevozili smo 3100 km in hodili 149 ur. Imeli smo 3 do 5 urne pohode po vsej Sloveniji. Močno si želimo, da bi se uresničila napoved zakona, ki bi upokojencem nudil brezplačne vožnje, saj bi tako precej sprostili vožnjo starejših po cestah, pa tudi ekološki učinek ne bi bil zanemarljiv.

                                                                                   Vinko Šeško

Elka Grilc

V torek 26. novembra smo imeli na planinskih uricah zanimiv klepet z Elko Grilc. Elka je že 70 let članica našega društva. Pred 70 leti je bila na Triglavu. Po upokojitvi je ustanovila pohodno skupino, ki je vsak teden napravila izlet v hribe. To je bil začetek, danes pri našem in drugih društvih, priljubljenih dejavnostih starejših planincev. Skupino je vodila preko 20 let, njena ponedeljkova skupina pa je še danes aktivna.

Elka se je udeleževala tudi planinski taborov in tako obiskala veliko gora po Evropi. Dolga leta je bila tajnik MDO Zasavja.

                                                                                              Vinko Šeško

Elka Grilc

V torek 26. novembra smo imeli na planinskih uricah zanimiv klepet z Elko Grilc. Elka je že 70 let članica našega društva. Pred 70 leti je bila na Triglavu. Po upokojitvi je ustanovila pohodno skupino, ki je vsak teden napravila izlet v hribe. To je bil začetek, danes pri našem in drugih društvih, priljubljenih dejavnostih starejših planincev. Skupino je vodila preko 20 let, njena ponedeljkova skupina pa je še danes aktivna.

Elka se je udeleževala tudi planinski taborov in tako obiskala veliko gora po Evropi. Dolga leta je bila tajnik MDO Zasavja.

                                                                                              Vinko Šeško

V februarju bo Občina Sevnica nadaljevala dela pri obnovi Tončkovega doma na Lisci. Več o tem pa v članku iz današnjega Posavskega obzornika. V tem času bo (predvidoma do konca aprila letos) Tončkov dom zaprt. Ob vikendih (od petka do nedelje) pa bo gostinske storitve opravljal Jože Grajželj s svojo Kuhinjo na kolesih.

Vandrovsko poročilo 2019

Češka »Toskana«

Prvi vandrovski izlet smo pripravili v zanimivo pokrajino v okolici Kyjova na Južnem Moravskem. Valovita pokrajina je zelo podobna Toskani. Mnogo zanimivih poti je za pohodnike in kolesarje. Na internetu je možno najti natančne opise zanimivih točk za fotografiranje in uživanje. Z najetim kombijem nas je osem planincev in fotografskih navdušencev za tri dni ( od 6. do 8. maja ) odpotovalo v ta zanimiv del Češke. Prenočišče smo si vnaprej rezervirali v vinorodnem kraju Vlkoš. Lastniki so v tem vinorodnem kraju vinske kleti preuredili v poceni apartmaje za turiste. Na tem vandranju smo si nabrali mnogo prijetnih vtisov in lepih fotografij. Posebej moram poudariti prijaznost domačinov do turistov.       

                                                                                              Vinko Šeško                                                                                                                                                                                                                                                                                 

Vandrovsko poročilo 2019

Od Lonskega polja do Durmitorja

Od 5. do 12. junija smo najeli kombi in odšli na zanimiv potep vse do Črne gore.

Najprej smo si na Lonskem polju ogledali zanimivo vas Čigoč z največ štorkljami v Evropi. Tam je tudi veliko pohodnih poti kjer smo lahko občuduovali naravo tega poplavnega območja in prilagoditev ljudi na bivanje. Tudi  bližnji spominski park Jasenovac smo si ogledali.

V Zavidovičih smo si ogledali znamenite kamnite krogle,  nad Visokim pa smo se povzpeli na Piramido sunca.

V pogorju Visočice smo obiskali prijetno planinsko kočo Vrela in napravili pohod na Crveni Kuk.

Odpeljali smo se še naprej do Nevesinja, kjer na gorski planoti Morine poletja preživlja naš planinski prijatelj Hilarij. Dva dni nas vodil po zanimivih poteh tega balkanskega »Tibeta«.

Pot smo nadaljevali v Žabljak v planinski dom Nevidženo k našemu planinskemu prijatelju Goranu, ki nam je pripravil program za Durmitor. Glavna tura je bila od Sušičkega do  Škrčka jezera.

Na poti domov smo si na kratko ogledali še zanimivo mesto Trebinje.

                                                                                                    Vinko Šeško

Vandrovsko poročilo 2019

 Baltske dežele

Vandranje nam je organizirala agencija Oskar. Potovali smo od 10. do 18. avgusta. Na poti je bilo 45 udeležencev.

Prvi dan smo se z avtobusom odpeljali do letališča na Dunaju, od tam pa z letalom do Talina v Estoniji. Popoldan smo si ogledali staro mestno jedro Talina, ki je pod zaščito Unesca.

Drugi dan smo si nekaj z avtobusom in nekaj peš ogledali narodni park Lahemaa, popoldan pa se odpeljali v drugo največje mesto Estonije Tartu in si proti večeru ogledali še zelo zanimiv botanični vrt.

Tretji dan smo si ogledali Tartu, nato pa se odpeljali v Latvijo. Najprej smo si ogledali grad Turaida potem pa smo se na območju najvišjih hribov ( 300 m ) v turistični Siguldi peljali še z žičnico. Dan smo zaključili v prestolnici Rigi.

Četrti dan smo si zjutraj ogledali Rigo, ki je tudi pod zaščito Unesca. Popoldan smo bili na Jurmali, turistični obali z več kot 150 letno turistično tradicijo.

Peti dan smo zapustili Latvijo in se odpeljali v Litvo. Najprej smo si ogledali grič križev, ki predstavlja predanost krščanstvu in je tudi spomenik litovski narodni identiteti. Sprehodili smo se tudi po peščeni obali turistične Palange.

 Šesti dan smo se odpeljali do znamenite Kurske kose, dolgega ozkega pasu kopnega z peščeno in deloma z gozdom poraslo obalo. Tu so tudi nahajališča jantarja. Vožnjo smo nadaljevali do znamenitega gradu Trakai in do glavnega mesta Vilna.

Sedmi dan smo si najprej ogledali Vilno, ki je tudi pod zaščito Unasca, nato pa smo se odpeljali v Varšavo.

Osmi dan smo si ogledali Varšavo, ki je tudi pod zaščito Unesca. Po ogledu smo se odpeljali v Krakov.

Deveti dan smo si ogledali še zadnje mesto na naši poti, ki je seveda tudi pod zaščito Unesca. Domov smo se odpeljali z avtobusom.

                                                                                                    Vinko Šeško

Vandrovsko poročilo 1019

Slatna

V Slatni smo bili od 24. do 29. avgusta. Vseh udeležencev je bilo 16, na posameznih turah pa od 9 do 14.

Prvi dan smo se zbirali in napravili manjše sprehode.

Drugi dan smo se peljali z lastnimi avtomobili do Belopeških jezer in odšli do koče Zacchi in še naprej do razgledišča. Šli smo tudi okoli spodnjega jezera.

Tretji dan Smo se odpeljali na planino Peciol in osvojili Špik Hude police.

Četrti dan smo se peljali do Val Bartolo in odšli na Gorjansko planino na avstrijsko-italijanski meji.

Peti dan smo se odpeljali do Lepene in odšli do Krnskega jezera ter na planino Polje.

Peti dan smo se odpeljali na Vršič in odšli na Slemenovo špico.

Šesti dan smo pospravili kočo v Slatni in odšli domov.

                                                                                                  Vinko Šeško

Vandrovsko poročilo 2019

Na Zelenortskih otokih

Agencija Oskar nam je od 24. oktobra do 4. novembra organizirala obisk Zelenortskih otokov ( Kapverdov ). S slovenskim vodičem nas je bilo 25 udeležencev.

Vandranje je bilo zelo dinamično in tudi kar zahtevno. V enajstih dneh potovanja smo osem krat vstopali v letala, dvakrat smo bili na trajektu, dnevno v terenskih vozilih. Vsak dan smo tudi pešačili.

Prvi dan smo iz Milana leteli v Lizbono in na otok Sao Vincente Popoldan smo se že odpeljali do Sao Pedra in napravili pohod do rta Farol de Dona Armelia.

Drugi dan smo si ogledali mesto Mindelo, ki je kulturno središče otokov, ima pa tudi zanimivo tržnico in plažo.

Tretji dan smo si deloma s kombiji, deloma peš ogledali notranjost otoka Sao Vincente. Poleg nešteto naravnih znamenitosti so nas presenetile »bele« plaže, ki so nastale s pomočjo saharskega peska s preko 500 km oddaljene Sahare.

Četrti dan smo se z trajektom odpeljali do sosednjega otoka SaoAntao. To je najbolj pristen in raznovrsten otok. Tam smo si s kombiji in peš ogledali notranjost osrednjega dela otoka.

Peti dan smo na smo bili zopet na poti s kombiji in deloma peš proti severu otoka , kjer smo občudovali bujno zeleno pokrajino in nešteto vrst »južnega« sadja, ki tu uspeva zaradi ugodne klime.

Šesti dan smo se odpeljali čisto na sever do strme obale. Tu nas je čakala 12 km dolga pot po strmih klifih nad bučanjem oceana. Prišli smo do zanimivega mesta Punta do Sol.

Sedmi dan smo obiskali zeleno dolino Paul, pravi tropski raj. Tu so poleg velikega števila eksotičnega sadja tudi nasadi kavo. Tudi naravno rastišče zmajevega drevesa je tu. Še isti dan smo se odpeljali do trajekta ta otok Sao Vincente, z letalom pa še do glavnega mesta Zelenortskih otokov Praia.

Osmi dan smo šli ponovno na letalo in se odpeljali do mesta Sao Filipe na vulkanskem otoku Fogo. Odpeljali smo se do velikega naseljenega kraterja pod vrhom 2829 m visokega Pici do Fogo. Pešačili smo do kraterja zadnjega izbruha v letu 2015. Kljub temu, da običajno ob izbruhih lava zalije nekaj vasi, ljudje takoj začnejo z obnovo in živijo tam naprej.

Deveti dan smo se že zgodaj podali na pot in osvojili vrh Pico do Fogo. Pot na vrh je kar naporna, posebni užitki so pa pri povratku, ko smo se spuščali 800 višinskih metrov po vulkanskem prahu.

Deseti dan smo si ogledali mesto Sao Filipe, ki se zaradi zanimive zgodovine iz časov prevozov sužnjev v Ameriko pod zaščito Unesca. Zapeljali smo se še do mesta Salina ob divji atlantski obali in se ustavili tudi ob drevesu Baobab, ki raste tudi na otoku. Zopet smo se odpeljali z lokalnim letalom še na otok Sal.

Enajsti dan smo se vračali domov z letalom do Lizbone in po kar dolgem čakanju, z možnostjo ogleda mesta odleteli do Benetk in z avtobusom domov.

                                                                                                Vinko Šeško

Danes nas je spet osem ob osmih od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), na Bregu pa poberemo še deveto in se z dvema avtomobiloma odpeljemo skozi Zidani Most in Celje do Vranskega. V lepo urejenem gostišču posedimo ob toplih napitkih in klepetu, potem pa pot pod noge. Velikost župnijske cerkve svetega Mihaela in nekatere lepo ohranjene mogočne hiše so dokaz pomena tega kraja pod klancem Trojane v preteklosti. Včasih je bilo tu jezero in veliko vran, od tod tudi ime. Danes je sedež občine in ima okrog 800 prebivalcev.

Mimo Doma upokojencev sledimo markacijam in oznakom za Čreto, ki obljubljajo vzpon od 340 na 875 metrov  in uro ter 45 minut hoje. Mi smo na poti uživali malo dlje. Vzpenjamo se po travniku mimo križa in po kamniti poti do ceste, potem pa po njej do zaselka Briše. Pri Kmetiji Brišnik z velikim hlevom za krave mlekarice zavijemo na desno, hodimo mimo kapelice, potem pa po travniku do globoke grape, do katere vodijo stopnice in preko nje mostiček. 

Sledi uživanje po prijetni gozdni poti, ki je lepo vzdrževana in se polagoma vzpenja. Ob njej nas razveseljuje neverjetno veliko teloha, kažejo pa se tudi modri cvetovi jetrnika, više tudi pljučnika, na travnikih najdemo marjetice in trobentice. Dva vikendaša, ki sta sicer iz Ljubljane, pridno urejata pot v bližini hišice v zaselku Prilope, ki spada uradno pod Selo pri Vranskem. Le nekaj hiš na travnikih s skalami, do njih gotovo ni lahko priti z avtom. Nad njimi se makadamska cesta kmalu spremeni v kolovoz, ki vodi strmo navzgor, zavije na desno in smo pri zapuščeni kmetiji, kjer na hiši ni več hišne številke, kapelica pa se skriva med drevesi bodike (božjega drevca). Še malo navkreber po gozdni cesti, potem pa po stezi desno v gozd. Naenkrat se teren zravna, desno je odcep za plezališče, mi pa nadaljujemo po široki ravni poti. Ko pridemo iz gozda, se znajdemo na poledenelih tleh, na nekaterih senčnih krajih opazimo krpe snega, ob cesti pa velik kup debel res debelih smrek. 

Nad nami se sonči Planinski dom I. Štajerskega odreda na Čreti, ki je odprt samo za konec tedna, nam pa terasa nudi prijeten prostor za malico in počitek. Občudujemo posrečeno oblikovane lesene obešalnike in prebiramo, kam vse bi lahko od tu še šli. Nekateri se odpravimo k cerkvi Matere božje z gotsko osnovo iz 16. stoletja, ki pa so jo kasneje barokizirali. Od nje se odpre razgled na Golte, Raduho, malo dlje s travnika pa tudi na Kamniško - Savinjske Alpe. Poleg planinskega doma sta tu še dve kmetiji, više na grebenu stoji še ena.

Čas je za povratek v dolino, kjer se je že tudi razkadila megla. Kar prehitro mine prijetna pot do Vranskega, kjer se spet osvežimo, v glavnem se nam prileže pivo. Pred odhodom se oglasimo še v Etnološki zbirki pri Pikl Ludviku, ki je zbral neverjetno veliko obrtniškega in kmečkega orodja. Kraj se imenuje Brode, ker so od tu brodarili po nekdanjem jezeru.
Vračamo se preko Trojan, Izlak in po Zasavju - veseli, da smo obudili spomin na kraje, po katerih smo nekoč že hodili.

Fotogalerija Vinka Šeška.

Zemljevid prehojene poti.

MDO ZASAVJE RAZPISUJE TEČAJ VARNE HOJE V ZIMSKIH RAZMERAH.

Zbor udeležencev bo v soboto, 1. 2. 2020, ob 12.00 v planinskem domu na ZELENICI.

Zaradi omejenih možnosti nastanitve, se tečaja lahko udeleži največ (20) oseb. Prenočišče in prehrana v domu zagotovljena. Prevoz v lastni režiji.

Prijave do 20.1.2020 oz. do zasedbe mest, s plačano članarino in kotizacijo v višini 20,00 evrov, na TRR SI 56-6100-0002-1045-467, Sklic zelenica 2020, pri PD Lisca Sevnica, Taborniška 14, 8290 Sevnica (pri vplačilu morata biti obvezno navedena ime in priimek vplačnika),

 na naslov:  branko.polc@gmail.com,  031 873 698.

V kotizacijo je všteto: stroški predavateljev in inštruktorjev, morebitno gradivo.  

Stroške bivanja in prehrane v koči plača vsak udeleženec sam. Cena polnega penziona (prenočišče, večerja, zajtrk, kosilo) je 30,00 evrov. Hrane iz nahrbtnika ni.

OPREMA: oblačila in obutev za zimske razmere obvezno; čelada, dereze, cepin, po možnosti tudi lavinski trojček (lopata, žolna, sonda).

PROGRAM TEČAJA:

Sobota: 1. 2. 2020, ob 12.00 uri zbor in prijava udeležencev, teoretični del (predavanje o plazovih opremi in prvi pomoči), večerja.

Nedelja: 2. 2. 2020

Praktični del, uporaba in hoja z derezami in cepinom, zaustavljanje zdrsa s cepinom, uporaba lavinske žolne, izkopavanje, sondiranje, od 13.00 ure do 15.00 ure -kosilo, analiza in zaključek tečaja.

Hoja na lastno odgovornost!

Dodatne informacije Branko Polc, vodja Odbora vodnikov,  031 873 698, branko.polc@gmail.com .

Predsednik MDO:
Jože Prah

Osem nas je od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica, ki se ob pol osmih najprej z dvema avtomobila zapeljemo v Radeče, potem pa s sposojenim kombijem naprej. Kombi je tokrat malo manjši kot običajno, osem sedežev ima, zelene barve je, čeprav na registrski tablici piše NZ (ni zelen). Mimogrede pohvalimo označitev parkirnih mest za matere in otroke, imamo pa pripombo, da bi bil še kakšen očka lahko zraven, pa tudi mamic v krilih je zelo malo. 

Skozi Zidani Most in Celje se peljemo, ustavimo se šele v Vinski Gori, kjer v prijetni gostilni postrežejo z dišečo kavico. V Velenju se megla pretrga in začnemo uživati na soncu. Naprej nas vodi cesta skozi Šoštanj, dvignemo se skozi Zavodnje vse do prelaza Sleme na nadmorski višini 1080 metrov. Velike kmetije na pobočjih se sončijo, v senčnih predelih pa vidimo celo nekaj snega. Spustimo se v Črno na Koroškem z nekaj več kot 3000 prebivalci, ki se stiska v ozki dolini. Včasih je bila znana po rudniku svinčeve in cinkove rude ter železarstvu, v novejšem času pa od tu izhajajo znani smučarji, alpinisti, nogometaši in glasbeniki. Marsikdo kraj pozna po Centru za usposabljanje, delo in varstvo s programi dela z osebami z motnjo v duševnem razvoju.

Mi danes iščemo Zimsko pravljico na Matevžavih travnikih z gradovi Kralja Matjaža. Najdemo jo pri stadionu in naletimo na veliko pospravljanje gostinske opreme, marsikje pa sneg in led pod nogami še vedno dišita po kuhančku preteklih treh dni, ko so se tu dogajale mnoge dejavnosti. To je že 28. prireditev po vrsti, včasih so snežne figure oblikovali v Podpeci, letos pa že drugič v Črni. Organizatorji so pripravili velik kup umetnega snega, 35 ekip z 280 udeleženci je oblikovalo: največ je gradov, zmagala je tridimenzionalna predstavitev Črne, veliko pohval je zaslužil kip Kralja Matjaža z Alenčico, pozornost pa ves čas zbuja ledeni prestol. Tu je še predstavitev Kitajskega zida, od živali so predstavili želvo, pujske in medveda, ki leze v brlog ...  Nekaj posebnega je vlak iz snega. Vredni ogleda so tudi posnetki foto natečaja Zimska idila. Zimska pravljica bo na ogled, dokler se ne stali.

Kam pa zdaj? Pot k Najevski lipi se nam zdi preveč senčna, zato prevlada Pikovo. Zapeljemo se do Mitneka (Podpeca), parkiramo kombi in se napotimo po cesti proti Pikovem. Ko se dvigamo, se začnejo odpirati pogledi na Peco, kasneje še na Olševo in Ojstrico. Nekaj posameznih hiš in kapelica,  skozi gozd, ovinek na desno in malo v hrib, potem pa se že pokaže cerkev svete Helene, ki ima osnovo v 15. stoletju, fasado dekorativno gotsko poslikano, pokrita je s skodlami, njena sončna ura pa kaže prav. Blizu stoji mogočna lipa, pod katero so zgradili lesen oder, verjetno za plesišče. Pikovo ima ime po bližnjem kmetu Piku. Planinsko društvo Mežica je leta 1951 preuredilo v planinsko zavetišče nekdanje gospodarsko poslopje kmeta Pika zraven cerkvice, ki ga je skupaj z zemljiščem dobilo v last od takratnega upravljavca Rudnika svinca Mežica, ki je imel v bližini rudni odkop. Izven sezone je odprto samo po predhodnem dogovoru, nam pa nudijo gostoljubje tople lesene klopi na južni strani, kjer na soncu malicamo in se "martinčkamo". Ogledamo si še dve kapelici, posnamemo skupinsko fotografijo, potem pa se odpravimo v dolino. Ker smo do sem hodili le dvajset minut, se odločimo za povratek v Črno, do koder nam obetajo uro in deset minut hoda. 

Zelo lepa strma steza po gozdu, le na nekaj mestih malo ledu, malo pred koncem pa naletimo na pravo zimsko pravljico. Končno smo na cesti in kmalu tudi v naselju Mušenik, kjer pred enonadstopno graščino iz 18. stoletja, ki je bila nekoč last grofov Thurn-Valssasina, počakamo na naš kombi. To je točka Slovenska poti kulture železa, ker so bile tu od 1620 do 1886 fužine in žebljarna v lasti grofa Thurna. Z zanimanjem pa opazujemo tudi veliko postrv s pikami v majhnem bazenu.

Zapeljemo se v središče Črne z Rudniškim muzejem, etnološko zbirko. cerkvijo svetega Ožbolta s sedanjo podobo iz leta 1885, majhnim parkom s posnetki zanimivosti v okolici kraja in vitrino z nagačenim medvedom. Napitke si privoščimo v lokalu, kjer imajo na steni velikansko skodelico kave, servirajo pa normalne velikosti. Še skupinska slika in potem proti domu.

Na poti nas v Rimskih Toplicah objame megla in nas spremlja vse do Sevnice. Veseli smo, da smo ji ušli na sončno Koroško.

Fotogalerija: Ljubo Motore.

Zemljevid prehojene poti.

Mrzlo jutro, komaj pol šestih je, pri sosedih preko ceste že ogrevajo dva avtobusa, enega pa so že poslali na pot. Vsi imajo isti cilj: pohod Planinskega društva Lisca Sevnica po Evropski pešpoti E12. Nekaj se nas vkrca kar tu, drugi na Avtobusni postaji Sevnica, nekaj pa jih poberemo še po poti do Trebnjega, potem pa brzimo mimo Ljubljane do Loma, kjer se osvežimo s kavico. Skozi Koper, preko Mejnega prehoda Dragonja, kjer nas nič ne pregledujejo, in naprej po Istri nas občasno spremlja rahel dež, temperature pa se počasi dvigujejo do deset stopinj, preko dneva celo do dvanajst. 

Evropska pešpot E12 poteka iz Španije, preko Francije in Italije, v Sloveniji smo po njej začeli hoditi leta 2016, na Hrvaškem pa se zaenkrat konča v Poreču, načrtujejo še podaljšanje do Rovinja in Pule. Celotna pot naj bi potekala od Gibraltarja do Aten. Med Trstom in Porečem v glavnem poteka po trasi nekdanje ozkotirne železnice Porečanke (Parenzane, Istrijanke), ki je delovala med leti 1902 in 1935 v dolžini 123 kilometrov. Leta 2002 so jo obnovili kot Pot zdravja in prijateljstva za pohodnike in kolesarje. Leta 2016 smo po njej hodili od Mejnega prehoda Škofije do Izole, leta 2017 od Buj do Lucije, leta 2018 do Brtonigle, lani pa do Kaštelirja. Letos dokončamo pot do Poreča, za drugo leto pa nam ostane trasa od Škofij do Trsta. 

V Kaštelirju z okoli 300 prebivalci se znajde kar pet avtobusov s pohodniki in pohodnicami: poleg Planinskega društva Lisca Sevnica še skupina iz Radelj ob Dravi, Grosuplja, PTT Ljubljana in drugih pohodniških in planinskih društev - preko 200 nas je. Pozdravijo nas  Jože Prah, predsednik Komisije za evropske pešpoti v Sloveniji in hrvaški planinci, ki nas na tem pohodu skrbno vodijo. 

Dolga kolona se nekaj minut po deseti uri izvije iz naselja, blagoslovi nas še nekaj kapelj dežja, potem pa oblačno vreme zdrži vse do konca, dvakrat se celo sramežljivo pokaže bledo sonce. Nekajkrat na poti počakamo, da se kolona strne, sicer pa uživamo v značilni pokrajini z rjavimi hrastiči, ki jih poživljajo bršljan, temno zeleni bori in drugo istrsko rastje. Pot je peščena, ponekod pa se pozna, da je ponoči deževalo in podplatov se oprijemlje mastno blato rdeče zemlje. Večina parcel ob poti je obdelanih: njive zorane, vinogradi in oljčniki negovani, vmes pa je tudi nekaj "divjine". Zgradb ob trasi je malo: ena spominja na nekdanjo progo, nekdanja Železniška postaja Višnjan pa se je skrila pod krošnje velikih borov. Samo naselje Višnjan z okoli 700 prebivalci je malo više. Malo naprej je veliko drevo mandljevca že razprlo svoje popke. 

Ob pol enih se ustavimo v Novi vasi z okrog 500 prebivalci, kjer za pol ure ob pokopališču počivamo in malicamo. Stranišča iščemo za vsemi grmi v okolici, robida nas pri tem res nesramno ovira. Tu nas čakajo tudi avtobusi za tiste, ki bi si radi skrajšali pot do Poreča, ostali pa nadaljujemo pot. Ta se občasno vije tudi ob cesti, zaradi klepeta s prijatelji in novimi znanci se mi niti ne zdi tako dolga. 

Kljub temu pa se razveselimo prvih stavb v Poreču, vendar do glavnega trga je še daleč. To znano turistično mesto in pristanišče z bogato zgodovino in več kot deset tisoč prebivalci se še kar širi, kar takoj smo zagledali gradbišče z žerjavi. Turistične kapacitete pa počivajo in se pripravljajo na novo turistično sezono. Kako žalostna so lahko obmorska mesta pozimi! 

Ko pridemo k morju, si v slani vodi za silo očistimo čevlje, padejo pa že tudi prve kaplje dežja, s katerimi nam je bilo na več kot 17 kilometrov in pet ur dolgi poti prizanešeno. Po krajši slovesnosti in zahvali domačim vodnikom se razkropimo po lokalih, malo okrepčamo, potem pa po kar dolgi poti odkorakamo še do avtobusov. 
Na poti domov opravimo še dva "tehnična" postanka, Tone skrbi, da nismo žejni, prileže se klepet in tudi kakšna "kitica" dremeža.
VSEM ORGANIZATORJEM PRISRČNA HVALA ZA TA BOGAT DAN!

Fotografije Vinka Šeška.

Video Vinka Šeška:

Video Romane Ivačič:

Komisija za evropske pešpoti v Sloveniji, v sodelovanju s Planinskim društvom Lisca Sevnica, Planinskim društvom Radlje ob Dravi, Planinskim društvom Pošte in Telekoma Ljubljana, agencijo Turizem Toni in planinci iz Hrvaške,
VABI v soboto, 25. januarja 2020, na pohod po Evropski pešpoti E 12.

Pohod bomo pričeli okoli 10. ure v Kašteliru in hodili po trasi železniške proge »Parenzane« in E12, Kaštelir – Poreč 17 km / slabih 5 ur hoda. Obvezen osebni dokument. (Hodimo na lastno odgovornost).
OPREMA: za sredogorje vremenu primerna.
HRANA in PIJAČA: iz nahrbtnika.

Odhod avtobusa:
Sevnica, avtobusna postaja, ob 6.00,
Trebnje avtobusna postaja, 6.30, in
Ljubljana ob 7.00 uri, Dolgi most (avtobus iz Sevnice).

Povratek: v večernih urah

Cena izleta: prevoz 19 evrov, iz mejni prehod Dragonja 10 evrov.

Hodili bomo pod vodstvom hrvaških planincev ob pomoči domačih vodnikov.

Odhod iz Kaštelirja ob 10.30 uri. Na sredini poti nas bodo čakali avtobusi in če bo komu pot predolga, se bo lahko do Poreča popeljal z avtobusom. Posamezniki (svoje prevoze) se lahko priključijo na mejnem prehodu Dragonja in vstopijo na avtobuse. Jutranja kavica na Lomu.
V Poreču, ob 16. uri, ob morju kratka svečanost ob prehojeni poti iz Škofij do Poreča po E 12, Mediteranski poti.

Informacije in zbiranje prijav:
Jože Prah 041 657 560, joze.prah@amis.net, Darinka Avguštin tel.: 041 481 697, pdlisca@siol.net in Ludvik Podrzavnik, 041 430 883, ludvik.podrzavnik@gmail.com.

Danes se nas na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) zbere deset, dva pa se nam priključita še na Blanci, kjer se najprej okrepimo s kavo. Potem pa s tremi avtomobili na Bizeljsko, kjer parkiramo pred sedežem Krajevne skupnosti. 

Hitro se ogrejemo s hojo v hrib in že smo v naselju Drenovec pri Bukovju, od koder se nam odpirajo razgledi po okoliških hribih ter vse do cerkve svetega Antona puščavnika, pa po dolinah, tudi preko na Hrvaško. Večina vinogradov je lepo vzdrževanih, tudi zidanic in hiš, v negativnem smislu izstopa okrogla stavba nekdanjega zabavišča za grajske - Lusthaus, ki propada. Vinograde v njeni bližini pa preraščajo srobot, šipek in drugo rastje. Na žalost to ni edini primer zapuščenih parcel na sončnih legah, ki so res primerne za vinsko trto. 

Zavijemo na desno in se ustavimo pred Vinarstvom Babič: Hiši vrhunskih vin z zbirko majolk na naslovu Bukovje 5. Najprej uživamo v lepem razgledu, potem pa nas pozdravi Lea Babič, ki je bila Kmetica leta 2015, kasneje pa se ji pridruži še mož. Povabita nas v klet, kjer je na policah skrbno zloženih več kot 1500 majolk in vrčev iz 65 držav in vseh kontinentov, največ pa je slovenskih. To zbiranje traja od leta 2000 in vsaka majolka ali skupina majolk ima svojo zgodbo. Najstarejše so iz začetka 19. stoletja. Večina je iz porcelana - keramika, nekaj je steklenih, ena pa celo iz zvitega papirja. Zanimive so majolke v obliki kamele, kjer se lahko mešata dve pijači; skupinice po tri posode skupaj, kjer pa se tekočina pretaka iz ene v drugo in lahko piješ iz katerekoli in majolka s luknjicami, kjer moraš zamašiti prave tri luknjice in potem lahko srkaš pijačo. Prav posrečeni pa so tudi napisi na nekaterih majolkah. V zbirki je tudi veliko "kamniških majolk" z grbi slovenskih občin, med katerimi pa je manjkala prav sevniška. Slavica in Tone sta jo imela in jo prinesla, da bo zbirka še popolnejša. Uživamo ob stari slivovki, izvrstem vinu, pečenem cvetu, pecivu in kavi, klepetu in dobri volji. Mimogrede se naučimo še nekaj značilnih izrazov tega področja.

Med vinogradi se sprehodimo do cerkve svetega Antona puščavnika, ki ima osnovo v 17. stoletju, njena velikost pa kaže, da je že včasih bila pomembna božja pot. Domačin nas povabi na pokušino v svojo klet, ki jo krasijo lepo okrašeni detajli, potem pa se sprehodimo še po Bukovju. Kmalu se nam odpre pogled na Klanjec (Hrvaška), uzremo Vel'ko pečino, ki jo poznamo od pohoda konec novembra, potem pa še mogočni Grad Bizeljsko. Po prijetni gozdni poti se povzpemo do najvišje točke Bizeljsko, to je Graščinski vrh z nadmorsko višino 455 metrov. Pod njim se nam spet odprejo lepi razgledi na Bizeljsko. 

Pot nas vodi navzdol mimo Lovskega doma Lovske družine Bizeljsko, potem pa po svežem asfaltu pod stavbo Lusthaus. Na križišču se zahvalimo gostiteljici in se spustimo preko Drenovca pri Bukovju proti Bizeljskemu, vendar po drugem grebenu, kot smo prišli. 

Z avtomobili smo kmalu v Sevnici. Nekateri trdijo, da je bil to depresiven in dolgočasen dan. ZA PONEDELJKOVO SKUPINO NE! Hvala Veroniki in Miranu za vodenje in Babičevim za gostoljubje!

Zemljevid pohoda.

Fotogalerija Vinka Šeška.

Kako je bilo pri gradovih v okolici Bizeljskega novembra 2019?

Nas osem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica tokrat ob pol osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Megleno jutro, ki se malo odpre proti Trebnjemu, pa proti Ljubljani spet zapre. Mi pa s kombijem iskat sonce in lepe razglede. 

V Medvodah si ob kavici malo oddahnemo, potem pa naprej skozi Škofjo Loko, Železnike, Zali Log po Selški dolini. Megle ni več, travniki so okrašeni s slano, mi pa se začnemo vzpenjati po v zadnjem času urejeni cesti v Sorico, skozi njo in na Soriško planino. 

V bližini Litostrojske koče in novejšega Penziona in gostišča Lajnar v prijetni leseni preobleki parkiramo in se zazremo v belino smučišča pred nami. Res so sneg umetno naredili, ampak nekaj skupin mladih spretno in veselo vijuga po njem, manjši pa se ob krajši vlečnici šele učijo veščin smučanja. Previdno se napotimo preko delno zaledenelega parkirišča in začnem hoditi ob smučišču: malo po suhi travi s koščki snega in leda, malo po snegu, ki je potancan kot, da bi po njem hodili medvedi. Sledi pohodnikov je narava še dodatno oblikovala in zdaj je korak na takem terenu kar bolj varen. Naravnost navzgor grizemo kolena, razgledi nazaj so nam včasih izgovor, da spet zajamemo sapo, 300 metrov višine moramo premagati do vrha Lajnarja s 1549 metri. Tu pa smo kot na balkonu s prekrasnim razgledom: meglice med hribi proti jugovzhodu, Blegoš, Stari vrh, pod nami vas Sorica, naprej Podbrdo in Baška grapa, potem pa Črna prst, mogočni Triglav, Karavanke, Storžič, pred njim pa bliže Ratitovec. Da bi te razglede še popestrili, so postavili steber z luknjami, skozi katere je mogoče opazovati posamezne lepote. Od vojaških položajev prve svetovne vojne so tu ohranjeni bunker in podzemni prostori tik pod vrhom. Na prijetni leseni klopci in ob njej malicamo, se grejemo na prijetnem soncu in si malo oddahnemo.

Vračamo se po isti poti in zelo pazimo, da ne bi zdrsnili po pobočju. S kombijem se spustimo v Sorico, kjer nas pri domačinih, Slavičinih in Tonetovih prijateljih, čaka prava pogostitev: jabolčni zavitek, rogljički z mesom, rogljički s sirom, narezek iz domače salame, domača zaseka in jetrna pašteta, sir, doma pečen kruh, dve vrsti žgane pijače, dve vrsti vina, domači malinovec, kava ... Da ne bi kdo rekel kakšno o škrtih Gorenjcih. 

Ustavimo se še pri spomeniku Ivanu Groharju, slikarju, ki se je tu rodil, in uživamo v razgledu na Sorico in Lajnar.
Vračamo se po poti prihoda, urejamo vtise in z veseljem ugotavljamo, da je dan že malo daljši. Naš današnji pa je bil prekrasen.

Zemljevid pohoda.

Fotogalerija: Ljubo Motore.

Kako pa je bilo jeseni 2011?

Poletje 2012.

Jesen 2014.

Vabilo na potopisno predavanje

V okviru planinskih uric 2020

Vabimo člane društva, domače in znance na spominski večer na lani preminulega člana, prijatelja, markacista in člana nadzornega odbora

Valentina - Zdravka Božiča

v torek 7.januarja 2020 ob 18.uri v zgornje prostore zavetišča pod sv. Rokom

Prijatelji torkove skupine PD Lisca

Malo pred osmo zjutraj sonce zlati hribe okrog Sevnice, ko se pohodniki Planinskega društva Lisca Sevnica zbiramo na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Nam devetim od Ponedeljkove skupine, ki danes hodi izjemoma že v nedeljo, se jih pridruži še pet in z avtomobili se odpeljemo ob Sevnični proti Planini pri Sevnici. Ustavimo se v zaselku Stara Žaga (uradno Doropolje) malo pred Planino, kjer je včasih res bila žaga. Pozdravijo nas zanimive jaslice, potem pa se odpravimo po cesti proti Bohorju. Tokrat nas vodi Lojze Rupar.

Najprej asfalt, potem suha peščena gozdna cesta, ki je prijetna za hojo, le na led, ki se je tu in tam pritihotapil nanjo, je treba paziti. Spremlja nas šumenje Belega potoka, ki ponekod res bel od pene, o snegu in ledu pa ni ne duha ne sluha. Nekateri jo ubirajo po bližnjicah, večina pa vztraja na cesti. Počasi se dvigamo.

Po uri zmerno hitre hoje smo pri gozdarski hiše Netopir ali po domače Federmaus. Nekam nemško zveni, ampak kam se je izgubila črka "l"? Verjetno v teh obširnih bohorskih gozdovih. Netopir je po nemško namreč "Fledermaus". Skupina poslopij, na največjem je tablica z napisom GG Brežice, pred njim pod streho pa veliko deblo kot vzorčni primer, kako mogočna drevesa lahko zrastejo na Bohorju.

Spet se napotimo navkreber, še slaba polovica poti je pred nami. Prehitevajo nas nekateri mlajši in hitrejši, pa nič ne de: počasi se daleč pride. Pri Škofovem križu se priključimo na pot, ki pripelje s Pokojnega Vrha, oziroma Zabukovja. Za križem leži grob partizanskega izvidnika Jana iz Kozjanskega odreda. 

Zdaj pa lepo po ravnem in celo malo navzdol do Koče na Bohorju. Veter nas je dobro prepihal, zato nam sončni žarki zunaj niso dovolj, utaborimo se v jedilnici, ki je prijetno urejena s posnetki cvetja, okrašeno jelko in jaslicami. Prileže se topel čaj, lakoto pa si potešimo s krompirjevim golažem, joto ali obaro. Tudi sredstev za zalivanje hrane je dovolj pri roki. Prihajajo še planinci in planinke iz Vidma in Brežic, čestitk in želja za novo leto ni konca ne kraja..

Še spominsko fotografiranje, potem pa povratek. Na križišču pri križu je treba obvezno povedati kakšen vic, za posebnost pa tokrat poskrbi Vlasta s slastnimi obloženimi kruhki in tekočo spremljavo. 

Od Netopirja naprej za nekaj časa zapustimo cesto in se spustimo po markirani, že skoraj opuščeni bližnjici. Pod mostom nas led spomni na to, da je zima, občasno pa nam to pove tudi veter. 

Ob vračanju z avtomobili v Sevnico je čas za ovrednotenje tega pohoda in lepega začetka hoje v novem letu.

Fotogalerija Vinka Šeška.

V nedeljo, 5. januarja 2020, vabljeni na pohod na Bohor.

Zbor ob 8. uri pri Rondoju v Šmarju.

Izlet vodi Rupar Alojz.

V četrtek drugega januarja  se je več kot 30 članov PD Lisca že trinajstič zbralo, da obeležimo vstop v novo leto s tradicionalnim pohodom po krožni planinski poti Podgorje – Lisca – Ješivec – Ivce- Podgorje. Že drugo zaporedno  leto smo bili na pohodu brez snega. Naužili pa smo se svežega zraka ob celodnevnem sončnem vremenu,  temperaturami okrog 5 ⁰C in čudovitem razgledu na bele Kamniške in Julijske alpe ter Snežnik. Po odmoru pri Tončkovem domu, ki je v zaključni fazi s sanacijo strehe smo se podali čez Ješivec proti Darinkinem zavetišču na Ivce. Okrog 12 km vzpetin in dolin je med nami uspešno premagoval tudi starosta planinskega društva skoraj 83 letni Vinko Šeško. Na Ivcah smo bili toplo sprejeti in pogoščeni. Pozdravila nas je tajnica PD Darinka Avguštin in mož Janko, ki sta za vse pripravila tudi obilno toplo malico. S sončnim zahodom  smo se  polni lepih vtisov vrnili na izhodišče.